the grand staircase

for sofiya

prvič odkar je dorothée prišla na ladjo se je pošteno naspala. prespala je zajtrk in pojedla le eno veliko zeleno jabolko. potovanje jo je še vedno dolgočasilo in želela si je, da bi se zgodilo karkoli zanimivega. hitro je smuknila v kratko belo obleko in si lase spela s sponkami. z odsevom v ogledalu je bila zelo zadovoljna in pripravljena je bila na nove izzive na ladji. nujno je potrebovala nove prijatelje. še zdaleč ji niso zadostovale tiste tri priležnice iz visoke družbe, ki so se ji podrejale in storile vse kar je rekla. spoznala jih je pred nekaj dnevi in za vsako njihovo neumno vprašanje več kot očitno zavila z očmi. ampak prepričana je, da jih to ni motilo. dokler je imela denar in ugled ji bodo zveste, to je bilo jasno. zavedala se je, da si je te neumne kokoši izbrala le zaradi varnosti. če se bo karkoli zgodilo, bo lahko mama izvedela, da je v visoki družbi. takoj, ko je odprla vrata svoje kabine jih je zagledala in zopet zavila z očmi. ni želela biti vzvišena, ampak zdelo se ji je, da je do neumnih kokoši lahko. ker je bilo prevroče, da bi se sprehajale po palubi so se s hitrim korakom odpravile v veliko in prečudovito osrednjo dvorano. mlada parižanka, ki je bila vedno navdušena nad umetnostjo, si je zvedavo ogledovala okrašeno ograjo in stenske ure. dvorana se ji je zdela čudovita in nikoli si je ni tako natančno pogledala. globoko je vdihnila in za trenutek popolnoma pozabila, da je na ladji zato, da najde princa iz svojih sanj in da so ji ves čas za petami tri mlade vzvišene gospodične, ki jo častijo kot boga. pogledala je okoli in zagledala visokega natakarja, ki je v rokah držal pladenj z martiniji. srce ji je kar poskočilo, ko je okusila priljubljeno pijačo in pripravljena je bila poslušati svoje 'prijateljice' celo dolgo v noč. rahlo opita se je dorothée po petem martiniju naslonila na prelepo ograjo in se hihitala. gospodične so stresale šale kar iz rokava, parižanka pa se jim je smejala, čeprav niso bile smešne. kar naenkrat se je pred njo pojavilo dekle, ki ji je bilo precej podobno. visoko, rjavolasko z super postavo je premerila od glave do peta. bila je prepričana, da ji je podobna. ne glede na vse je bila lepa. preprosto ni mogla verjeti, ko je lepotička prišla do nje in ostalih ter jih pozdravila. imela je poseben naglas in razmišljala je kam spada. ker je bila rahlo opita se je bala, da bo zinila kaj neprimernega zato je bila nekaj dolgih trenutkov tiho in šele potem, kar se da damsko pozdravila nazaj. "živijo, moje ime je dorothée amelie st. pierre." ugriznila se je v ustnico. šele takrat se je zavedala, kako vzvišeno to zveni. torej ji več kot očitno ni preostalo drugega kot to, da ostane vzvišena.