staff cabin 012

odtihotapila se je navzdol po hodniku in mimo vrat svoje sobe naprej do tiste, kjer je stanoval temnolasec, ki ji je mešal štrene. vrata do njegove sobe so bila seveda zaklenjena, ko je pokljukala in kradoma se je ozrla preko ramen za morebitnimi radovednimi očmi, preden je iz las potegnila lasnico in jo vtaknila v ključavnico. s ključavnicami je znala že od malih nog zaradi svoje vihravosti, ki jo je ponavadi spravila v težave ob zagodenih lumparijah in za malo divjo lierin ni bilo hujše kazni kot tiste, ki jo je morala zaklenjena preživljati v svoji sobi - namesto da bi tekala zunaj po vrtu, plezala po drevesih in uživala v prelepi obkrožajoči naravi. njej nepravični ukrepi so jo prignali do veščine, ki se gotovo ni pritičala dekletu iz visoke družbe - a katera temnolasa deklica se je brigala za obnašanje v visoki družbi, ko so se njena hotenja predvsem vrtela samo okoli želje preživeti čim več časa zunaj na prostem med ptički, metuljčki in igranjem s svojim kužkom galahadom. zato se je naučila vlamljanja v ključavnice in ponavadi pobegnila ven iz sobe preden bi kdo uspel opaziti. svojo najbrž ne prav hvale vredno veščino je s pridom uporabljala še sedaj, le v precej manjši meri. kot vedno so se ji ustnice ukrivile v zmagoslavnem nasmehu, ko je zaslišala znani klik odklenjene ključavnice in poslednjič preverila prazen hodnik za seboj ter se nato izmuznila v notranjost aleksove sobe. po pričakovanjih ni bilo v njej nikogar, pričakala jo je samo tišina. pozanimala se je, preden se je spravila v ta nori podvig in izvedela, da si kabine ne deli s sostanovalcem - njega pa je pred nekaj minutami opazila v kuhinji med kartanjem. pravzaprav je njegovo prisotnost bolj občutila kot videla, kajti kot mu je obljubila se v zadnjem času po tistem težkem prepiru mu ni več postavljala na pot z neskončnimi vprašanji in nasmeški. oči je vedno umikala proč od njegovih ali pa je pogledala skozenj kakor, da se ne zaveda njegovega obstoja in je zanjo neviden. odzivala se ni niti na opazke s katerimi ji je na moč velikodušno še vedno postregel. bila je nema in slepa za vse kar se je zadevalo zielinskega - navsezadnje mu je dala obljubo in on si je tega želel, kajne? vse skupaj ji je odlično uspevalo do današnjega večera, ko se ga je odločila počakati in mu enkrat za vselej dokazati, da ni navadna elitnica, ki celo življenje ni počela drugega kot samo govorila in ničesar naredila za nikogar. z revščino res ni imela izkušenj kot nekateri drugi in ni mogla zanikati, da ji je bilo večino življenja postlano z rožicami in se ji ni bilo potrebno ukvarjati s spanjem na ulicah, praznim želodcem kateri že nekaj dni ni videl prave hrane, le ostanke. v njej je živela le zadnja dva meseca, vseeno pa jo je od blizu videla že kot otrok, ko jo je mama zvlekla s seboj v revne predele mesta z namenom umiriti njeno neobrzdano veseljaško vedenje ter je na lastne oči videla kako težko je nekaterim. enako kot sedaj je tudi takrat revni otroci niso marali in so jo imeli za vzvišeno malo elitnico, dokler se ni stepla z enim izmed fantkov, si zamazala lepe oblekice z blatom med lovljenjem po lužah. na nek način so jo vzeli za svojo, skupaj s priboljški in igračami, ki jim jih je rade volje nosila. bila je iz bogate družine in nekoliko razvajena, a njeno srce je bilo dobro in radodarno - zato so temnolaščeve neresnične besede še toliko bolj bolele, ker jo je imel za enako preostali družbi. ni ji bilo jasno, zakaj si je toliko jemala k srcu njegove krute opazke, a na svojo nesrečo si jih je in sedaj je bila trdno odločena spremeniti njegovo mnenje, četudi je bila že na začetku obsojena na neuspeh.
nekaj časa se je že sprehajala po njegovi moško opremljeni sobi brez dotikanja česarkoli ali stikanja po omarah. s stalnim korakanjem bo gotovo v že precej oguljeno preprogo naredila samo luknje in to bo najbrž vse kar bo nocoj uspela narediti. z vsakim naslednjim korakom je njen pogum ugašal in nespametnosti svoje naloge se je vse bolj zavedala. prepričati ga v svoj prav je bil skrajno nemogoč podvig, zato je stopila nazaj k vratom in segla z roko po kljuki, ko ji je le-ta ušla iz rok, saj jo je nekdo hotel pritisniti navzdol iz zunanje strani. komaj pravi čas je še odskočila, preden bi jo odpirajoča vrata udarila po nosu ali jo ob izgubi ravnotežja pokosila na tla. "presneto sranje," je zamomljala in se hip zatem že zazrla v par znanih oči, ki se jim je v zadnjem času v velikem loku izogibala. preden bi se z besedami ali s pestmi spravil na vsiljivca stikajočega po njegovi kabini, se je mu je že hotela izmakniti in izmuzniti nazaj na hodnik. "ne skrbi, že grem. ničesar nisem vzela in ne bo se ti potrebno ukvarjati z mojo družbo. tole ji bila napaka," mu je v naglici rekla in premlevala možnosti za uspešnost pobega pred njim in njegovimi očmi, ki so vrtale vanjo kljub vidni opitosti, saj je iz z njegovega zadaha zavel vonj po alkoholu in noge so ga le še komaj držale pokonci.

s posebnim namenom je nocoj vlomila v njegovo sobo, z namenom dokončno mu nekaj stvari dokazati in mu jih vcepiti v tisto njegovo temnolaso bučo. ni bila ena tistih zdolgočasenih mladenk iz prvega razreda, ki so svoje zaročence prevarale z njim le zato ker so jih lahko. lahko je bila zaradi svojih načel dolgočasna in suhoparna, niti pod razno pa ne zlagana in nenačelna. mnogo stvari je bilo zanjo novih z zamenjavo položaja v družbi, vseeno pa ji nihče ne bi mogel očitati, da se ne trudi. zjutraj je vstajala prva in spat hodila zadnja, med delom pa si vzela najmanj počitka zase. nehala je tarnati nad čudnimi domislicami elite, ampak jim je raje brez pripomb ustregla - razen v skrajnih primerih, ko so njihove želje postale preveč sprevržene zanje. počutila se je kot stroj, brez misli, čustev in objakovanja izgubljene preteklosti - samo trdo delo. bolj kot drugim se je skušala dokazati sebi - da zmore in ni kompletno nesposobna za karkoli. prepir s poljakom ji je dal nekega zagona in kot se je nehala siliti v njegovo družbo, je prenehala se truditi vključiti v celotno družbo osebja - vsi našteti so dobili kar so hoteli, kajne? prav z njenim umikom, so jo po nekaj dneh skoraj vsi želeli spraviti nazaj k družabnosti po njeni načrtni osamitvi in obsedenosti z delom. sicer je še vedno bila prijazna, brez upiranja pomagala vsakomur, ki jo je prosil in tistim, ki je bil potreben še en dodatni par rok, a nehala se je truditi okoli vseh in vsakogar. na prekooceanko ni prišla iskat znancev in prijateljev, ampak delati - in zato je pač delala in bo dokler je ne bo izmučenost, ki se je že zažrla v njen nekdaj nežen obraz, spravila verjetno čez rob. če je ne bi nocoj vodja ambulante spravil v prisilni prost večer, bi se verjetno še vedno smukala po ambulanti. prostih ur ni marala, takrat je imela čas razmišljati in razmišljati ni marala - vrglo jo je iz ravnotežja in po glavi so ji začele hoditi neumnosti, kot je bila ta nocojšnja. res je izgubila glavo s svojim početjem in sedaj ni vedela kam naj se da, ko je aleks vstopil v sobo in zaprl vrata za seboj. "slišati si kot je bila moja mama," se je presenečeno zastrmela vanj, ko jo je okaral glede preklinjanja. čelo se ji je z vsakim trenutkom bolj mrščilo in gube skrbi so se zarezale globoko vanj. po hitrem postopku se je morala spraviti ven od tu in proč od njega preden iz vsega skupaj ustvari še večjo kolobocijo, a neka nevidna sila ji je preprečevala odhod skozi vrata in jo vlekla k njemu. "ne vem? mogoče zato, ker imaš že tako o meni najslabše možno mnenje in me ne bi prvič označili za tatico," je skomignila z rameni, njegovega razpoloženja pa si medtem ni znala dodobra pojasniti. nekaj novega je bilo zanjo, da ni z njegovih ust v prvih nekaj sekundah slišala zbadljivke. "ni treba, da imajo nekateri predmeti denarno vrednost, pa bi bili zate neprecenljivi," je na slepo rekla brez vedenja, če ima sploh omenjene stvari pri sebi v kabini. navsezadnje so se njeni prsti dotaknili samo majhne mize, ko je z dlanjo zamišljeno zdrsnila čeznjo. brez prikrivanja, ga je opazovala med njegovim početjem in odvržen zvitek denarja samo ošinila s očmi, brez namena dotakniti se ga. "tu res nimam kaj početi," je odvrnila na njegove zamomljane besede. ob zaslišanem svojem imenu je hotela odpreti usta, da bi mu odgovorila, pri čemer je odkrila da so že odprta, saj je očitno v nekem trenutku nezavedno zazevala. če bi lahko odvrnila oči od njega, bi pogledala po tleh, da bi se prepričala, da ji niso skočile iz jamic. "moraš biti pa res pijan, da si me poklical po imenu," se je osuplo v nejeveri zasmejala, ko je bila v treh korakih pri njegovi postelji in se nagnila nadenj, da se mu je lahko zazrla v steklene opite oči in da opitega stanja ni samo zaigral. "ne vem več zakaj sem tu. hotela sem govoriti s tabo in ti nekaj dokazati, vendar..." zmanjkalo ji je primernih besed, zato je le skomignila in s svojo stalno kretnjo živčno segla v slabo spete lase, da ji je še več pramenov padlo na ramena. "seveda je napaka. ti me ne prenašaš in jaz nimam biti pravice tu. poleg tega pa sem dala obljubo in teh ne prelamljam kar tako," se je odmaknila za korak stran od postelje, njegovo gesto pa namerno spregledala, kajti sicer bi jo gotovo premagala skušnjava in bi mu s čela umaknila tisti pobegli koder las zaradi katerega ji je deloval skoraj ranljivo. "pijan si in jaz sem bila neumna trapa, da sem vlomila v tvojo kabino. tole bova raje nadaljevala, ko boš ti trezen in jaz manj neumna... ali pa raje sploh nikoli," je dodala z rokami sklenjenimi na hrbtu, odmikajoča se še za en korak stran od postelje in bližje k vratom.

"žal mi je," ni prav nič skesano se opravičila in ustnice ob njegovem hahljanju ukrivila v bežen nasmešek. ni ga bila vajena v veselem in sproščenem razpoloženju, vsaj ne v odnosu do nje. videla ga je z drugimi s katerimi je ravnal v čisti drugačni skrajnosti kot z njo, ki je bila vedno deležna le posmeha in sarkazma, ki si ga je prislužila kdo ve s čim. prvič je na lastni koži z njegove strani občutila še kaj drugega kot porog in cinizem. "vem. moje mame ne bi mogel nihče zamenjati za poljskega migranta. bila jo je ena sama milina, dokler se ni razjezila name in sem jih zaradi jezikanja dobila po ustih." nasmehnila se je ob sladko-grenkem spominu in s prsti zamišljeno zdrsnila čez ustnice, kjer je brez težav lahko občutila materine boleče prste, kadar je preklinjala kot star mornar. "tvoje karanje me je samo spomnilo nanjo in kako me je še na smrtni postelji kregala zaradi grdega govorjenja, s čimer je svoji edini podivjani hčerki hotela vcepiti v glavo še nekaj zadnjih napotkov lepega vedenja, ki se pritiče mladi dami." ni pomnila, kdaj bi s komerkoli doslej tako sproščeno govorila o boleči materini smrti, brez da bi ob tem občutila težko žalost. žalosti se v svojem srcu najbrž nikoli ne bo znebila, a luknja v njem je po šestih letih bila manjša. "dobro veš, da nisem dama - v resnici nikoli nisem bila in najbrž sedaj tudi nikoli ne bom. ob tem pa te tudi ne mislim zmerjati s čimerkoli. nimam razloga, da bi te - vsaj ne še," si ni mogla pomagati dodatka k zadnjim besedam, saj pač ni mogla iz svoje kože, da mu ne bi jezikala nazaj. "kaj res? ni videti, da ne bi do zadnjih potankosti vedel kaj govoriš. zato pa vedno vsi hočejo vedeti kaj imaš povedati," mu ni verjela kar ji je govoril. iz njega je govoril alkohol in ne aleksander, ki ga je poznala. ni mu smela verjeti, se predati trenutno sproščenemu vzdušju, jutri pa spet doživljati njegovo torturo, ko bo nocojšnjo noč gotovo pozabil ob vsem konzumiranem alkoholu, ki ga je najbrž nocoj zlil vase. "kako pa potem delujem? kot nekdo brez hrbetnice?" jo je zanimalo in grdo ga je pogledala skozi priprte oči ob njegovem poklončku, ki je bil vse prej kot kompliment. "ostanejo samo spomini," je v znak strinjanja pokimala z glavo, ko je navsezadnje le uspela na lastni koži občutiti njegove besede. predmeti so bili odvzeti, njej ljubljene osebe pa tudi. ostala je sama s sabo in morala se je znajti kakor se je vedla in znala. nikogar ni bilo, ki bi ji ob padcih ponudil dlan in ji pomagal postaviti nazaj se na noge. sledila je njegovemu pogledu do odvrženega zvitka denarja na omarico in razmišljala samo o tem, da bi se morala tudi sama naučiti pokra ter bi mogoče tudi sama uspela priigrati nekaj denarja, ki bi ga dodala k preostalemu od njene plače, ki je nedotaknjen ležal na dnu njene omarice s perilom. "dvomim, da si dovolj pri sebi, da me naučiš igrati poker," je vprašujoče povzdignila obrv in pravi odgovor na njegovo vprašanje odložila za nedoločen čas. jasno ji je bilo, da se ne bo zadovoljil z njenimi besedami dokler mu ne bo postregla z resnico - a tudi to je bil nek del resnice. pokra bi se rada naučila in ali je bilo pomembno, če se je tega spomnila pravkar? ustnice je namuznjeno ukrivila ob njegovem iskrenem smehu, vendar ga je hip kasneje že grdo gledala ob njegovi primerjavi z ribo, čeprav je najbrž izgledala kot riba. "kot ponavadi nesramen, zielinski," je zmajala z glavo brez jeze v glasu ali kretnjah zaradi njegovega metanja pod nos, ker se je presenečeno odzvala. navsezadnje je ni presenetilo, da je poznal njeno ime, ampak da ga je uporabil in ga pri tem ni pospremil s stalnim posmehom, ki si ga je sicer v običajnih situacijah veselo posluževal. nocojšnja scena pod nobenim pogojem ne bi mogla biti označena kot nekaj normalnega. "čudno je pač slišati svoje ime iz tvojih ust," je dodala, preden bi se poslužil še kakšne opazke na njen odziv ribe z odprtimi usti in široko razprtimi očmi. če je želel s svojimi besedami jo pripraviti do govorjenja, mu je le uspelo le še bolj se umakniti vase brez vedenja, kaj sedaj reči in kaj mu sploh dokazati. "na odrskih deskah se ne znajdem. počutim se kot da bi nastopala v igri in bi mi nekdo zamenjal besedilo." natanko tako se je počutila tudi sedaj, ko je hotela in bila pripravljena spregovoriti prave besede, ki jih razum še ni izoblikoval. ja, hotela mu je marsikaj dokazati, le da so premišljeno izbrane besede začele izgubljati na pomenu in bolj je razmišljala o njih, slabše so ji v njeni glavi zvenele in raje ni poskušala z njimi na glas temnolascu dokazovati drugačnost od ostalih. zmedeno ga je ošinila ob njegovi prošnji in skoraj spregledala očarljiv nasmešek, ob čemer je lase samo pogladila stran obraza, ni pa si jih razpela kot je želel. "ob tebi sem vedno živčna. nikoli ne vem, kdaj jih bom dobila po glavi," je zavzdihnila ob priznanju s trdno stisnjenimi očmi, ko se je umikala proč od njega in proč od želje ostati, ki se je vse bolj krepila, namesto da bi izgubljala na svoji moči. "znam s ključavnicami in nikoli ne potrebujem ključev - le par lasnic," je iz las potegnila lasnice, ki so že s svojim videzom dajale vedeti, da služijo še drugim namenom kot samo spenjanju las, ki so se v temnih kodrih usuli navzdol po hrbtu. "če si kot otrok za kazen zaprt v svojo sobo in številne druge prostore s štirimi stenami, ti pa hlepiš samo po soncu, plezanju po drevesih in delanje pit iz blata in črvov - potem je preživljanje sončnega popoldneva znotraj svoje sobe najhujša možna kazen," se je kratko nasmehnila ob pojasnilu ter se ni menila za njegovo zavijanje z očmi. od vrat je bila oddaljena le še dobra dva koraka, ko jo je njegov glas ustavil na mestu in ji ni dovolil premakniti se skozi vrata naprej na hodnik in do svoje kabine. pospravila je lasnice v žep obleke po ugotovitvi, da jih stiska v rokah in stopila do njegove nazaj do njegove postelje. "zakaj bi ostala, aleksander?" jo je zanimalo, ko se je oklevajoče spustila na rob in mu obrnila hrbet. "karkoli bom rekla mi boš kot bombico vrgel nazaj ali pa me celo ne boš zmerjal. vendar se jutri verjetno tako ali tako ničesar ne boš spomnil in boš enaka brezsrčna baraba kot vedno."