elevators

s seznamom v roki in svinčnikom v drugi je preverjala zalogo blaga - ali natančneje zalogo zdravniških potrebščin in vse vestno z lično pisavo zapisala na seznam, ki ga ji je pred kakšnimi dvema urama v roke potisnil eden izmed vodilnih in jo poslal izvajati inventuro. delo ji bilo nedvomno zamudno za eno samo osebo, a pravzaprav je skoraj uživala v miru in tišini, ki jo je obdajala iz vseh strani. duhomorno početje ji je bilo v tem trenutku precej bolj ljubo, kot ukvarjanje z razvajeno družbeno smetano, ki je zganjala hudiča že ob majhni ureznini v prst ob list papirja ali rahlem glavobolu zaradi preveč izpostavljanja soncu. presneto, ljudje pa res niso znali prav nič poskrbeti zase in če ne drugega bolje paziti na svoje ljube prste s tanko kožo ter se manj izpostavljati - no čemerkoli, če so bili tako zelo nagnjeni k glavobolom in bili vsesplošno občutljivi na karkoli. lahko je samo zavijala z očmi, ko je niso videli in se prijazno nasmihala, v poslušanju njihovega večnega tarnanja čez to ali tisto - ali nečem tretjim. lierin je kar naenkrat postala medicinska sestra, psiholog, rama za tarnanje in cmeranje, včasih pa celo vreča za sproščanje njihovih namišljenih frustracij, ob čemer so ti znali še prav lepo nož zariniti v hrbet in med rebra. dolgčas ji v nobenem primeru ni bilo niti malo, vseeno pa je svojo neravnodušnost lahko izkazala samo stenam, če si ni želela ostati brez dela zaradi neke hinavske pripombe iz ust tistih, ki so poznali njeno nedavno preteklost in se na vsakokrat znova z zlobnimi jeziki obregnili vanjo. le navidezna hladnokrvnost ji je pomagala, da ne bi popenila, vsem po vrsti zabrusila v glavo kar jim je šlo in z visoko glavo odkorala iz scene. žal je slednji scenarij lahko in moral obstajati samo v njeni temnolasi glavi - bentiti je pač morala na samem, brez hinavske bogataške gospodičnice za vratom z željno napetimi ušesi z upanjem slišati nekaj dovolj šokantno odrezavega, z namenom odvzeti ji še tisto, kar ji je edino še ostalo. bila je skoraj žalostna ob odkritju brezmejne človeške pokvarjenosti, ki jo je vsakodnevno imela možnost gledati iz prve vrste, se čuditi in samo zmajevati z glavo ob lastni več letni zaslepljenosti. ja, nedvomno je živela zavito v vato - a tudi nikoli se ni pretirano poglabljala v sfere komunikacije družbene smetane, dokler ni bila vržena ven iz nje in je za vsa leta za nazaj dobila dvojno dozo njihove privoščljivosti in neskončne pokvarjenosti. res je bila enkrat del njih, a nikoli ni delila njihovega pohlepnega hrepenenja po nesreči drugega - njeno srce je bilo skrbno in ljubeče do soljudi, sicer navsezadnje nikoli ne bi mogla biti tudi v poklicu skrbi za druge, razen ob kakšni čudni sadistični nagnjenosti... ob čemer pa se ji je obraz v gnusu spačil v grimaso. preden bi se preveč začela poglabljati v nagnjenosti, ki so bile bolj delo psihiatrov, se je raje posvetila nadaljnemu štetju, da bi čim prej končala in se spravila v posteljo pod rjuhe dokler je ne bi spet kdo poklical in zahteval njeno popolno pozornost.
še zadnje povoje je naložila na voziček, ki ga je morala spraviti do ambulante nekaj nadstropij višje in potiskajoč ga pred sabo ter med preučevanjem seznama pred seboj ni najbolje pazila na okolico in da njena hoja ni več ravna po sredi hodnika, ampak se približuje stenam ob katero se je sekundo kasneje zaletela, istočasno pa se zdrznila ob znanem neprijaznem glasu aleksa, ki jo je pičil naravnost v srce. presneto, ji je res moral biti tako všeč, skupaj z neomajnim optimizmom ob revščini, pomanjkanju in na sploh nepravičnosti življenjske usode, ki je doletela preveč ljudi. vendar nista bila na isti valovni dolžini, saj toliko kot je bila ona očarana nad njim že od prvega dne, v tolikšni meri ji je vračal z odkritim nastrojeno sovražnim odnosom, ki se je vzel bogsigavedi kje, ko mu pa nikoli ni hotela nič slabega, ampak je bila kljub vsem pripombam še vedno prijazna. menda je bilo kriv njen bivši status med prvorazredniki, ampak saj ni bila sama kriva v kakšno družino se je rodila, ki pa je sicer tako ali tako sedaj obubožala. "pač se ne ponašam s spretnostmi na vseh področjih in nisem bila pozorna in... sploh ne vem, zakaj bi tebi morala karkoli razlagati," ga je obrambno pogledala, brez sledi nasmeha na obrazu, naveličana da so jo že cel dan vsi teptali pod nogami, kot da je navadna smet. s hlinjeno in varljivo sproščenostjo je vzela povoje z njegovih rok in jih odložila nazaj na voziček, skupaj z drugimi katere je spotoma pobrala. ošinila je železno dvigalo, namenjeno osebju in samo na kratko zavzdihnila ob njegovem obvestilu, da je še zmeraj pokvarjeno. "vem, da ne dela - samo rečeno je bilo, da bo do sedaj že nazaj v delovanju," je stopila proč od dvigala in nazaj do vozička - usoda ji danes res ni bila naklonjena. "seveda si zaposlen," se ji je posmeh zažrl v besede, členki na roki, s katero so držali voziček pa so pobledeli. "sovražiš vse po spisku, ali imam samo jaz to čast, da se uvrščam na sam vrh seznama?" je kar naenkrat imela vsega dovolj - njega in vse tiste bogataške bizgece. "prepričana sem, da če bi se na tem hodniku pojavila neka druga temnolaska z vozičkom, bi ji več kot vesel priskočil na pomoč, se ji dobrikal in jo osvajal," se je razjezila in stopila k njemu, nato pa mu iz roke potegnila cigaret in ga pohodila. opekla se je z njim s svojo gesto, a ob pekoči bolečini znotraj njene dlani ni niti trznila zaradi ledene jeze razraščajoč se v njej. "torej... kaj me je uvrstilo na vrh tega sovražnega seznamčka? moje poreklo in bivši del bogatunov tam zgoraj?" slišala je govorice, ki so med osebjem krožile o njej - in da naj se pobere tja od koder se je vzela.

o poljaku, o katerem so kot o njej, tudi krožile marsikatere govorice in le do nje je gojil odkrito neprijazen odnos. vedno je imel na koncu jezika kakšno pripombo, s katero ji je moral servirati na njegovem posrebrenim pladnjem. samo njena nepremišljena zatreskanost vanj zaradi očaranosti nad njegovim načinom življenja in optimizmom, ki si ga je hotela tudi zase, da bi lažje sprejemala novi svet okoli sebe, je pripomogla njene vedre nasmehe in neskončno prijaznost. v nasprotnem primeru bi se verjetno že prej ves čas pričkala o stvareh, ki se jih ni dalo spremeniti. ona se je ni mogel znebiti in ona ni mogla nazaj med bogataše. ustnice je nejevoljno stisnila v ravno črto brez namena komentirati njegove besede, ki niso bile nič drugega kot še ene izmed mnogih, ki jih je od njega dobila pod pas. njen ego je presneto trpel, vendar ni želela vsem dati še ene kosti za obiranje, ko so jo že brez slednjega imeli dovolj v zobeh, ker je prišla z vrha. "trije dnevi so že zdavnaj minili, če smo natančni. in kam naj grem po tistem, ko dam odpoved? mogoče kar skočim na glavo v morje in plavam nazaj do anglije, če nekje vmes ne postanem hrana za ribe?" je preslišala tisto njegovo opazko o bogatih dekletih - ni mu imela kaj reče, ko že zdavnaj ni bila več nikakršno bogato dekle s preveč denarja za njeno dobro. ni se mogla obešati na vsako besedo izrečeno iz njegovih ust, saj bi si ves dan lahko podajala žogico, čas pa ni bilo nekaj kar bi lierin imela v svoji lasti. bil je v lasti njenih nadrejenih, ki so odrejali njen tempo življenja, ki jo bo do amerike najbrž ugonobil, skupaj z mizerno tedensko plačo. komu se je uspela toliko zameriti tam zgoraj, da so ji bili na poti postavljene same visoke ovire, ki jih je vsakodnevno le stežka premagovala. "očitno res - oni so vedno v prednosti, brez nas pa bi bili vsi kot izgubljene ovce," se je vdala v usodo, da bo morala najmanj tisočkrat navzdol in navzgor po številnih stopnicah skozi tri nadstropja, s polnim naročjem zdravniških potrebščin. neumno je bilo misliti, da si bo kakšen dan uspela privoščiti več kot kratek počitek pred naslednjo izmeno. "zares bistvena razlika. razen, če v svoje sovražnike pošiljaš strelske krogle, nože in jih pribijaš na križ. črta med enim je drugim je tanka, zielinski," so besede vsebovale prekriti porog, ki bi ga videl vsak pameten cepec - za oboje pa se je že na lastne uči - ali bolje ušesa, imela možnost prepričati. "glede na to, da se spravljaš name ima še kako veliko opravka," je odvrnila na pripombo in nehote ob njegovem prijemu razprla nekoč mehko dlan, sedaj s polomljenimi nohti, hrapavo in žuljavo - sredi nje pa še z majhno opeklino cigaretnega ogorka, ki jo je pravkar neprevidno staknila in je ob popuščajočem ledenem besu pekla kot hudič. v sramu je svojo borno roko potegnila iz njegovega oprijema, kot da ji jo namen vzeti in odnesti stran - a bila je prepozna, ko jo je hip zatem stisnil med svoje mogočno telo in vožiček za seboj, da ni imela kam pobegniti. "sem ugotovila, da bivši status težko buri duha, če nimaš težav z zapiranjem se v shrambe z mičnimi gospodičnicami iz prvega razreda," se je posmehnila, saj ga je poleg govoric na lastne oči videla z dekletom, ki v shrambi za rjuhe s svojo graciozno hojo, okrašeno obleko in biseri okoli vratu, ni imela kaj delati v predelu ladje namenjeni osebju in ne prvorazrednikom, ki bi hodili past radovednost in se naslajati. najbrž bi jim tako ali tako bilo pod častjo stopiti kam drugam kot dlje do konca njihovega predela. "izvajaš premoč nad mano?" ker se nikakor ni hotel umakniti in ji pustiti dihati, saj je imela občutek da ji je sapa od njegove neposredne bližine skorajšnjega dotikanja, začela pohajati. "oprosti, ker sem bila rojena v bogato družino," se je s sarkazmom prisiljeno nasmehnila, preden je nadaljevala. "in ne vem, kaj naj bi bila prava revščina. ampak hej - nekaj pa vsekakor vem, vem kako je izgubiti vse." trmasto je dvignila bradico s prekrižanimi rokami na prsih, ki so ji služile kot nek del nevidne obrambe pred njim, ki je s svojimi besedami in pripombami vsakodnevno rezal vanjo, kljub njenemu večnemu nasmešku, ki ga ni več bila sposobna vzdrževati na obrazu. "ne dišim po nobeni presneti vanilji - to je samo navadno milo z nekim bledim vonjem, ki smo ga dobile vse ženske ob prihodu," se je nejeverno suho zasmejala ter ga lopnila po roki, ko je med prsti držal njen umazani pobegli pramen las. zdelo se je, kot da je skupaj s padcem temnih las preko ramen in navzdol po hrbtu, padla še zadnja trohica zadrževanja, da mu ne bi ničesar žalega rekla. "ena izmed njih? torej ena izmed tistih, ki so me kot garjavo izobčili? tistih, ki me vsakodnevno teptajo pod sabo kot da sem nihče in mi od srca privoščijo nesrečo? tistih, zaradi katerih se morala zapustiti london, ker so se začele širiti govorice, da je ashfordova grabežljiva tatica in nikjer nisem dobila dela? zato ker naj bi menda ukradla dragulje, slučajno najdeni teden dni kasneje v pozabljeni obleki? k njim naj se vrnem?" je s posmehom cinično dodala, njen glas pa je z vsako besedo rasel in kmalu bo pristala na kričanju, če že ni. "nekaterim nam ni bila karta podarjena, ampak je šla iz zadnjih prihrankov, zato samo nehaj biti tako prekleto pameten, ker nimaš pojma!" sled o prijazni in omikani lierin je dokončno poniknila v tla, v njej je bila samo še huda jeza in neizmerna bolečina, katera se ji je za hip zasvetila še v očeh. "kot vse ostale, so te samo navadne govorice. ti in tisti cepci zgoraj ste si nadvse podobni. se ti ne zdi, da si sam malo zašel in si del hinavske visoke družbe?" je porogljivo zabrusila vanj, s hlinjenimi vprašujočimi očmi, v katerih se je bolečina že skrila nazaj v ozadje, čakajoč na novo priložnost planiti na dan. potegnila mu je lasnico iz rok in lase z vajenimi kretnjami spravila nazaj v figo, preden ga je potisnila proč od sebe. počutila se je utrujeno in čudno izpraznjeno, s še težjim bremenom na svojih že dovolj obremenjenih krhkih ramenih.

"v zameno za kaj, gretje postelje? oprosti, ampak v zameno za več udobja ne mislim nikomur greti postelje," se je namrdnila ob njegovih namigovanjih, da bi za boljši standard, pristala na posteljne aktivnosti. sicer je res presneto globoko padla, a ni se nameravala sedaj prodajati, da bi zlezla nazaj na zeleno vejo - je pa menda le dala malo več nase. nobena in nikogaršnja ljubica ne bo bila, pa ji lahko gre še tako zelo za nohte. v podobno situacijo bi se spustila samo v primeru omogočiti boljše življenje bratcema in ne zase - sama bi raje stradala. "torej sem sedaj še materialistka? zakaj za vraga na vse posplošuješ," se ujezila ob njegovi žalitvi, ki mogoče ni letela neposredno nanjo, a jo je vseeno jemala kot tako. nič drugega ni več bil kot samo nadležen in njegove zbadljivke so bile običajne, a za seboj je imela res ubijalski dan in vsaka njegova beseda jo je bolj prizadela kot sicer. večinoma časa mu je odgovarjala z nasmeški in se ni menila za dobro odmerjene udarce. nekako je bilo lažje, kot se najprej zlomiti pod težo zbadljivk, ki so prinesle še več frustracij in se nato sestaviti nazaj v prvotno lierin, ki v nobenem primeru ni bila mogoče. nikoli več ne bo kot nekoč. na svet ni več gledala s svetlimi široko razprtimi očmi, ampak s sumljivo priprtimi kdaj jo bo v nekem trenutku doletelo še kaj in ji naložilo na ramena dodatno breme. "o tem sploh ne dvomim kdo bi se bolj razveselil moje družbe." ob njegovi naslednji pripombi je samo povzdignila obrv in ničesar rekla. kaj se res ni mogel že enkrat sprijazniti, da ne glede na svoje želje sedaj spada mednje. tudi postavljanje na trepalnice mu ne bo pomagalo spraviti stran od njenega položaja. njej ni bilo nič bolj všeč kot njemu in z veseljem bi odkorakala z visoko dvignjenim nosom proč od njih, če bi lahko in imela kam - a do nadaljnjega je obtičala med njimi, najsi so vsi imeli precej povedati o njej.
"zakaj misliš, da ne bi hotela vedeti? glede na to, da sem na dobri poti proti sovražnici, če že nisem tam, zakaj ne bi hotela vedeti več kaj sicer narediš z njimi? ne verjamem, da bi mi prizanesel," se je sarkastično in z najbolj bleščečim smehljajem nasmehnila. reseda ni do najmanjših podrobnosti vedela s čim vse se je revni sloj ukvarjal za preživetje, vendar ji je glava zaenkrat stala na ramenih z namenom uporabljati jo in ne samo na njej nositi las. revščine ni živela in bila del nje, vendar jo je že videla od blizu ter poznala razmere nižjega sloja. "nisem vedela, da ti je v navadi brcati majhna ščeneta, ki capljajo za tabo. se vedno spravljaš na manjše in šibkejše od sebe samo zato, ker se lahko?" ga je s porogljivim nasmeškom več kot očitno obtožila grobijanstva, najsi je bil ali ne. z njo vsekakor ni bil najbolj prijazen osebek pod soncem in ni si še prišla na jasno s čim si je vse skupaj zaslužila, ko ni želela nič drugega kot nekaj nasvetov kako čim več potegniti iz svoje situacije - je bilo to res tako zelo narobe? je morala od vseh in vsakogar dobiti njihovo odklonilno mnenje, ko pač že od nekdaj ni delila enake usode revščine? namerno so ji vsi zapirali vrata pred nosem in gledali pod prste, kdaj ne bo več zmogla svojega dela in bo zafrknila na dolgo ter na široko, s čimer bi jim dala potrditev njihovemu mnenju - le še ena elitnica, ki ne zna ničesar kot lepo obračati besede v ustih. "ampak, hej vesela novička zate, dragec! ne bo več nobenega capljajočega ščeneta za tabo," se je narejeno veselo zasmejala ob odločitvi sklenjeni pravkar. dovolj je imela njegovega stalnega poniževanja. preživi lahko tudi brez njega in njegovih vodil, navsezadnje bo tako ali tako morala, nihče je ne bo rešil iz potapljajoče se ladje. "ti plačajo za tvoje uslugice ali to delaš zastonj? moška prostitutka si, zielinski," je karajoče zmajala z glavo nad njegovim obnašanjem, kajti nekajkrat ga je že videla smukniti v shrambo z drugo gospodično. po nekem čudnem naključju se ji je vedno uspelo znajti na enakem kraju kot je bil on - kot sedaj, ko gotovo ni pričakovala njega pri dvigalih. "prav nič nisem ljubosumna, ne vem zakaj bi bila?" droben glasek v njej je zakašljal in oživel ter ji šepnil nekaj, kar je bilo slišati kot: lažnivka! bedasti bedni glas! prav, bila je nekoliko ljubosumna in ob tem bila jezna nase, ker se je še naprej ukvarjala s tečnim poljakom, ki ji je na nek sprevržen način bil še vedno presneto všeč. "kaj te briga moja nervoza," mu je namrščeno zabrusila v obraz, ko je še dalje posegal v njen osebni prostor, očitno brez namena ji ga vrniti. umik ji ni pomagal, ko ji je prav veselo sledil in se sklanjal nad njo.
"mogoče so me res, ampak lahko sem vse našteto pa se bom še vseeno znala lepo prijazno obnašati," ga je zavrnila in se končno nehala ukvarjati z lepim vedenjem, ki so ji ga od majhnega vcepljali v glavo. "tvoj nos je pokvarjen," se ni dala prepričati v njegove besede - z nobeno vanilijo se ni odišavila. vsi lepotni preparati, ki bi hranili njeno nečimrnost so bili odvzeti skupaj z vsem ostalim. niti ji ni bilo mar, saj so bili v uporabi le malokrat - svojo vizualnost je jemala kot nekaj povsem postranskega pomena. "nisem popolna in če ne bi bilo vseh teh govoric, se ne bi nikoli vsi po vrsti vtikal vame in kam naj ali bi morala spadati." prav nekoliko olajšano je zavzdihnila, ko se je le odmaknil stran in se ji nehal vsiljevati s svojo bližino, ki bi ji v drugačnih okoliščinah bila najbrž bolj všeč. vendar ne tu in sedaj, ko jo je spravil preko rubikona in je nekontrolirano kričala nad njim. ničesar mu ni bila dolžna razlagati, plus s krivicami, ki so jo doletele. "bolje... ? ne, samo še en opomnilnik več kako zelo prekleto mi je povsod spodletelo. očitno nisem odrasla samo v dolgočasno, suhoparno in zlagano elitnico, ampak tudi v skrajno nesposobno," je ponovila njegov opis nje s preveč stvarnim glasom, da bi smrdelo po smiljenju sama sebi - ampak bolj, kot da dejansko verjame v izrečeno. "stavim, da ob tem neizmerno uživaš in ti bo dalo še dodatnega gradiva za norčevanje, kajne?" se je posmehnila s sicer praznim glasom, ki je bil le krinka za njeno bedno razpoloženje. hotela se je zavleči v prvi kot in zajokati kot majhen otrok, a dala bi mu le še eno orožje več v roke, ki bi ga premišljeno naslednjič uporabil proti njej. "najbrž bi ti morala zaploskati, svoje puščice znaš poslati natanko tja, kjer najbolj boli." roke so se ji očitno zatresle, preden se je z dlanmi podrgnila po obrazu in odmaknila pobegle pramene las s čela. svilnati prameni? - ja, pa kaj še! "še kakšna prijazna pripomba kakšna sem?" je stopila okrog vozička do ročajev z namenom ga odpeljati do stopnic nedaleč proč in stvari pač začeti nositi navzgor po stopnicah, drugega ji pač ni preostalo. popravila dvigala si ni mogla obetati, kot tudi ne pomoči - ne od aleksa, ne od koga drugega.