lifeboats

for lovely friend achille

z vzravnano držo in previdnim pogledom je stopala po različnih prostorih dokler se končno ni znašla pri rešilnih čolnih, kjer naj bi se dobila s svojim bližjim prijateljem tu gor, nekako se je počutila malce manj osamljeno kot sicer kajti nobenega ni poznala niti ga kaj preveč ni hotela. mogoče je to bilo zato, ker ji je sedaj pokojni mož zapisal kako naj izkoristi to potovanje sama pa ni hotela da bi ji nek glas razuma pravil da ga mora poslušati, da je to bila njegova zadnja želja in dejstvo katero mora storiti sicer kaj bo storila s svojim življenjem in kam bo sploh odšla v ameriki. bila je nerazumna in tipično zaletava, ko je stopila na ogromno ladjo sedaj pa je imela svoje. vsak dan je izgubljeno tavala naokoli in premišljevala le o eni strani od časa do časa pa si dovolila s kom celo spregovoriti in achille je bil eden izmed teh…morala bi reči srečnikov toda ni vedela kako zelo srečen je lahko da je v družbi nje. zavzdihnila je in pogledala naokoli, če je že kje morda kakšna postava toda bila je popolnoma sama. pograbila je v roke svoje krilo ter previdno stopala naokoli, res ni potrebovala kakšnega trenutnega škandala ker je sploh tukaj ob tej uri. namreč noč je že padla nad njimi in nebo je bilo precej jasno polno zvezd, ki so svetile pot mnogim nekje v daljavi pa se je celo svetila oddaljena luna, katera je prelepo obsijala morje pred nje. ob tem razgledu se je skrito nasmehnila in sklenila roke na prsih ter rahlo podrsala z dlanmi po svojih rokah, kajti zeblo jo je toda trapa je pozabila karkoli vzeti s seboj. oh, kako zelo nepremišljena je bila še pri tako preprostih zadevah in ni bilo čudno da se je na ladji znala izgubiti več kot desetkrat na dan pa še vedno ni vedela kod in kam. prav ta prostor je odkrila v nekem trenutku izgubljenega tavanja in zato je pri večerji pod vrata prijateljeve sobe potisnila listek s sporočilom kdaj in kje naj se dobita. ni želela biti sama do iskanja družbe pa ji ni bilo in z njim je zadela na vseh stavah z najboljšim dobičkom, ko bi le tako bilo tudi v različnem življenju a je v njih bila precej slaba in vedno je stavila na najslabše v upanju da bo najboljše. tako je bilo tudi z možem, vsi so videli le slabo ona pa le najboljše in končala je kot vdova. čisto nič čudnega, ah kje toda le da so ji doma vedno govorili da mora takoj v lov za kaj boljšega če ne bo ostala za vedno sama in postarana sedaj pa je ravno v najboljših letih. sama pa se ni več videla tako, res da je bila mlada a počutila se je tako zelo postarano in grozno poleg tega pa tudi ni imela volje ter poguma, da bi njeno srce morda znova trpelo ali pa bilo srečno bolj kot je bilo v prvem zakonu. če se pa ne bo zmigala sama se bo ob možni vrnitvi doma mogoče že pozdravljala z zaročencem kateremu niti ni rekla da, pa to tudi sploh ne bo potrebno. obljubljena mu bo ne da bi ga sploh spoznala, ne da bi ga sploh ljubila. kako so lahko pričakovale družine od žensk da bodo v zakonu z nekom katerega ne ljubijo ? čestitala je lahko vsem, ki še zdaj zdržijo kajti sama ne bi zmogla. pobegnila bi ter se nikoli več vrnila pa če bi to pomenilo da bi padla stan nižje. raje bila revna cerkvena miš kot pa nesrečna v ujetem zakonu z bog ve kakšno ritijo. luke je mogoče imel napačne načine in slabe cilje toda bil je človek, ki jo je ljubil in ki ji je ponesel zvezde z neba ter zatresel tla pod nogami in nič ni bilo pomembno. celo spregledala je dejstvo kdo je sicer, ko nima maske na obrazu in ta obraz je ljubila, tega zločinca je ljubila in ga tudi sedaj. in ga vedno bo.
še predno pa bi stekla solza po obrazu jo je ujela za seboj pa zaslišala moške korake. tiho se je obrnila ter na obraz nadela najbolj očarljiv nasmešek svojo roko pa že ponudila za v pozdrav, ko se je previdno priklonila. » achille vesela sem ker si sprejel moje malenkostno povabilo.« se mu je zahvalila ter še bolj razvlekla nasmešek, da je že sramežljivo kazala svoje bele zobe. » vem, da ni ravno blišč zabave toda če se na ladji kaj zalomi sva prva v čolnu pa naj reče karkoli. « je še hitro dodala in pogled navrgla proti čolnom.