staff cabin 011

Naslov sporočila: Re: staff cabin 011 Čet Apr 19, 2012 1:50 am

for lierin | around 700 words - let's keep it short, deal? ^^

dan je bil hudičevo dolg in že sama priprava vseh spalnic ter seveda še ostalih prostor je vzela hudičevo dolgo, ko pa je bilo treba še ugoditi raznoraznim željam bogatih snobinj pa je tako ali tako nastala prava zmeda. ja, delo na ladji je znalo biti prav utrujajoče in zahtevati ogromno potrpljenja, a kljub temu je bila neskončno vesela, da je bila tu. daleč od vsega, kar je poznala in hkrati s toliko novimi stvari na obzorju. za seboj je zaprla vrata kabine, v katero so jo naselili in sedla na svojo posteljo, kjer je z nog zbrcala čevlje. končno. navdušeno se je zleknila na posteljo in za nekaj dolgih, neverjetno sproščujočih trenutkov zaprla oči. pred očmi so ji zaplesale podobe preteklosti, kar se je zadnje čase dogajalo več kot pogosto, a tokrat se za podobo preminulega očeta ter opite matere prikazala še jackova slika. oči je še isti trenutek odprla in se spravila v sedeči položaj, nato pa je noge povlekla k telesu in glavo sklonila nadnje. le kaj je naredila? šele sedaj, ko mu je praktično uničila življenje se je pravzaprav zavedla posledic svojega dejanja in počutila se je neverjetno krivo. konec koncev je bil jack najprijaznejša oseba kar jih je poznala in že samo dejstvo, da se je bil kljub svojemu dokaj visokemu statusu pripravljen poročiti z njo, dekletom iz propadle družine z materjo, ki jo je sramotila vsak teden znova, je bilo pravi čudež. ona pa mu je v zahvalo obrnila hrbet ter praktično zbežala izpred oltarja. ob hladnem stisku okoli srca se je ugriznila v ustnico, nato pa jed divje stresla z glavo. ne! ne bo si dovolila, da bi preteklost še naprej metala sence nadnjo. to je pustila za seboj že, ko je zbrala zadnje prihranke in iz new orleansa odpotovala čez ocean v anglijo, nato pa se tukaj priključila osebju velike čezoceanke. da, ladja je bila več kot veličastna in za dah jemajočo podobo se je skrival pravi blodnjak luksuza in udobja, pa tudi bogatih ljudi, ki so nekje pač morali zapraviti ves svoj denar. in seveda osebja, ki bo nekaj tega denarja pospravilo v svoje žepe. ob misli na to se ji je na ustnice počasi zarisal širok nasmešek. končno bo prišla do denarja, ki bo zgolj in edino njen in s katerim bo lahko počela kar si bo želela. morda nekoč tudi kupila stanovanje ter si ustvarila družino. z zasanjanim nasmeškom je premišljevala o vseh mogočih in nemogočih poteh, ki jih bo po volji usode morda ubrala, ko so se vrata znova odprla in vstopila je lierin, ki na pogled ni bila nič bolj spočita kot ona sama. a audrey je imela kljub temu še veliko energije, poleg tega pa sta se s temnolasko v teh nekaj dneh več kot odlično ujeli in z njo se je bilo vedno užitek pogovarjati. ''hud dan, a?'' je vprašala namesto pozdrava ter se znova spravila v udoben sedeč položaj na postelji, ki je bila presenetljivo udobna, glede na to, da je bila namenjena zgolj osebju. ''verjetno se moramo le navaditi na nov delovnik, potem bo vse skupaj veliko znosnejše.'' se je vzpodbudno nasmehnila, ko je videla da temnolaska ne prekipeva ravno od navdušenja. ''povej, koliko razvajenih bogatašev te je gnjavilo že prvi dan?'' je vprašala in pomela z dlanmi. ne glede na to, kako prijazna je bila sicer, je bilo obrekovanje nekaj, v čemer je neizmerno uživala. sicer nikoli ni bila kaj prida zlobna, a tu in tam je več kot prijalo, če si z nekom pokomentiral vse, kar se ti je pripetilo čez dan. ''jaz sem v pralnico menda odnesla več kot pol oblačil, kar jih premore ta ladja, pa so ljudje šele prispeli. a nekateri si pač lahko privoščijo.'' njen glas je bil nekakšna mešanica cinizma in zavisti, saj je še predobro vedela, da bi bila sama prav lahko ena izmed finih gospodičen, če mama le ne bi vsega zapravila s kockanjem in pijačo. za trenutek ji je čez obraz šinil kisel nasmešek, ki pa je kmalu izginil in audrey se je radovedno zazrla v sostanovalko.

Naslov sporočila: Re: staff cabin 011 Čet Apr 19, 2012 7:03 am

audrey

772

imela je občutek, da ji bodo noge vsak čas odpadle in zaradi neudobnih čevljev so se je zadaj nad petami naredili še boleči žulji, da je bil vsak njen korak še trikrat bolj naporen in je komaj čakala na svojo posteljo, pa tudi z navadnim stolom bi bila zadovoljna, če bi počitek na njem pomenil počitek tudi za njene razbolele noge. v zadnjih urah med njenim službenim časom, ni imela niti dovolj časa za spodoben obrok in je vase samo stlačila nekaj krhljev sveže narezanih jabolk, ki jih je izmaknila v kuhinji, ko je hitela od enega opravka do drugega. glavni zdravnik je bil pravi tiran, ki se je do njih obnašal kot do sužnjev in jih gnal preko skrajnosti. hudega tempa niti slučajno ni bila vajena, a v tolažbo ji je bilo, da je s preostalim medicinskim osebjem delila podobno usodo, tudi s tistimi, ki so bili v teh vodah že nekaj časa in ne ravno zaključili en del šolanje ter na žalost ostalo obesiti na klin zaradi nepričakovanih razmer ter se vreči v brezkompromisen tok življenja in dela. na srečo je bila preveč zaposlena, da bi ji misli uhajale kam drugam in bi se smilila sama sebi zaradi krute igre usode, saj se je od jutra do večera ukvarjala s prehladi, morskimi boleznimi, urezninami, padci in tudi kakšnimi hujšimi zadevščinami, ki so se na njenem repertoarju dnevnih opravil sicer znašle bolj poredko, a dovolj pogosto da ji zanimanje za skrb soljudi ni usahnilo ob sicer čisto banalnih diagnozah. ona se je hotela ukvarjati s čim pomembnim, z odkrivanjem novih zdravil ter s kompleksnimi operacijami, ki bi rešila ljudem življenje - in ne z brisanjem nosu bogatim razvajenkam iz visoke družbe, ki so bile preveč fine, da bi poskrbele zase. spraševala se je in upala, da sama ni bila takšna kot ta razvajena družba, ki jo je sedaj gledala iz drugega brega in imela kot nižji sloj drugačen vpogled vanjo. prav nič ji ni bila več všeč in z vsakim dnem je bolj ugotavljala, kako ji je uspelo se gibati med to hinavščino in biti del te srenje, ki ni imela nikakršnega čuta za soljudi. seveda ni mogla posploševati na vse in vsakogar, a mnoge bi lahko vrgla v isti koš. in prav s slednjimi je imela cel čas danes opravka, da se je na koncu še komaj zadrževala, da ni navrgla kakšne ne prav posebno prijazne opazke - a žal je delo potrebovala in si ni mogla privoščiti spodrsljajev, ki bi jo stali službe in plače. zato je samo stiskala zobe in si mislila svoje. utrujeno je odprla vrata v njeno kabino s čimprejšnjo željo vreči se na posteljo in samo ležati, ležati, ležati. nasmehnila se je, ko je zagledala audrey v sobi in čisto nič imela proti, da ne bo sama med počitkom. audrey je vzljubila v prvem trenutku, ko sta se zagledali na vratih in ugotovili, da bosta do nadaljnjega delili to njuno malo sobico. "sploh ne sprašuj," je zmajala z glavo ob njenem vprašanju in opazila, da je sama v podobnem utrujenem stanju. "očitno se ti nisi imela nič bolje, kaj?" je pokomentirala, saj delo sobarice gotovo ni bilo nič manj naporno - pravzaprav je bilo naporno vse kar se je tičalo tistih vzvišencev s preveč denarja. "močno upam, da imaš prav. sicer bo nas uboge sužnje pobralo še preden bomo sploh stopili na ameriška tla," se je namuznila in olajšano zavzdihnila, ko se je znebila čevljev ter se lotila pregledovanja škode na njenih gležnjih. "bilo jih je za celo vojsko. največ razvajenih ubožčkov muči morska bolezen," se je skoraj privoščljivo zahihitala ob obrekovanju razvajencev, ki sta jima obe mogle streči od spredaj in zadaj. "ampak najhujši so tisti z manjšimi prehladi in potem še pričakujejo, da jim boš kot majhnim otročkom brisal smrkave nosove," je zmajala z glavo in se vrgla na posteljo ter tam obležala z rokami pod glavo. "saj veš - njihova nadvse pomembna oblačila iz najbolj delikatnih tkanin, se umažejo že samo s tem, ko jih zložijo v kovček in nujno potrebujejo takojšnje čiščenje, oblečena pa niso bila še niti enkrat samkrat," je zavila z očmi in ob tem odlično oponašala glas matron, med katerimi se je tudi sama veliko gibala. "sicer sem bila še pred nedavnim del njih, ampak prav sram me je, če sem se obnašala tako kot oni," je zmajala z glavo samo ob misli, da je nad vsem bila navadna vzvišenka. "zares imajo preveč denarja za njihovo dobro in na slabost nas, ki moramo prenašati njihove trapaste muhe," se je zasukala na bok, z glavo naslonjeno na dlan in se nasmehnila audrey že boljše volje in manj utrujena.

Naslov sporočila: Re: staff cabin 011 Ned Apr 22, 2012 9:56 pm

for lierin. ^^

ob lierininem odgovoru ter njeni reakciji se je zarežala, nato pa pokimala njenim besedam. če nisi bil navajen je bilo vse skupaj še toliko težje in splošno znano dejstvo je bilo, da je bila temnolaska sama še pred kratkim del elite. sočustvovala je z njo, saj je natančno vedela, kako se dekle počuti; tudi sama je to namreč nekoč izkusila, a osebje za njen nekdanji padec položaja na srečo ni vedelo, sama pa tudi ni bila tako neumna, da bi ga omenjala. preteklost je bila preteklost in čemu bi se vračala toliko let nazaj? spremeniti tako ali tako ni mogla ničesar zato vse skupaj ni imelo smisla. ''če ne bi vedela, da obstajajo tudi hujša dela bi rekla, da je bil pravi pekel. '' je potarnala na zastavljeno vprašanje, a je kljub temu ostala nasmejana. ''prvi dnevi so baje najtežji, potem pa se tudi potniki nekoliko utečejo. tako vsaj pravijo tiste, ki niso prvič na ladji.'' mislila je seveda na sobarice, ki so ves dan narekovale, kaj in kako je bilo treba početi in allie je bila več kot srečna, da so bile na krovu, kajti brez njih ne bi bile niti pol tako učinkovite in na ladji bi vladala prava zmeda. čeprav so bile nekatere izmed njih hudo prevzetne pa so bile druge prijazne ženske, ki so njo ter ostale novinke ves čas vzpodbujale in občutek, da je nekomu vsaj nekoliko mar zanje je dal vsem nov zagon. ''sicer pa, če hočeš vedeti kaj je pekel, kjer resnično delaš kot suženj bi morala kdaj poskusiti delo strežnice v kakšni pristaniški gostilni.'' to je bila namreč njena prva služba in ob misli na tiste preklete dneve jo ješ še veno včasih prijelo, da bi bruhala ali pa planila v jok, pa sicer nikakor ni bila jokava oseba oziroma jo je bil pravi čudež jokati. ob opisu 'bolezni', ki so se kar naenkrat lotevale polovice prvega razreda se je na ves glas zasmejala. oh ja, poznala je take prizore. ''samo počakaj, da bo na vrsti še kaka velika zabava pa boš imela ambulanto polno ubožcev, ki bodo imeli vsi po vrsti mačka. to bo vsekakor huje kot brisanje nosov in verjetno se jih bo več kot polovica znova izgovarjala na morsko bolezen. '' ob misli na uboge, prebledele reveže z nekoliko zelenim odtenkom na obrazu se je zopet morala zarežati. ''če bi naju sedaj slišal kdo od teh bogatunov bi verjetno letele na kopno v prvem pristanišču. '' je svoje misli delila s sostanovalko medtem pa je nasmešek še vedno tičal na njenih ustnicah. ''zagotovo bi zagnali celega vraga in prav vsi potniki prvega razreda bi si naju skeptično in vzvišeno ogledovali, osebje pa bi naju ponosno trepljalo po ramenih.'' ob misli na dogajanje, ki ga je pravkar opisala se je znova zarežala. ''si lahko predstavljaš? in glede na to, da vsaj jaz če bi vedela, da bom ostala brez službe ne bi varčevala z besedami bi verjetno postali pravi junakinji.'' se je sedaj že navdušeno smejala svojim fantazijam. [/b]''da bi videla njihove ogorčene obraze, ko bi jim povedala kar jim gre… ja, za to bi se splačalo ostati brez službe.''[/b] iz vzglavja postelje je povlekla blazino, na katero se je nato namestila tako, da je bila obrnjena proti temnolaski, a to ni ustavilo njenih besed. ''oh ja, in v pranje je šlo vse, tudi če je bila pomečkana zgolj čipka, ki bi se jo dalo poravnati že s tem, če bi obleko kako uro pustila zunaj omare – ampak ne, bog ne daj! '' zadnje besede je izrekla s skoraj identičnim naglasom kot kakšna bogata, razvajena dedinja in za trenutek o njenem južnjaškem naglasu ni bilo niti sledu, kare je že njej sami zvenelo smešno. znova se je zasmejala, nato pa se z rokami prijela za trebuh. ''če bo šlo tako naprej se juti ne bom mogla sklanjati. '' je v šali pripomnila, mislila pa je seveda na trebušne mišice, ki jih je od obilice smeha že pošteno čutila. ob naslednjih besedah je le pokimala. ''še predobro vem, kako se počutiš. '' je zavzdihnila, pri tem pa temnolaski namenila zarotniški pogled. ni ji še namreč povedala, da je bila tudi sama včasih del elite in da je natanko vedela, o čem govori. ''res je, da imajo preveč denarja, ampak spomni se, da vsak njihov odvečen funt pade tudi v tvoj žep.'' njej sami je bilo vedno nekoliko lažje, ko se je spomnila na to.

Naslov sporočila: Re: staff cabin 011 Tor Apr 24, 2012 4:35 am

vesela je bila, da je za sostanovalko dobila osebo kot je bila audrey, kateri je brez težav lahko zaupala marsikaj in obenem vedela, da njene besede in dejanja ne bodo zapustile sten njune majhne skupne sobice. že tako je bilo preveč opravljanja o njej - zlobni jeziki ji nikakor niso prizanašali in verjetno bi bilo neumno misliti obratno. najbrž bi ji po kakšni logiki moralo biti še v veselje, da jim je kost za obiranje predstavljala ravno ona osebno in ne katera druga mladenka z bolj zanimivo življenjsko zgodbo katerih je nedvomno bilo še malo morje. ne ravno na njeno veselje so se morali vtakniti že na začetku prav vanjo, kar je skušala lepo prenašati brez odzivanja s stisnjenimi ustnicami, v njej pa je vrelo kot brbotajoč kotel. samo potrpežljivost ji bo pomagala počakati na njihovo naveličanje in si bodo prej ali slej našli novo, bolj sočno kost. "zame je to moj osebni pekel, ampak seveda nisem tako neumna, da ne bi vedela o obstoju še marsičesa hujšega," je takoj dodala, da je ne bi kot vsi še audrey imela za razvajeno smrkljo, ki ne zna poprijeti za nobeno delo. težkega vsakodnevnega dela ni bila vajena, a navajala se je in odnehati ni nameravala. "mislim, da ti bom verjela kar na besedo in besedo modrih starejših žensk, ki niso prvič na plovbi." ni ji nameravala oporekati, navsezadnje je bilo smiselno, da se sčasoma življenje umiri, ko se vsi utečejo v nov način življenja. ladja se pač ni mogla primerjati s hišo in parki, ki so te morebiti obdajali. kot se tudi ni mogla primerjati z mrzlo ulico, kjer so nekateri verjetno morali s praznim želodcem preživeti noč. predvsem pa je upala, da se bodo gostje unesli, saj so bili neznosni in je zaradi njihovih zahtev vsak večer napol mrtva padla v posteljo, samo zdravniško delo ji je bilo všeč in v veselje - čeprav ja, želela si je več od brisanja nosov. kdo pa si ni želel več od tistega kar je imel? "lahko si samo predstavljam kako hudo mora biti - saj veš gospodični elitnici je bilo do nedavnega postlano z rožicami, tudi z mezinčkom ji ni bilo treba pomigniti pa so že pritekli," je zavzela ciničen ton ob posmehu nad seboj. prav neprijetno se je počutila, ker je sama včasih več kot bodo drugi kdajkoli. sram jo je bilo sebe in svojega preteklega statusa. "kolikor poznam življenje elite, sem prav malo začudena, da že niso pripravili kakšne zabave ali samo banalnega razloga za popivanje - vedno ga uspejo najti, naj bo še tako trapast," je zavila z očmi, saj ji zabave eno za drugo nikoli niso bile nekaj pomembnega. "bo pa vsekakor huje - vsi po vrsti bodo stokali, tarnali in bruhali kot vidre. seveda bom morala jaz poskrbeti za vse našteto in za zdravila, ki jim bodo pomagale prebroditi huronskega mačka. ne, da bi namesto zvečer pazili in ne bi vase zlili vsega kar vidijo," je zavila z očmi s spačenim obrazom in od gnusa nagubanim nosom, a se je vseeno zarežala skupaj z audrey, saj je bila situacija na nek način presneto smešna. sploh pa - prav jim je bilo! "prav imaš, ampak na njihovo nesrečo bi ob tem bili ob odlično sobarico in medicinsko sestro ter bi jim na koncu bilo še žal," se je namuznila ob morebitnem malo nemogočem scenariju, saj nihče ne bi pogrešal dveh deklet od osebja. "oni si naju ne bi samo vzvišeno ogledovali, vsak posebej bi napletel še kakšno neresnično zgodbico, kako grdo sva se obnašali do njih in jim s svojim ravnanjem strli srce." zajela je sapo, si hrbtno stran položila na čelo in se smeje iz sedečega položaja zgrudila na posteljo. "čeprav naju bi moralo osebje pozdravljati s huronskim vzklikanjem in ne samo malo potrepljati ramena, ker bi jim dale vetra," je nadaljevala z nasmeškom na obrazu in pokimala ob njenih besedah. "točno - zakaj bi se držal nazaj v ponižnosti, ko bi ti tako ali tako hoteli vzeti vse. škoda vsa prenizko na družbeni lestvici, da bi jim povedale kar jim gre brez drastičnih posledic," je skoraj žalostno zavzdihnila, da ni kdaj prej izkoristila priložnosti, ko je še imela možnosti - a takrat ni bila v danem položaju in niso vsi nekaj zahtevali od nje. "škoda uničevanja čipk s kar naprejšnjim pranjem, ker je malo pomečkano. ampak kot si rekla, nekateri si pač lahko privoščijo še tisoč takih čipk," se je medtem nasmejala njenemu odličnemu oponašanju deklet, ki so imele občutno preveč pod palcem in so lahko s stvarmi delale tudi kar se da grdo. "to bi bilo naravnost tragično!" je narejeno šokirano v smehu vzkliknila in verjetno bosta delili enako usodo, če se bosta še naprej veselo krohotali. "zunaj pred vrati gotovo poslušajo, kaj se dogaja tu notri, da je slišati same salve smeha," je z roko smehljaje segla v razmršene lase in skušala umiriti dihanje, s tem pa nov naval smeha, sicer bodo jutri njene trebušne mišice res nekoliko boleče. "res? potem si pa v zadnjem času najbrž ena redkih, ki ji je to vsaj malo jasno," se je kislo namrščila in z dodatnimi vprašanji ni silila vanjo, čeprav ji je dajala posredno vedeti, da očitno bolje pozna visoko družbo kot je dajala vtis. nič čudnega, da je skrivala - tudi ona bi, če ne bi vse bilo še preveč sveže. "dobiš od kakšne prijazne duše kaj napitnine? upam, da niso vsi do konca zdrgnjeni in se na smrt bojijo za tisto njihovo srebrnino," je iskreno mislila izrečene besede, saj je temnolaski privoščila vse najboljše in ni čutila nikakršne nevoščljivosti, če je imela možnost zaslužiti več.

» staff cabin 012
» staff cabin 013
» cabin 0854
» cabin 0050
» cabin 0855