we'll stay forever this way
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloIščiRegistriraj sePrijava
Prijava
Uporabniško ime:
Geslo:
Avtomatična prijava ob vsakem obisku (priporočamo): 
:: Pozabil/a sem geslo
RMS Olympic

ob morebitnih težavah se lahko obrnete na osebje foruma. forever this way je role play game forum srednje težavnosti brez omejenega števila besed in brez cenzure.
The forum staff
CBOX
Latest topics
» jacqueline`s letter box
elevators EmptyČet Jun 14, 2012 9:09 am by nelson abbot

» fall, live, whack, stuck
elevators EmptyČet Jun 14, 2012 8:54 am by nelson abbot

» my playlist.
elevators EmptyČet Jun 14, 2012 8:51 am by eustace

» klepet.
elevators EmptyČet Jun 14, 2012 8:50 am by eustace

» never sorry, never wrong
elevators EmptyČet Maj 24, 2012 12:27 am by elexendria westwick

» turn the light off I wanna be with you
elevators EmptySre Maj 23, 2012 6:09 am by elisabeth bell

» The thing that is really hard and really amazing is giving up on being perfect and beginning the work of being yourself.
elevators EmptySre Maj 23, 2012 3:52 am by elisabeth bell

» you'll be on my mind. forever and always.
elevators EmptyTor Maj 22, 2012 7:38 am by elisabeth bell

» cabin claims
elevators EmptyPon Maj 21, 2012 8:34 pm by rosemary

Credits

 

 elevators

Go down 
AvtorSporočilo
rosemary
staff member
staff member
rosemary

Število prispevkov : 136
Join date : 09/04/2012
Age : 27

elevators Empty
ObjavljaNaslov sporočila: elevators   elevators EmptyPet Apr 13, 2012 8:06 am



elevators Elevators
Nazaj na vrh Go down
https://foreverthisway.slovenianforum.com
aleksander zielinski
staff and crew
staff and crew
aleksander zielinski

Število prispevkov : 39
Join date : 10/04/2012
Kraj : gdansk, poland

elevators Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: elevators   elevators EmptyČet Apr 19, 2012 8:11 am

    FOR, lierin :3

    po tistem, ko je sprejel delo na čezoceanki, je bil prve dni res precej skeptičen, če bo sploh zdržal v vsak dan isti delovni rutini. vedno tekati dol in gor, streči bogataškim ritim z vseh strani in obenem na obrazu ohranjati zaigran lažniv nasmešek, kateremu nič ne more priti do živega. seveda je zraven treba upoštevati prav vse želje vsakega od potnikov, mirno prezreti morebitne opazke na račun tvoje zunanjosti, naglasa ali česarkoli, kar bi jih morebiti motilo. prav tako velja zlato pravilo, da imajo oni prav venomer prav in ti nikdar. toda znal se je soočati s takšnimi ljudmi, res mu ni bilo problem dan za dnem igrati vlogo ustrežljivega psička, ki veselo maha z repom in je navdušen nad še tako majhno majceno napitnino. veliko težje je bilo stalno slediti v naprej določenemu urniku in se ob določenih delih dneva pojavljati v enem prostoru, opravljati monotone stvari kot je prenašanje kovčkov in po vsakemu obroku priskočiti na pomoč kuhinjskemu osebju. ni znal delovati po ustaljeni rutini in iz dneva v dan živeti enako. prav zato je ob vsakem prostem trenutku iskal priložnost, da svobodno zadiha, pa četudi se je zaradi tega moral zapreti v shrambo s svežimi brisačami in v njej viseti pet minut, da si je zbistril misli in se nato spet lotil vsega od začetka, korak za korakom. uspelo mu je najti prazen hodnik v bližini trenutno pokvarjenih dvigal, ki so bila namenjena le osebju in skozi katera je še včeraj neštetokrat potiskal vozičke, nič kaj preveč navdušen nad tem, da je zaprt v lebdečo škatlo. iz preventive je pritisnil enega od gumbov ob dvigalu, a iz zaprtih vrat ni prišel noben glas, torej je bila zadeva še vedno povsem neučinkovita. iz žepa delovne srajice je potegnil eno od malo poprej zvitih cigaret in ob njej podržal prižgano vžigalico, da je konec ogorka oranžno zagorel. pomahal je s paličico po zraku, da je ugasnila in jo vrgel proti oddaljenemu košu, četudi poti do tja ni našla. njegovo pozornost je pritegnila bližajoči se zvok, ki je zvenel kot eden od vozičkov na koleščkih, katere je uporabljalo osebje. zravnal se je na svojem mestu in potegnil dim globoko vase, zraven pa gledal proti vogalu in čakal, da se bo prišlek narisal v njegovem vidnem polju. ko je zagledal rjavolaso glavo z lasmi spetimi v tesno figo, pa je predse zagodrnjal nekaj nerazumljivih kletvic v poljščini. ''ah, ti si,'' je z nič kaj preveč prijaznim glasom spregovoril, ko ga je opazila tudi ona in rahlo privzdignil obrvi, ko je z robom vozička trčila ob vogal in so po tleh popadali povoji in se zapakirani kotalili po tleh. ''ne znaš obračati vozička?'' je zavzdihnil, ko je angležinja stala na mestu in morda bi celo odšel stran, brez da bi se še enkrat ozrl, če ne bi bilo njegovo trenutno 'skrivališče' naravnost idealen prostor. tako se je sklonil na tla in pobral tistih nekaj povojev, nato pa dlan iztegnil proti njej, da bi jih lahko pospravila nazaj na voziček. z veseljem bi dodal še kakšno kratko litanijo o tem, da je že skrajni čas, da se nauči kako se vozi prekleti voziček, če že ravno dela na ladji. ni vedel kdaj točno si je o njej ustvaril tako katastrofalno mnenje, a verjetno je bilo dovolj že samo vedenje, da preprosto ni bila ena od njih. ''si tukaj s kakšnim posebnim namenom? dvigalo trenutno ne dela, očitno boš morala vse pretovoriti po stopnicah,'' je nadaljeval in s pogleodm ošinil pokvarjeno železno škatlo, ki ga je resnici na ljubo še vedno po malem strašila, da se je le stežka kadarkoli spravil vanjo. sploh pa so bile stopnice veliko bolj zdrave, pravijo. ''saj bi se ponudil, da ti pomagam, vendar kaj, ko sem ravno zaposlen,'' je dodal v istem brezbarvnem tonu in s prstom rahlo krcnil po cigareti, ki je bila seveda trenutno njegovo edino opravilo.
Nazaj na vrh Go down
lierin ashford
staff and crew
staff and crew
lierin ashford

Število prispevkov : 44
Join date : 17/04/2012
Age : 31
Kraj : london, uk

elevators Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: elevators   elevators EmptyČet Apr 19, 2012 10:33 am

    for aleks :smitten3:

    s seznamom v roki in svinčnikom v drugi je preverjala zalogo blaga - ali natančneje zalogo zdravniških potrebščin in vse vestno z lično pisavo zapisala na seznam, ki ga ji je pred kakšnimi dvema urama v roke potisnil eden izmed vodilnih in jo poslal izvajati inventuro. delo ji bilo nedvomno zamudno za eno samo osebo, a pravzaprav je skoraj uživala v miru in tišini, ki jo je obdajala iz vseh strani. duhomorno početje ji je bilo v tem trenutku precej bolj ljubo, kot ukvarjanje z razvajeno družbeno smetano, ki je zganjala hudiča že ob majhni ureznini v prst ob list papirja ali rahlem glavobolu zaradi preveč izpostavljanja soncu. presneto, ljudje pa res niso znali prav nič poskrbeti zase in če ne drugega bolje paziti na svoje ljube prste s tanko kožo ter se manj izpostavljati - no čemerkoli, če so bili tako zelo nagnjeni k glavobolom in bili vsesplošno občutljivi na karkoli. lahko je samo zavijala z očmi, ko je niso videli in se prijazno nasmihala, v poslušanju njihovega večnega tarnanja čez to ali tisto - ali nečem tretjim. lierin je kar naenkrat postala medicinska sestra, psiholog, rama za tarnanje in cmeranje, včasih pa celo vreča za sproščanje njihovih namišljenih frustracij, ob čemer so ti znali še prav lepo nož zariniti v hrbet in med rebra. dolgčas ji v nobenem primeru ni bilo niti malo, vseeno pa je svojo neravnodušnost lahko izkazala samo stenam, če si ni želela ostati brez dela zaradi neke hinavske pripombe iz ust tistih, ki so poznali njeno nedavno preteklost in se na vsakokrat znova z zlobnimi jeziki obregnili vanjo. le navidezna hladnokrvnost ji je pomagala, da ne bi popenila, vsem po vrsti zabrusila v glavo kar jim je šlo in z visoko glavo odkorala iz scene. žal je slednji scenarij lahko in moral obstajati samo v njeni temnolasi glavi - bentiti je pač morala na samem, brez hinavske bogataške gospodičnice za vratom z željno napetimi ušesi z upanjem slišati nekaj dovolj šokantno odrezavega, z namenom odvzeti ji še tisto, kar ji je edino še ostalo. bila je skoraj žalostna ob odkritju brezmejne človeške pokvarjenosti, ki jo je vsakodnevno imela možnost gledati iz prve vrste, se čuditi in samo zmajevati z glavo ob lastni več letni zaslepljenosti. ja, nedvomno je živela zavito v vato - a tudi nikoli se ni pretirano poglabljala v sfere komunikacije družbene smetane, dokler ni bila vržena ven iz nje in je za vsa leta za nazaj dobila dvojno dozo njihove privoščljivosti in neskončne pokvarjenosti. res je bila enkrat del njih, a nikoli ni delila njihovega pohlepnega hrepenenja po nesreči drugega - njeno srce je bilo skrbno in ljubeče do soljudi, sicer navsezadnje nikoli ne bi mogla biti tudi v poklicu skrbi za druge, razen ob kakšni čudni sadistični nagnjenosti... ob čemer pa se ji je obraz v gnusu spačil v grimaso. preden bi se preveč začela poglabljati v nagnjenosti, ki so bile bolj delo psihiatrov, se je raje posvetila nadaljnemu štetju, da bi čim prej končala in se spravila v posteljo pod rjuhe dokler je ne bi spet kdo poklical in zahteval njeno popolno pozornost.
    še zadnje povoje je naložila na voziček, ki ga je morala spraviti do ambulante nekaj nadstropij višje in potiskajoč ga pred sabo ter med preučevanjem seznama pred seboj ni najbolje pazila na okolico in da njena hoja ni več ravna po sredi hodnika, ampak se približuje stenam ob katero se je sekundo kasneje zaletela, istočasno pa se zdrznila ob znanem neprijaznem glasu aleksa, ki jo je pičil naravnost v srce. presneto, ji je res moral biti tako všeč, skupaj z neomajnim optimizmom ob revščini, pomanjkanju in na sploh nepravičnosti življenjske usode, ki je doletela preveč ljudi. vendar nista bila na isti valovni dolžini, saj toliko kot je bila ona očarana nad njim že od prvega dne, v tolikšni meri ji je vračal z odkritim nastrojeno sovražnim odnosom, ki se je vzel bogsigavedi kje, ko mu pa nikoli ni hotela nič slabega, ampak je bila kljub vsem pripombam še vedno prijazna. menda je bilo kriv njen bivši status med prvorazredniki, ampak saj ni bila sama kriva v kakšno družino se je rodila, ki pa je sicer tako ali tako sedaj obubožala. "pač se ne ponašam s spretnostmi na vseh področjih in nisem bila pozorna in... sploh ne vem, zakaj bi tebi morala karkoli razlagati," ga je obrambno pogledala, brez sledi nasmeha na obrazu, naveličana da so jo že cel dan vsi teptali pod nogami, kot da je navadna smet. s hlinjeno in varljivo sproščenostjo je vzela povoje z njegovih rok in jih odložila nazaj na voziček, skupaj z drugimi katere je spotoma pobrala. ošinila je železno dvigalo, namenjeno osebju in samo na kratko zavzdihnila ob njegovem obvestilu, da je še zmeraj pokvarjeno. "vem, da ne dela - samo rečeno je bilo, da bo do sedaj že nazaj v delovanju," je stopila proč od dvigala in nazaj do vozička - usoda ji danes res ni bila naklonjena. "seveda si zaposlen," se ji je posmeh zažrl v besede, členki na roki, s katero so držali voziček pa so pobledeli. "sovražiš vse po spisku, ali imam samo jaz to čast, da se uvrščam na sam vrh seznama?" je kar naenkrat imela vsega dovolj - njega in vse tiste bogataške bizgece. "prepričana sem, da če bi se na tem hodniku pojavila neka druga temnolaska z vozičkom, bi ji več kot vesel priskočil na pomoč, se ji dobrikal in jo osvajal," se je razjezila in stopila k njemu, nato pa mu iz roke potegnila cigaret in ga pohodila. opekla se je z njim s svojo gesto, a ob pekoči bolečini znotraj njene dlani ni niti trznila zaradi ledene jeze razraščajoč se v njej. "torej... kaj me je uvrstilo na vrh tega sovražnega seznamčka? moje poreklo in bivši del bogatunov tam zgoraj?" slišala je govorice, ki so med osebjem krožile o njej - in da naj se pobere tja od koder se je vzela.
Nazaj na vrh Go down
aleksander zielinski
staff and crew
staff and crew
aleksander zielinski

Število prispevkov : 39
Join date : 10/04/2012
Kraj : gdansk, poland

elevators Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: elevators   elevators EmptyNed Apr 22, 2012 1:12 am

    že vse od njunega prvega srečanja je iskal vzroke za svoje očitno pomankanje navdušenja nad temnolasko in zakaj se je čutil dolžnega, da zabije vsako njeno besedo in ji venomer ugovarja. saj ni imel nobenih predsodkov proti višjemu sloju, resda mu niso bili ravno najbolj pri srcu, a ta malenkost ga zagotovo ni ustavila pri tem, da ne bi nekaterim pripadnicam elite občasno grel postelje. ''no, to je že očitno, da ne znaš opraviti niti preproste stvari kot je vožnja vozička,'' je prikimal ob njenih besedah in kotički njegovih ustnic bi skorajda švignili navzgor ob njenem iskanju izgovorov in tihem opravičevanju s pogledom. stvar niti malo ni bila tako zabavna, če je vedno sprejela vsak idiotizem, ki je zapustil njegove ustnice. morda bi mu bolj prirasla k srcu, če bi si enostavno brusila jezik na njem in mu vsako žaljivko vrnila z dvojno mero nazaj. ''tudi jaz ne vem, zakaj mi vse to razlagaš. niti malo me ne zanima, kaj znaš in kaj ne. tako ali tako pričakujem, da boš dala odpoved po treh dneh. bogatim dekletom naše delo ne pristaja,'' si je na obraz priklical malce zaničevalen nasmešek. v njeni družbi se je kot po predpisih moral obnašati kot kreten, drugače pač ni šlo. in ne glede na to, kako se je trudil, da bi jo preprosto ignoriral in umaknil pogled, kadar je prišla mimo njega... so bili vsi ti trudi povsem zaman. vedno je moral dregniti proti njej s kakšnim strupenim stavko, četudi ob njenem vidnem nelagodju niti malo ni užival. če ne drugega se mu je kar nekako smilila, saj je vso svojo jezo venomer spustil naravnost nad njo. ''očitno ga še niso imeli čas popraviti ali pa se je spet pokvarilo. veliko bolj verjetno pa je, da ima kakšno drugo dvigalo v prvem razredu prednost pri popravljanju,'' je odvrnil, še vedno sloneč ob robu dvigala, ob svojih besedah pa je malce potrepljal hladne železne rešetke. ob nenadnem posmehu v njenem glasu pa se obrnil nazaj proti njej. niti dvomil ni, da mu je na obrazu jasno pisalo, kako zelo uživa v tem pogovoru in kako malo mu je mar, kaj si dekle misli o njem. pa mu je bilo res vseeno? ''res hočeš, da ti odgovorim na to vprašanje?'' se je počasi nasmehnil in zapustil svoje mesto ob steni in se z lagodnimi koraki napotil proti temnolaski in njenemu povojev polnem vozičku. ''ashfordova, ne sovražim te. res ne. samo nisi mi ravno pri srcu,'' je brezbrižno skomignil z rameni. ''sploh pa, ali je res pomembno kaj si jaz mislim o tebi? res je vseen ali te prebavljam ali ne,'' je ob teh besedah rahlo priprl pogled, kakor da bi skušal ugotoviti, kaj ima za bregom. zdaj, ko je bolje pomislil, se mu res ni sanjalo, zakaj bi sploh pripisovala kaj teže njegovemu mnenju o njej. kolikor je vedel, se je preostali del moškega oseba kobacal en čez drugega, da bi si pridobili nekaj pozornosti. ženski del je seveda zraven vestno opravljal o bogatašinji, ki je pristala na dnu med ostalo revno sodrgo, krepko pod svojim statusom. nekoliko ga je presenetila, ko je stopila proti njemu iz njegove roke potegnila cigareto, ki se je zatem znašla poteptana na tleh, da je vprašujoče pogledal temnolasko in nemudoma ujel njeno zapestje v svoj oprijem. ''zagotovo si veliko bolj zanimiva, kadar mi ne slediš pohlevno naokrog in se poskušaš lepo pogovarjati z mano,'' se je rahlo nasmehnil, ne da bi izpustil njeno dlan. namesto tega ji je stopil bližje, da se je bila primorana nasloniti na voziček pod njegovim telesom. ''nisi na vrhu nobenega seznamčka, ashfordova,'' je z nasmeškom odkimal, ko je končno v sebi pokazala malce več življenja in bila tudi ona pripravljena na neposreden napad. ''ne moti me tvoje poreklo, še zdaleč ne. očitno oba veva, da nimam nič proti bogatašinjam,'' je obenem pokomentiral še njeno prejšnjo trditev, da bi vsakomur pomagal prej kot njej. sploh pa so se naokrog že dodobra razširila povsem resnične govorice v katerih kabinah in pri kom se poljak večkrat nahaja. ''moti pa me, da se tako vztrajno skušaš vklopiti med ostale, ko pa nam nisi niti malo podobna. in kako se trudiš razumeti in se vtikaš v pogovore o temah, ki ti niso niti malo blizu. mogoče se ti zdi, da živiš v revščini, pa niti slučajno ne veš, kaj revščina sploh je,'' se je zalotil ujetega v razlaganje, četudi ji na samem začetku ni nameraval dati nobenega pojasnila za svoj hladen odnos. s prosto dlanjo je med prste ujel rjav svilnat pramen, ki je ušel iz sicer lično urejene fige. ''dokler boš dišala po prekleti vaniliji in bodo tvoji lasje kot prekleta svila, do takrat boš ena od njih,'' je spregovoril in iz fige iztaknil lasnico, da so se njeni temni lasje v trenutku odvili v slapu navzdol. ''bolje.''
Nazaj na vrh Go down
lierin ashford
staff and crew
staff and crew
lierin ashford

Število prispevkov : 44
Join date : 17/04/2012
Age : 31
Kraj : london, uk

elevators Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: elevators   elevators EmptyNed Apr 22, 2012 6:38 pm

    o poljaku, o katerem so kot o njej, tudi krožile marsikatere govorice in le do nje je gojil odkrito neprijazen odnos. vedno je imel na koncu jezika kakšno pripombo, s katero ji je moral servirati na njegovem posrebrenim pladnjem. samo njena nepremišljena zatreskanost vanj zaradi očaranosti nad njegovim načinom življenja in optimizmom, ki si ga je hotela tudi zase, da bi lažje sprejemala novi svet okoli sebe, je pripomogla njene vedre nasmehe in neskončno prijaznost. v nasprotnem primeru bi se verjetno že prej ves čas pričkala o stvareh, ki se jih ni dalo spremeniti. ona se je ni mogel znebiti in ona ni mogla nazaj med bogataše. ustnice je nejevoljno stisnila v ravno črto brez namena komentirati njegove besede, ki niso bile nič drugega kot še ene izmed mnogih, ki jih je od njega dobila pod pas. njen ego je presneto trpel, vendar ni želela vsem dati še ene kosti za obiranje, ko so jo že brez slednjega imeli dovolj v zobeh, ker je prišla z vrha. "trije dnevi so že zdavnaj minili, če smo natančni. in kam naj grem po tistem, ko dam odpoved? mogoče kar skočim na glavo v morje in plavam nazaj do anglije, če nekje vmes ne postanem hrana za ribe?" je preslišala tisto njegovo opazko o bogatih dekletih - ni mu imela kaj reče, ko že zdavnaj ni bila več nikakršno bogato dekle s preveč denarja za njeno dobro. ni se mogla obešati na vsako besedo izrečeno iz njegovih ust, saj bi si ves dan lahko podajala žogico, čas pa ni bilo nekaj kar bi lierin imela v svoji lasti. bil je v lasti njenih nadrejenih, ki so odrejali njen tempo življenja, ki jo bo do amerike najbrž ugonobil, skupaj z mizerno tedensko plačo. komu se je uspela toliko zameriti tam zgoraj, da so ji bili na poti postavljene same visoke ovire, ki jih je vsakodnevno le stežka premagovala. "očitno res - oni so vedno v prednosti, brez nas pa bi bili vsi kot izgubljene ovce," se je vdala v usodo, da bo morala najmanj tisočkrat navzdol in navzgor po številnih stopnicah skozi tri nadstropja, s polnim naročjem zdravniških potrebščin. neumno je bilo misliti, da si bo kakšen dan uspela privoščiti več kot kratek počitek pred naslednjo izmeno. "zares bistvena razlika. razen, če v svoje sovražnike pošiljaš strelske krogle, nože in jih pribijaš na križ. črta med enim je drugim je tanka, zielinski," so besede vsebovale prekriti porog, ki bi ga videl vsak pameten cepec - za oboje pa se je že na lastne uči - ali bolje ušesa, imela možnost prepričati. "glede na to, da se spravljaš name ima še kako veliko opravka," je odvrnila na pripombo in nehote ob njegovem prijemu razprla nekoč mehko dlan, sedaj s polomljenimi nohti, hrapavo in žuljavo - sredi nje pa še z majhno opeklino cigaretnega ogorka, ki jo je pravkar neprevidno staknila in je ob popuščajočem ledenem besu pekla kot hudič. v sramu je svojo borno roko potegnila iz njegovega oprijema, kot da ji jo namen vzeti in odnesti stran - a bila je prepozna, ko jo je hip zatem stisnil med svoje mogočno telo in vožiček za seboj, da ni imela kam pobegniti. "sem ugotovila, da bivši status težko buri duha, če nimaš težav z zapiranjem se v shrambe z mičnimi gospodičnicami iz prvega razreda," se je posmehnila, saj ga je poleg govoric na lastne oči videla z dekletom, ki v shrambi za rjuhe s svojo graciozno hojo, okrašeno obleko in biseri okoli vratu, ni imela kaj delati v predelu ladje namenjeni osebju in ne prvorazrednikom, ki bi hodili past radovednost in se naslajati. najbrž bi jim tako ali tako bilo pod častjo stopiti kam drugam kot dlje do konca njihovega predela. "izvajaš premoč nad mano?" ker se nikakor ni hotel umakniti in ji pustiti dihati, saj je imela občutek da ji je sapa od njegove neposredne bližine skorajšnjega dotikanja, začela pohajati. "oprosti, ker sem bila rojena v bogato družino," se je s sarkazmom prisiljeno nasmehnila, preden je nadaljevala. "in ne vem, kaj naj bi bila prava revščina. ampak hej - nekaj pa vsekakor vem, vem kako je izgubiti vse." trmasto je dvignila bradico s prekrižanimi rokami na prsih, ki so ji služile kot nek del nevidne obrambe pred njim, ki je s svojimi besedami in pripombami vsakodnevno rezal vanjo, kljub njenemu večnemu nasmešku, ki ga ni več bila sposobna vzdrževati na obrazu. "ne dišim po nobeni presneti vanilji - to je samo navadno milo z nekim bledim vonjem, ki smo ga dobile vse ženske ob prihodu," se je nejeverno suho zasmejala ter ga lopnila po roki, ko je med prsti držal njen umazani pobegli pramen las. zdelo se je, kot da je skupaj s padcem temnih las preko ramen in navzdol po hrbtu, padla še zadnja trohica zadrževanja, da mu ne bi ničesar žalega rekla. "ena izmed njih? torej ena izmed tistih, ki so me kot garjavo izobčili? tistih, ki me vsakodnevno teptajo pod sabo kot da sem nihče in mi od srca privoščijo nesrečo? tistih, zaradi katerih se morala zapustiti london, ker so se začele širiti govorice, da je ashfordova grabežljiva tatica in nikjer nisem dobila dela? zato ker naj bi menda ukradla dragulje, slučajno najdeni teden dni kasneje v pozabljeni obleki? k njim naj se vrnem?" je s posmehom cinično dodala, njen glas pa je z vsako besedo rasel in kmalu bo pristala na kričanju, če že ni. "nekaterim nam ni bila karta podarjena, ampak je šla iz zadnjih prihrankov, zato samo nehaj biti tako prekleto pameten, ker nimaš pojma!" sled o prijazni in omikani lierin je dokončno poniknila v tla, v njej je bila samo še huda jeza in neizmerna bolečina, katera se ji je za hip zasvetila še v očeh. "kot vse ostale, so te samo navadne govorice. ti in tisti cepci zgoraj ste si nadvse podobni. se ti ne zdi, da si sam malo zašel in si del hinavske visoke družbe?" je porogljivo zabrusila vanj, s hlinjenimi vprašujočimi očmi, v katerih se je bolečina že skrila nazaj v ozadje, čakajoč na novo priložnost planiti na dan. potegnila mu je lasnico iz rok in lase z vajenimi kretnjami spravila nazaj v figo, preden ga je potisnila proč od sebe. počutila se je utrujeno in čudno izpraznjeno, s še težjim bremenom na svojih že dovolj obremenjenih krhkih ramenih.
Nazaj na vrh Go down
aleksander zielinski
staff and crew
staff and crew
aleksander zielinski

Število prispevkov : 39
Join date : 10/04/2012
Kraj : gdansk, poland

elevators Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: elevators   elevators EmptyTor Apr 24, 2012 6:28 am

    ''prepričan sem, da te bo kakšen star prijatelj z veseljem sprejel v kabino,'' se je namuznil ob pomenljiv tonu. mar niso tam na vrhu vsi spali z vsemi? vendar ni dvomil, da je bil povprečen zakon precej dolgočasen, sploh če so bili vsi tako prazni in plehki. nič čudnega, da so iskali stalna razvedrila na vseh možnih koncih in zagotovo jih ni mogel obsojati, če so si včasih zaželeli nekaj tveganja in avanturizma. ''oh, razen če so te vsi zapustili v trenutku, ko so izvedeli da si brez ficka? to zagotovo upraviči splošno mnenje o prvo razrednih kretenih, čisti materialisti,'' je tlesknil s prsti skupaj, ko mu je padla na pamet naslednja zbadljivka. da, zagotovo se bo cvrl v peklu na veke vekov, če jo bo še naprej tako svinjsko potiskal naravnost navzdol. morda jo je podzavestno želel le sprovocirati do te meje, da bo nehala igrati uglajeno gospodično s ponižnim pogledom in ji bo dokončno prekipelo ter bo pokazala malce več realnih čustev. revščina te spravi na rob obupa, zakaj ga torej ne kaže? zakaj ne kaže vseh frustracij? jeze nad tem, kje je pristala? preklete depresije zaradi celotne izgube? ''ribe te bodo zagotovo bolj vesele kot jaz, tako da podpiram tvojo idejo,'' je kakor mimogrede ponovil za njo, nato pa le s težavo potlačil salve smeha, ki jih je vzbudila v njem. ''brez nas,'' je nadvse posmehljivo ponovil za njo, ko je tudi sebe vštela med pripadnike nižje sloja. sploh ni vedel več, kako za vraga naj ji dopove, da ni takšna kot oni in verjetno nikoli ne bo. seveda bi bilo vse veliko bolj učinkovito, če bi se teme lotil taktično in z nekaj več previdnosti in prijaznosti. bila je preprosto predobra za njih, če je bil že povsem iskren. oni so za preživetje počeli marsikaj, vraga, še sam je sodil praktično med blažje kriminalce ob več kot le eni priložnosti. in ona mu nikoli ne bo niti podobna pa čeprav oba v žepih nimata več kot en kovanec. nikoli ne bo spala dobesedno na ulici in zagotovo se ne bo ukvarjala z ilegalnimi boksarskimid dvoboji ali igrala poker v kakšni beznici.
    ''nočeš vedeti, kaj počnem s svojimi sovražniki,'' se je komaj opazno nasmehnil, nič hudega ne bi bilo, če bi si zdaj o njem ustvarila sliko popolnega kriminalca, ki je na neki točki v preteklosti morda celo ubijal in počel kaj več kot kradel za podzemske kriminalne združbe. ''ne bi se spravljal nate, če ne bi capljala za mano kot prekleto ščene, draga,'' je odvrnil in rahlo zmajal z glavo. še kar ni doumela, bo sploh kdaj? ni bilo v njegovi naravi, da bi se takole odkrito spadal na nekoga, ki se mu je skušal približati. nasploh ni imel nobenih problemov s kakršnokoli družbo. vendar vedno je bila nekje v bližini in na samem začetku je venomer zrla vanj s svojimi velikimi očmi in požirala vsako njegovo besedo, kadar se je pogovarjal z ostalim osebjem o življenju na presneti ulici. na trenutke se je zdelo kot da ga ima za nek kult osebnosti in takšnih pričakovanj ni mogel prenašati. bil je krepko pod njimi in če bi jih sprejel, potem bi moral živeti po njih. zagotovo pa ni poznal formule za uspeh in zagotovo ni znal seči navzgor po zvezdah, biti vzornik drugim, biti avtoriteta. ''strežaj sem. tem mičnim gospodičnam pač strežem na več kot en način. nisem kriv, če so tako prekleto site svojih dolgočasnih zaročencev, da poiščejo mene,'' je njeno zapestje ohranil v svojem trdnem, a nikakor bolečem, oprijemo dlani. da, res ga je bilo priložnost videti smukati v shrambo že kar nekajkrat. ni pa vedel, da je to videla tudi ona. ''moraš paziti, ashfordova. utegnil bi celo pomisliti, da te daje ljubosumje?'' je bil tokrat on na vrsti za namuznjen nasmešek, ko je ob vprašanju rahlo privzdignil obrvi, ob njenih nadaljnih besedah pa se kratko zasmejal: ''nekam nervozna deluješ.''
    njena dlan je bila v njegove oprijemu, telo pa potisnjeno ob voziček, ne da bi se je pravzaprav dotikal. sama se je umaknila nazaj ob povoje, on pa ji je sledil, ne da bi povsem premagal razdaljo borih centimetrov, ki so ju ločevali. ''opravičilo sprejeto. nisi kriva, če so te vzgojili v dolgočasno, suhoparno in zlagano elitnico,'' je prikimal, ob omembi izgube vsega pa si izbrisal nasmešek z obraza. še vedno je vztrajala pri svojem. da, v neki meri je spadal v njih, vendar le v neki meri. ''verjemi, voham vanilijo,'' je odvrnil in zavrnil njeno pojasnilo, nato pa odtegnil roko po kateri ga je kratko lopnila in izpustil pramen las. ''še vedno izgledaš popolno, kot ena izmed njih. ti tega ne vidiš, ker se ti zdi, da te je doletel cel kup drastičnih sprememb. v resnici pa se nisi tako zelo spremenila. nekaj umazanije in žuljev iz tebe še ne izbije človeka visokega razreda,'' je nadaljeval brez nasmeška in s tem tudi izpustil njeno zapestje ter stopil stran od nje, da je lahko neovirano zadihala brez njegove neposredne bližine. nizala je eno stvar za drugo in končno začela kazati drug obraz, morda si je v pogled celo drznil vnesti nekaj občudovanja, da ji je končno uspelo prebiti tisti led, ki ga je imela okrog sebe. ''končno,'' je komaj slišno zamrmral ob vedno glasnejšem tonu njenega glasu. ''se zdaj počutiš bolje, ko si spravila vse tole iz sebe?'' jo je vprašujoče pogledal z nenavadno resnostjo, ki se ga navadno ni polotila. ''resno, ashfordova, kdo bi si mislil, da imaš tak ogenj v sebi. v trenutku si mi postala bolj všeč,'' pa vendarle ni mogel iz svoje kože.
Nazaj na vrh Go down
lierin ashford
staff and crew
staff and crew
lierin ashford

Število prispevkov : 44
Join date : 17/04/2012
Age : 31
Kraj : london, uk

elevators Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: elevators   elevators EmptySre Apr 25, 2012 1:42 am

    "v zameno za kaj, gretje postelje? oprosti, ampak v zameno za več udobja ne mislim nikomur greti postelje," se je namrdnila ob njegovih namigovanjih, da bi za boljši standard, pristala na posteljne aktivnosti. sicer je res presneto globoko padla, a ni se nameravala sedaj prodajati, da bi zlezla nazaj na zeleno vejo - je pa menda le dala malo več nase. nobena in nikogaršnja ljubica ne bo bila, pa ji lahko gre še tako zelo za nohte. v podobno situacijo bi se spustila samo v primeru omogočiti boljše življenje bratcema in ne zase - sama bi raje stradala. "torej sem sedaj še materialistka? zakaj za vraga na vse posplošuješ," se ujezila ob njegovi žalitvi, ki mogoče ni letela neposredno nanjo, a jo je vseeno jemala kot tako. nič drugega ni več bil kot samo nadležen in njegove zbadljivke so bile običajne, a za seboj je imela res ubijalski dan in vsaka njegova beseda jo je bolj prizadela kot sicer. večinoma časa mu je odgovarjala z nasmeški in se ni menila za dobro odmerjene udarce. nekako je bilo lažje, kot se najprej zlomiti pod težo zbadljivk, ki so prinesle še več frustracij in se nato sestaviti nazaj v prvotno lierin, ki v nobenem primeru ni bila mogoče. nikoli več ne bo kot nekoč. na svet ni več gledala s svetlimi široko razprtimi očmi, ampak s sumljivo priprtimi kdaj jo bo v nekem trenutku doletelo še kaj in ji naložilo na ramena dodatno breme. "o tem sploh ne dvomim kdo bi se bolj razveselil moje družbe." ob njegovi naslednji pripombi je samo povzdignila obrv in ničesar rekla. kaj se res ni mogel že enkrat sprijazniti, da ne glede na svoje želje sedaj spada mednje. tudi postavljanje na trepalnice mu ne bo pomagalo spraviti stran od njenega položaja. njej ni bilo nič bolj všeč kot njemu in z veseljem bi odkorakala z visoko dvignjenim nosom proč od njih, če bi lahko in imela kam - a do nadaljnjega je obtičala med njimi, najsi so vsi imeli precej povedati o njej.
    "zakaj misliš, da ne bi hotela vedeti? glede na to, da sem na dobri poti proti sovražnici, če že nisem tam, zakaj ne bi hotela vedeti več kaj sicer narediš z njimi? ne verjamem, da bi mi prizanesel," se je sarkastično in z najbolj bleščečim smehljajem nasmehnila. reseda ni do najmanjših podrobnosti vedela s čim vse se je revni sloj ukvarjal za preživetje, vendar ji je glava zaenkrat stala na ramenih z namenom uporabljati jo in ne samo na njej nositi las. revščine ni živela in bila del nje, vendar jo je že videla od blizu ter poznala razmere nižjega sloja. "nisem vedela, da ti je v navadi brcati majhna ščeneta, ki capljajo za tabo. se vedno spravljaš na manjše in šibkejše od sebe samo zato, ker se lahko?" ga je s porogljivim nasmeškom več kot očitno obtožila grobijanstva, najsi je bil ali ne. z njo vsekakor ni bil najbolj prijazen osebek pod soncem in ni si še prišla na jasno s čim si je vse skupaj zaslužila, ko ni želela nič drugega kot nekaj nasvetov kako čim več potegniti iz svoje situacije - je bilo to res tako zelo narobe? je morala od vseh in vsakogar dobiti njihovo odklonilno mnenje, ko pač že od nekdaj ni delila enake usode revščine? namerno so ji vsi zapirali vrata pred nosem in gledali pod prste, kdaj ne bo več zmogla svojega dela in bo zafrknila na dolgo ter na široko, s čimer bi jim dala potrditev njihovemu mnenju - le še ena elitnica, ki ne zna ničesar kot lepo obračati besede v ustih. "ampak, hej vesela novička zate, dragec! ne bo več nobenega capljajočega ščeneta za tabo," se je narejeno veselo zasmejala ob odločitvi sklenjeni pravkar. dovolj je imela njegovega stalnega poniževanja. preživi lahko tudi brez njega in njegovih vodil, navsezadnje bo tako ali tako morala, nihče je ne bo rešil iz potapljajoče se ladje. "ti plačajo za tvoje uslugice ali to delaš zastonj? moška prostitutka si, zielinski," je karajoče zmajala z glavo nad njegovim obnašanjem, kajti nekajkrat ga je že videla smukniti v shrambo z drugo gospodično. po nekem čudnem naključju se ji je vedno uspelo znajti na enakem kraju kot je bil on - kot sedaj, ko gotovo ni pričakovala njega pri dvigalih. "prav nič nisem ljubosumna, ne vem zakaj bi bila?" droben glasek v njej je zakašljal in oživel ter ji šepnil nekaj, kar je bilo slišati kot: lažnivka! bedasti bedni glas! prav, bila je nekoliko ljubosumna in ob tem bila jezna nase, ker se je še naprej ukvarjala s tečnim poljakom, ki ji je na nek sprevržen način bil še vedno presneto všeč. "kaj te briga moja nervoza," mu je namrščeno zabrusila v obraz, ko je še dalje posegal v njen osebni prostor, očitno brez namena ji ga vrniti. umik ji ni pomagal, ko ji je prav veselo sledil in se sklanjal nad njo.
    "mogoče so me res, ampak lahko sem vse našteto pa se bom še vseeno znala lepo prijazno obnašati," ga je zavrnila in se končno nehala ukvarjati z lepim vedenjem, ki so ji ga od majhnega vcepljali v glavo. "tvoj nos je pokvarjen," se ni dala prepričati v njegove besede - z nobeno vanilijo se ni odišavila. vsi lepotni preparati, ki bi hranili njeno nečimrnost so bili odvzeti skupaj z vsem ostalim. niti ji ni bilo mar, saj so bili v uporabi le malokrat - svojo vizualnost je jemala kot nekaj povsem postranskega pomena. "nisem popolna in če ne bi bilo vseh teh govoric, se ne bi nikoli vsi po vrsti vtikal vame in kam naj ali bi morala spadati." prav nekoliko olajšano je zavzdihnila, ko se je le odmaknil stran in se ji nehal vsiljevati s svojo bližino, ki bi ji v drugačnih okoliščinah bila najbrž bolj všeč. vendar ne tu in sedaj, ko jo je spravil preko rubikona in je nekontrolirano kričala nad njim. ničesar mu ni bila dolžna razlagati, plus s krivicami, ki so jo doletele. "bolje... ? ne, samo še en opomnilnik več kako zelo prekleto mi je povsod spodletelo. očitno nisem odrasla samo v dolgočasno, suhoparno in zlagano elitnico, ampak tudi v skrajno nesposobno," je ponovila njegov opis nje s preveč stvarnim glasom, da bi smrdelo po smiljenju sama sebi - ampak bolj, kot da dejansko verjame v izrečeno. "stavim, da ob tem neizmerno uživaš in ti bo dalo še dodatnega gradiva za norčevanje, kajne?" se je posmehnila s sicer praznim glasom, ki je bil le krinka za njeno bedno razpoloženje. hotela se je zavleči v prvi kot in zajokati kot majhen otrok, a dala bi mu le še eno orožje več v roke, ki bi ga premišljeno naslednjič uporabil proti njej. "najbrž bi ti morala zaploskati, svoje puščice znaš poslati natanko tja, kjer najbolj boli." roke so se ji očitno zatresle, preden se je z dlanmi podrgnila po obrazu in odmaknila pobegle pramene las s čela. svilnati prameni? - ja, pa kaj še! "še kakšna prijazna pripomba kakšna sem?" je stopila okrog vozička do ročajev z namenom ga odpeljati do stopnic nedaleč proč in stvari pač začeti nositi navzgor po stopnicah, drugega ji pač ni preostalo. popravila dvigala si ni mogla obetati, kot tudi ne pomoči - ne od aleksa, ne od koga drugega.
Nazaj na vrh Go down
aleksander zielinski
staff and crew
staff and crew
aleksander zielinski

Število prispevkov : 39
Join date : 10/04/2012
Kraj : gdansk, poland

elevators Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: elevators   elevators EmptyPon Apr 30, 2012 3:52 am

    post scriptum, sem si dovolila, kar zaključit. ^^ nadaljujeva po dogovoru - v sobi? (:

    ob njenem predlogu je zgolj pomenljivo privzdignil obrvi – očitno so bogataši res vse reševali s posteljnimi uslugami. sploh pa je nekako vedel, da se temnolaska pred njim ne bi nikdar spustila na tak nivo. v njenih očeh je bilo še vedno preveč ponosa, da bi se bila pripravljena tako zelo ponižati. morda res ni bila ena izmed njemu podobnih, a moral je prepoznati, da tudi tistemu drugemu delu ni pripadala več v celoti. če ne drugega je z vsako minuto bolj dokazovala, da zna prekleto dobro vrteti jezik in se postaviti zase, pri čemer ji je moral nehote prišteti nekaj pozitivnih točk. ''zarečenega kruha se največ poje,'' je zgolj zamrmral v odgovor, vendar so njegove besede izgubile posmehovalni ton. lahko bi rekli, da se je celo pošalil. ''to ni posploševanje. govorim zgolj iz lastnih izkušenj. vero v tvoj sloj sem izgubil že pri sedmih letih, ne moreš me ravno obsojati, če ste mi vse življenje dokazovali, da se vaš svet vrti zgolj okoli denarja,'' je mirno odvrnil, brez dodatno vnesene porogljivosti. morda je pogovor zahajal v precej resne vode in če ne bo pazil, se je znal kaj hitro zaplesti v takšno debato, kakršne so se ponavadi odvijale med njim in ostalim osebjem – deljenje preteklih izkušenj in skupno nerganje nad vsem, kar jim je usoda v preteklosti potisnila pred noge, četudi se sam ni nikdar pritoževal, vendar vse le mirno pogoltnil. ''žalostno se mi zdi, da v resnici ne znate... ne znajo živeti. sreča ni v prekletih oblačilih ali kabini v prvem razredu,'' je tokrat skomignil z rameni in se vmes celo popravil, ne da bi sam opazil. ''marsikdo bi se razveselil tvoje družbe, če bi vključevala malce manj oblačil kot jih imaš na sebi, v to ne rabiš dvomiti. škoda, ker nisi moj tip. morda bi te lažje prenašal v postelji,'' je vidno naveličan vsega zavil z očmi. nujno je potreboval novo cigareto, ko ga je spravljala skorajda v obup z vsem svojim ugovarjanjem. zagotovo ni pričakoval, da se bo enkrat za spremembo pričela upirati in prenehala z bedastim nedolžnim nasmihanjem, ki pri njemu ni zaleglo.
    na njeno nadaljno poizvedovanje je preprosto odkimal in ji s pogledom dal vedeti, da je ta tema zanj zaključena in iz njega ne bo spravila ničesar. ni se čutil dolžnega, da bi z njo razpravljal o tem, kdo je njegov največji sovražnik ali bolje rečeno, kaj je njegov največji sovražnik. seveda si je na glavo z dolgim jezikom in stalnim kršenjem vseh mogočih pravil nakopal marsikaterega tudi v človeški podobi, vendar to so bile malenkostne stvari. to je bilo nič v primerjavi z negotovostjo, ki jo je včasih prinašala vsaka noč. z leti si je res utrdil kožo in postal veliko bolj žilav, a na ulico je prišel s štirinajstimi leti in začetek je bil vse prej kot lahek. in zagotovo ne bo o njem pripovedoval njej. ''si morda manjša in šibkejša od mene? dvomim. tvoj ponos je veliko večji od mojega, pa tudi močnejša si kot deluješ na prvi pogled. mogoče res izgledaš kot porcelan, ki kar kliče po tem, da se bo zlomil, vendar resnica je drugačna,'' je odvrnil. ji je pravkar podal kompliment? prekleto, res ga je spravljala čedalje bližje robu. do sedaj sta spregovorila več besed kakor prej v času celotnega potovanja, ko jo je vedno le ignoriral in prezrl zamrmran pozdrav, na njena vprašanja pa odgovoril zgolj s privzdignjenimi obrvi in ji pokazal hrbet že v naslednji sekundi. ''fenomenalno. kaj potem še počneš tukaj?'' se je zahehljal, ko mu je dala zagotovilo, da je ne bo več moč videti v njegovi bližini. ni dvomil, da bo sprememba nadvse opazna. njene prisotnosti se je vedno presneto dobro zavedal, saj se mu je zdelo, da neprestano vrta vanj s pogledom, kadar ni gledal naravnost proti njej. ''bolje moška prostitutka kot pa da bi bil brez vrednosti,'' je pikro odvrnil še preden bi se znal ustaviti. znal je iti predaleč, še kako predaleč in vedel je, kadar je naredil korak preveč. ''oprosti... ni bilo na mestu,'' je zamrmral neko polovično opravičilo in se s temi besedami tudi umaknil stran od nje, tokrat osredotočen na to, da bi bila razdalja med njima čimvečja.
    ''ali moram sploh reči, da ni vse v lepem obnašanju? tudi jaz znam pravila bontona na pamet in bi jih lahko upošteval, vendar jih ne,'' je zmajal z glavo, ko je poudarila to svojo prednost. nič kolikokrat se je že uspešno izdajal za pripadnika njenega sloja in če bi se oblekel v smoking in povzel njihove hladne prisiljene geste, potem bi bil identičen vsem ostalim. ''in preden vprašaš, zakaj se torej upiram sistemu – dolgočasni ste. vsa vaša pravila, zlaganost, hlinjeni nasmeški. živ dolgčas,'' se je nasmehnil kar kanček izzivalno, kot da bi ji napovedoval vojno, češ naj si mu le drzne oporekati. zagotovo je imel na zalogi cel kup pripravljenih odgovor na vsak možen izziv. ob njenem vztrajanju pri trditvi, da ni popolna je le globoko zavzdihnil. žensk nikdar ni imelo smisla v nedogled prepričevati o njihovem zunanjem videzu, prav vedno ti bodo oporekale in se podcenjevale. sploh pa ne bi nič dosegel, če bi ji začel pojasnjevati skozi kakšen pogled jo je videl on. da, morda je bila zanj res neznosna in ga je njena prisotnost venomer spravljala ob vso pamet. toda izgledala je prekleto privlačno, pa če je imela na sebi umazano bolniško uniformo ali obleko iz druge roke, vedno. ''očitno,'' je hladno potrdil njene besede, ki so bile ponovitev njegovih. prepir je že zdavnaj prestopil vse mere zdravega in dobrega okusa, njemu pa je presedalo stati na mestu in poslušati njeno kričanje – ne glede na to, kako zanimivo jo je bilo videti v tej novi, bolj predrzni, podobi. ''ne. opravil sem s tabo,'' je odkimal in se odpravil mimo nje proti hodniku. ''in upam, da to pomeni, da ne boš več lezla za mano, ashfordova. moje potrpljenje ima svoje meje,'' se je ustavil ob njej in z roko segel proti vozičku ter enega od povojev s prstom frcnil na tla. z bledim nasmeškom na obrazu je odšel mimo nje, četudi se je njegov obraz zresnil v trenutku, ko je bil izven njene bližine. koraki so postali vse daljši in hitrejši, da bi prišel čimdlje stran karseda hitro. iz njega je znala spraviti vse najslabše.

    c'est fini.
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




elevators Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: elevators   elevators Empty

Nazaj na vrh Go down
 
elevators
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
we'll stay forever this way :: staff and crew accomodations :: navigation room-
Pojdi na: