we'll stay forever this way
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloIščiRegistriraj sePrijava
Prijava
Uporabniško ime:
Geslo:
Avtomatična prijava ob vsakem obisku (priporočamo): 
:: Pozabil/a sem geslo
RMS Olympic

ob morebitnih težavah se lahko obrnete na osebje foruma. forever this way je role play game forum srednje težavnosti brez omejenega števila besed in brez cenzure.
The forum staff
CBOX
Latest topics
» jacqueline`s letter box
cabin 0022 EmptyČet Jun 14, 2012 9:09 am by nelson abbot

» fall, live, whack, stuck
cabin 0022 EmptyČet Jun 14, 2012 8:54 am by nelson abbot

» my playlist.
cabin 0022 EmptyČet Jun 14, 2012 8:51 am by eustace

» klepet.
cabin 0022 EmptyČet Jun 14, 2012 8:50 am by eustace

» never sorry, never wrong
cabin 0022 EmptyČet Maj 24, 2012 12:27 am by elexendria westwick

» turn the light off I wanna be with you
cabin 0022 EmptySre Maj 23, 2012 6:09 am by elisabeth bell

» The thing that is really hard and really amazing is giving up on being perfect and beginning the work of being yourself.
cabin 0022 EmptySre Maj 23, 2012 3:52 am by elisabeth bell

» you'll be on my mind. forever and always.
cabin 0022 EmptyTor Maj 22, 2012 7:38 am by elisabeth bell

» cabin claims
cabin 0022 EmptyPon Maj 21, 2012 8:34 pm by rosemary

Credits

 

 cabin 0022

Go down 
AvtorSporočilo
rosemary
staff member
staff member
rosemary

Število prispevkov : 136
Join date : 09/04/2012
Age : 27

cabin 0022 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: cabin 0022   cabin 0022 EmptyPet Apr 13, 2012 7:06 am



cabin 0022 1stclassbedroom9
Nazaj na vrh Go down
https://foreverthisway.slovenianforum.com
madeline held
first class member
first class member
madeline held

Število prispevkov : 23
Join date : 14/04/2012

cabin 0022 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cabin 0022   cabin 0022 EmptyPet Apr 20, 2012 5:56 am

for aleksander ! smitten

    z dlanjo je rahlo zdrsela po kovčku, v katerem je bilo skrbno shranjeno njeno največje bogastvo, violina. bila je edina stvar od katere se ni želela ločiti in jo je za to, za razliko od ostale prtljage, prenašala s seboj. prav tako je bila trenutno edina pomirjujoča in domača stvar na tej ogromni ladnji, kjer se je pač znašla. prvič je šla sama tako daleč od doma, zato je bila nekoliko nervozna. oče je sicer ponudil, da bi poskrbel za nekoga, ki bi jo spremljal, a je to ponudbo vljudno zavrnila. seveda je bila živčna, lagala bi, če bi rekla, da temu ni tako, vendarle pa je bila prepričana tudi, da ne potrebuje pomoči. tega tako ali tako ne bi priznala, pa še povsem sposobna je bila sama poskrbeti zase, v to je trdno verjela. popravila si je sponko za lase, ki je preprečevala njene temne kodre da bi ji silili v oči in s konicami prstov je sledila liniji kril metulja, katere obliko je sponka predstavljala. bila je poslovilno darilo očeta, lahko bi prisegla, da je v njegovih očeh videla tudi solze, ko ji je le to podaril. sama ni jokala. seveda je bila žalostna, da je zapuščala očeta in življenja, kot ga je poznala, a tega ne bi obešala na veliki zvon, raje je vse skupaj potlačila globoko vase in se zadovoljila z velikim objemom, poslovila pa se je s cmokom v grlu. anglija več ni bila njen dom, v new yorku jo je čakalo novo življenje. pravzaprav je bila vse skupaj res strašljiva misel, ko je o tem tako razmišljala.

    njena pot do ladje je bila nadvse udobna in seveda tudi skrbno načrtovana, pa tudi kasneje ni imela kakšnih težav. vse osebje je bilo strašno ustrežljivo, sploh ko so ugotovili, da je pripadala prvemu razredu. notranjost ladje jo je še kako presenetila, pa čeprav je bila navajena lepih stvari. ampak vse se je kar bleščalo in za nekaj trenutkov je kar presunjeno opazovala vse skupaj, preden jo je tok gostov prvega razreda potegnila naprej proti velikemu stopnišču. njena naslednja naloga je bila poiskati kabino, ki jo je imela na voljo povsem zase in je ni bilo tako težko najti. očitno je bilo v njej vendarle še nekaj tistega raziskovalnega duha iz otroštva, kajti prav v veselje ji je bilo iskati le to po ladji. na vratih je bila iz medenine lepo napisana številka 0022, kar je pomenilo, da je prišla na cilj. tudi notranjost je bila okusno opremljena, očitno so mislili na vse, da bi bilo gostom udobno. malce se je razgledala naokoli in se začela spraševati kaj bi lahko sedaj počela do večerje. ven še ni marala, ni ji bilo ravno do klepetanja s kakšnimi tujci, poleg tega pa je imela za raziskovanje ladje še ogromno časa, ko bo zunaj kaj manj ljudi. ne, raje bo ostala kar v varni notranjosti svoje kabine.

    in ni si mogla kaj, da ne bi v roke vzela violino. morala je vaditi. pravzaprav ne morala, želela je. igranje je bilo nekaj, kar ji je na ustnice pripeljalo zasanjan nasmešek, kar jo je prelevilo v drugo osebo, na povsem drug kraj, potopila se je v glasbo, dihala za njo. njen učitelj je bil verjetno edini, ki je videl kako polna življenja je znala biti. pri vseh ostalih učnih urah je bilo lahko dajati zbran in nekoliko nerazberljim izraz, ampak kakor hitro je zaigrala prva struna, si jo lahko videl kar zažareti, kot se je pri madeline zgodilo le poredko. in povabilo od filharmoničnega orkestra je pomenilo, da bo lahko še naprej živela za svojo preljubo glasbo, da bo lahko igrala. in zaradi tega preprostega dejstva, je bila srečna.

    na plan je privlekla note prečudovite glasbe, ki ji jo je oče podaril za prejšnji rojstni dan. melodija ji je bila že dobro znana in že ob prvem tonu je pozabila na vse ostalo. to je bilo to, not pravzaprav niti ni potrebovala, skladba je imela v malem prstu, tako da je lahko le zaprla oči in se potopila v glasbo, kot vedno, z zasanjanim nasmeškom, ki ji je spokojno počival na ustnicah. pravzaprav je bila tako zelo zatopljena, da sploh ni slišala rahlega škripanja vrat in tihih korakov, ki so počasi vstopili v prostor.
Nazaj na vrh Go down
aleksander zielinski
staff and crew
staff and crew
aleksander zielinski

Število prispevkov : 39
Join date : 10/04/2012
Kraj : gdansk, poland

cabin 0022 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cabin 0022   cabin 0022 EmptyPet Apr 27, 2012 3:59 am

    post scriptum, sorry you had to wait. ^^

    ni bil problem v tem, da je imel višji sloj za vase zagledane bedake, ki so imeli vse položeno predse na zlatem pladnju, so spali med svilenimi rjuhami in se pahljali z ogromnimi bankovci. problem je bil, da so bili po večini tako zelo naivni, da so resnično verjeli, da jih ostali občudujejo in bi naredili vse za nekaj njihove pozornosti. res so verjeli, da je osebje do njih prijazno zato, ker jim bodo pustili visoko napitnino ali zato, ker občudujejo njihov kroj obleke po zadnji pariški ali angleški modi. naivneži. edini razlog, da so si vsi nadeli nasmeške na obraz, ko so zagledali katerega od potnikov prvega razreda, je bil ta, da so morali ves čas potovanja igrati po strogo določenih pravilih brez slehernega odstopanja. pozdraviti si moral vsakega prekletega naduteža in se pretvarjati, da mu sonce sije iz riti, oni pa so mislili, kako so hvale vredni. v resnici pa se jim je celoten delež ladijskega osebja posmehoval štiriindvajst ur na dan v vsakem trenutku, ko jih niso opazovali. če bi vsi začeli delati po svoje in si upali stegniti jezik kanček predaleč, potem bi po hitrem postopku vsi izgubili delo in pristali v ladijskem zaporu, kjer bi počakali na konec potovanja, ko bi jih vrgli ven v new yorku in po vsej verjetnosti še strpali nazaj na tovorno ladjo in jih vrnili tja, od koder so prišli. in glede na to, da aleks ni imel nobenega namena, vrniti se nazaj v anglijo, pariz ali na poljsko, je sodeloval v zrežirani igri in si občasno privoščil kakšen manjši spodrsljaj. seveda je obstajala nevarnost, da si bo v nekem trenutku spodrsljaj privoščil v družbi napačne osebe ali pa na napačnem kraju pod budnimi očmi. toda zaenkrat je potovanje potekalo povsem mirno, brez večjih pretresov. sicer je dobil že eno ali dve grožnji s strani potnikov prvega razreda, da bodo o njegovem predrznem odgovarjanju obvestili šefa posadke. a glede na to, da je še vedno imel službo, do tega očitno ni prišlo.
    v roki je imel cel kup svežih mehkih brisač, ki bi jih sicer v kabino morala odnesti ena od sobaric, a se je sam ponudil, da delo odpravi namesto nje. ženska je bila pokonci na nogah že od petih zjutraj in vidno izmučena ter zgarana. tako se je s kupom beline odpravil po hodniku navzdol in s pogledom iskal pravo številko kabine, kamor jih je moral dostaviti. končno se je ustavil pred številko 22 in za trenutek postal – kdo ve kakšen plehek snob se nahaja na drugi strani vrat, se kopa v denarju in se baše s svežim sadjem. hotel je potrkati, a ga je pred prvim udarcem po vratih ustavil nežen zvok violine, ki je prihajal z druge strani. rahlo se je namrščil ob prijetni glasbi in dlan ovil okrog kljuke vrat in jih previdno odprl, nato pa počasi stopil v notranjost. na hitro se je razgledal po prazni sprejemnici, brisače odložil na prosto omarico in preprosto sledil zvoku glasbe. ustavil se je ob odprtih vratih dnevnega prostora, kjer je sredi sobe stala rjavolaska, ki je bila očitno glavna 'krivka' za čudovito melodijo. proste dlani je potisnil v prednje žepe temne uniforme in se naslonil na podboje, medtem pa spremljal njeno gibanje v ritmu glasbe. moralo je miniti vsaj deset minut, preden se je obotavljivo odkašljal in tako pritegnil njeno pozornost, da se je melodija sunkovito prekinila, dekle pa zasukalo naokrog proti njemu. ''to je bilo... hm, precej dobro,'' so bile njegove prve besede, ko je komentiral njeno igranje. lahko bi rekel fantastično, čudovito, neverjetno, a so se preproste besede zdele veliko bolj varna in sprejemljiva izbira. ''škoda le, ker sicer verjetno igraš za denar. ne vidim preveč smisla v igranju za občinstvo. nekako zlagano je,'' se je počasi nasmehnil in odmaknil pogled z nje ter se razgledal po svetli sobi. ''prinesel sem brisače, sobarica je na pavzi. ti lahko pomagam še s čim drugim?'' je nasmešek postal kanček preveč predrzen.
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




cabin 0022 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cabin 0022   cabin 0022 Empty

Nazaj na vrh Go down
 
cabin 0022
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
we'll stay forever this way :: first class accomodations :: the first class bedrooms-
Pojdi na: