crew deck

this post is for jacqueline my love ♥

Njegove roke so utrpele že kaj hujšega kot to, da je dan in noč raznašal stvari po krovu ladje in pod njim. Mnogi ljudje bi se garaškemu delu najraje odpovedalo, Nelsonu pa je garaštvu skozi trda in utrujajoča leta priraslo k srcu. Čeprav je mnogokrat utrujeno kar sam od sebe padel v posteljo se je zamotil z mislijo, da bo kmalu zopet pri svoji ljubeči družini. Zavedal se je, da je v življenju veliko ljudi trpelo bolj kot on sam. Saj ni vedel, kaj točno prestaja njegova družina. Glede na pisma, ki so mu jih pošiljale njegove sestre ni zaznal nič posebnega. Vsi so bili nekoliko bolj zadržani, ko se je govorilo o denarju. Pisma so zadnje čase prihajala vse poredkeje, a ga to niti ni motilo. Imel je službo in poleg vseh teh presneto pobožnih in skromnih ljudi iz nižjih razredov se je počutil kot doma. Čeprav je bila ladja vse prej kot dom, ga je kdajpakdaj prešinila misel, da bi se na vse to še zlahka navadil. Slišal je že, da se je večini ljudi, ki so živeli na morju, z morjem in ob morju, popolnoma zmešalo. Čeprav ni znal razumeti ljudi, ki jih je trla misel, da bi lahko živeli sredi oceana se je s takimi mislimi zadržal. Če bi bil primoran živeti nekje drugje, popolnoma stran od civilizacije in vseh drugih, bi ga zlomilo. Bilo je dovolj hudo, da ni mogel biti ob svoji družini. Ko je tistega dne ravno končeval z dopoldansko izmeno je precej utrujajoče še zadnji mizi odnesel skodelici angleškega čaja in se prijazno nasmehnil stari a vseeno zahtevni gospe. Prezrl je pogled njenega namrščenega svaka, ki je preziral vse manj premožne osebke na tej ladji. A takih je bila večina gostov in premožnih snobov. Večina jih je to upala povedati na glas, drugi pa so misli o ljudeh brez ficka zadržali zase in poskusili misliti na lepše reči. Na ladji je bilo sicer veliko ljudi, ki so si komajda lahko privoščili rajanje in potovanje – a večina na denar ni gledala s takega položaja. Tudi revni ljudje so se znali zabavati in Nelson je vsekakor spadal mednje. Iz sebe je potegnil natakarsko cunjo in jo obesil na rob kuhinjskega pulta. Na listek je nakracal krajše obvestilo za prišleka, ki ga je nameraval nadomestiti, nato pa kakor hitro je lahko odšel iz kuhinje na svež morski zrak. Ladja se je mirno majala in potovala soncu naproti. Čeprav je bilo le-to v tistem času visoko na nebu je bilo videti, kot da se mu počasi bližajo, ne glede na to, da je bil še tako daleč. Zaradi visoke vročine se je večina gostov zatekla v notranjost železne pošasti in posedala v notranjih prostorih. Nase je nadel star že precej zmahan suknjič in prezrl luknje, ki so jih naredili molji. Za kaj boljšega takrat žal ni imel denarja in nad svojim stanjem se ni upal niti zmrdovati. Z roko si je pramen lase zataknil za uho, da mu je frizura padala nazaj kot je bilo to značilno za moške v tistih letih. Iz žepa je zvlekel poceni kupljene cigarete in si pri enemu izmed sodelavcev našel ogenj, da ga je prižgal. Nekajkrat je globoko vzdihnil , da se mu je iz ust zvalil gost bel dim. S komolci se je naslonil na ograjo ladje, njegov pogled pa se ja zazrl v ljudi pod njim. Ni pričakoval nežne roke, ki je spolzela po njegovem hrbtu in nato nežno še enkrat udarila po njegovi desni lopatici. Njegov pogled se je kar naenkrat znašel pred zmedeno gospodično, ki je stala za njim. »Pozdravljeni,« je nerazločno dejal in na ograji ugasnil cigaretni ogorek. »gospodična, žal mi je a mislim, da ne bi smeli biti tukaj.« na njegovem obrazu se je za stotinko sekunde zarisal negotov pogled, potem pa je negotovost zamenjal vprašujoč nasmeh. »Vam lahko kako pomagam?« vedno je znal biti ustrežljiv, sploh ko je šlo za dekleta. Čeprav je do bogatejšega sloja ljudi gojil prikrito sovraštvo je svoja čustva želel prikriti z pritajenim nasmeškom. Njegove oči so zdrsele od rjavolaske proti pasu. Primoran si je bil ogledati njeno obleko, ki ni preveč spominjala na obleke bogatih razvajenih smrkelj, ki so se nahajale pod njim. Tako je z občutkom sramu zopet stal pred eno izmed bogatejših deklet v prepričanju, da mogoče ni taka kot je bila videti na prvi pogled – razvajena in nesramna. Navsezadnje je bila taka velika večina bogatih snobov.

nesposobna si jaqueline si je dejala v mislih, ko je stopala po čudnih kotičkih ladje in dejansko je imela občutek kakor da bi pristala na popolnoma drugi in je tista v katero se je vkrcala že daleč za njo toda to ni bilo mogoče, definitivno ni bilo. edina pozitivna stvar okoli tega da ni vedela kje je niti kako naj poišče svojo kabino je bila ta, da je to bilo prvič danes včeraj je največ petkrat takole tekala naokoli in zbegano iskala kakšen izhod ter možne rešitve potem pa končno bila usmiljena s strani kakšnega potnika, ki jo je pripeljal v pičli sekundi do pravega cilja in upala je da bo tudi tako sedaj. nekaj ji je pravilo da je po nekih čudnih pravilih že tako ali tako na napačnem mestu in da jo bo nekdo že pregnal sama pa bo v paniki ga skoraj da rotila, da ji pokaže pravo pot s tem da jo pospremi. dvomila je namreč da bi ji kakršna koli navodila lahko pomagala in bi se pri zavijte levo nato desno pa spet na levo že izgubila pri prvem ovinku. oh, in mislila je oditi v ameriko. preklet je lahko bil luke, da ga je poslušala tudi če je bil mrtev. če se je komaj znašla na neki prekleti ladji kako je lahko pričakovala, da se bo znašla v tako zelo ogromni ameriki. ne, sedaj je bila lahko prepričana da jo ne čaka nič dobrega in da je najbolje s prvo ladjo se tudi vrniti nazaj domov, kjer se vsaj malo znajde. tako ali tako ji za vratom diha prečudovita mater, ki dvomi da je njena hči dobro po smrti tistega odpadnika kot mu je rada prijazno pravila in saj jo je razumela- želela je le najboljše za njo in mafijec pač to ni bil ne glede kako zelo jo je ljubil in vedela je da ima prav toda zaradi tega ji še ni bilo treba iskati novega zaročenca samo zato, da ne bi bila osamljena. bolj bi bila osamljena, če bi sedaj morala že razmišljati o novem zakonu z nekom katerega ne pozna niti ne ljubi. je bilo tako zelo narobe, da je verjela v izbiro in v srce katero izbira ter ne družina ? definitivno ni živela v najboljših časih toda ne glede na vse je želela imeti svojo izbiro in vse karte nad svojim življenjem v svojih rokah in v nobenih tujih. družina pa ji pri tem ni kaj preveč pomagala in niti svet v katerem se je znašla. še manj pa ji njena orientacija ni pomagala pri iskanju prave poti in nikoli ni obupala zato tudi sedaj ni imela namena. našla bo preklemano sobo in zmogla bo kljub temu da njen obraz ni kazal tako in se je na njemu že zdavnaj predala. sploh pa jo je panika nekako deloma tudi utrudila. pograbila je krilo, da je lažje stopila po stopnicah, vsa ta oblačila ji tudi niso prinašala plusa dokler se ni znašla na neki osamljeni palubi, skoraj da bi bila zapuščena in tudi ni bila ravno urejena za samo visoko elito kaj šele za nižji sloj od njenega.
takoj ko je prišla do vrha je prepustila krilu, da je ponovno padlo ob njo. pogledala je na vse možne strani dokler ni končno zagledala neke zaupanja vredne postave. napotila se je proti njej v upanju da se bo vse izteklo dobro. svojo ročico je iztegnila proti lopatici te postave in poskušala pritegniti neko pozornost in tudi jo je. veselje je bilo njeno. » pozdravljen. « je skoraj olajšano dejala in rahlo sklonila svoj pogled potem pa ga ponovno dvignila. » ne bi mi verjeli, če bi rekla da sploh ne vem kje sem. « ne samo da se bo popolnoma osmešila, ampak raje to kot pa da se popolnoma izgubi in o ne umre od lakote in žeje. ne, takega konca si res ni zaslužila. res ne. » samo želim, priti do moje sobe in nekaj mi pravi da sem pošteno zašla. « je odgovorila na njegovo vprašanje in se sramežljivo nasmehnila. » bi mi znali pomagati ? sem v drugem predelu pri drugem razredu. « prosila je vse bogove da bi ji znal pomagati in v zameno za to bi celo nosila nekakšen zemljevid. očitno res ni bila sposobna se znajti na tej presneti ladji in ponovno si je skozi misli zapisalo ime pokojnega moža, ki jo je tudi spravil sem s svojim sporočilom. » nikakor se ne morem znajti, prava uganka je to zame in pravzaprav ne vem niti kje sem sedaj. « je še naprej blebetala potem pa samo zavzdihnila in se dokončno predala svoj pogled pa usmerila proti moškemu nasproti njej in šele prvič mu je jasno pogledala v obraz in nekaj je bilo tako zelo znanega prav to pa je v njej pustilo veliko vprašanje.

this post is for jacqueline my love ♥
oprosti za menjavanje razpoloženja, it's crap i know.

Moral si je priznati, da si je tistega popoldneva zaželel ležernega počitka in kozarec cenjenega viskija. Kaj drugega kot motenje osebnega prostora na velikanski ladji tudi ni mogel pričakovati, ko pa se je na ladjo spravilo 2,435 ljudi. Vsak je imel svoje probleme in vsak je pričakoval, da jih bo osebje nemudoma rešilo. Mnogo ljudi je z lahkoto našlo predel svojega razreda. Na primer prvi razredi s takimi rečmi sploh niso imeli problemov ker so bili njihove sobe na samem vrhu ladje. Med tem ko so imeli ljudje srednjega stanu še kako velikanske probleme z iskanjem njihovega prostora. Njegov ogorek cigareta je kmalu odpihnilo v morje kar je bilo zadnje kar si je takrat zaželel – onesnaževanje vode. Moral si je priznati, da ga je neprijetno ščuvanje v lopatico vrglo s tira in ni mogel nadaljevati s kajenjem, kot so to počeli ostali moški. Mogoče je šlo zgolj za navado a ob dekletih je vedno ugasnil smrdeče ogorke, saj se je veliko žensk pritoževalo nad smradom. In tako je z dneva v dan čistil za moškimi, ki so kot v tem primeru on, ogorke vrgli na tla in s tem kdaj pa kdaj celo zanetili ogenj. A ognja se v tem primeru ni bilo za bati. Vetrič, ki je nežno butal valove ob jekleno ladjo je povzročil prhajoče kapljice, ki so nenamerno močile goste na ladji. Pogled je preusmeril proti dekletu, ki je stalo pred njim in se namrdnil. Čeprav ni želel biti nesramen mu je šlo njeno govoričenje hudo na živce. Toliko o tem, da vedno trpijo ženske in ne moški. Napaka! Ob takih primerih bi se zlahka reklo, da so bili moški tisti primerek žrtve, ko se niso mogli ne odstraniti in ne ignorirati osebe pred seboj. »Gospodična!« je nazadnje le povzdignil glas in se ji nasmehnil, da bi oblažil resnost v glasu. Njegova roka je zdrsnila po njenih nadlahteh in jo skušal pomiriti. »Prosim pomirite se.« nikoli se ni preveč dobro znašel v vlogi rešitelja čeprav je pred leti res neko žensko rešil pred pijancem, ki jo je želel posiliti. A v tem primeru le ta ni bila napadena sploh pa ga je njena hiperaktivnost in odkrito-besednost vrgla s tira. Zazrl se je v njene oči in pozabil na čas, ki je minil v tišini. Dovolj je bilo, da sta zrla drug v drugega. »Drugi razred?« je za vsak slučaj ponovil in skomignil z rameni, češ da nima pojma kje je to. Seveda je bilo očitno da laže, kajti v tej vlogi se nikoli ni znašel prav dobro. Po njegovih umazanih delovnih oblekah je bilo videti, da mu v življenju ni prav prizanešeno. Ne glede na to kako močno si je želel, da se v tistem trenutku ne bi znašel ob njej – zamudil je odskočno desko za pot v morje. Prekleto obtičal je z nemogočo žensko. Čeprav je bilo videti, kot da je on tisti, ki dela probleme je v vsem tem tičal razlog. Če bi se je želel na hitro znebiti bi jo lahko poslal na drug konec ladje in se jo za večno znebil čeprav bi jo morda v mesecih plovbe še lahko srečal. A bolj kot je premišljeval o mogočih opcijah za pobeg, bolj se je pričel zavedati, da si mogoče celo želi, da bi se pogovarjal z nekom. Čeprav ni bila edini človek, ki ga je ogovorila – poleg vseh snobovskih in zahtevnih gostov, je bila edina ki je kdarkoli tako nujno želela njegovo pomoč. V njenih očeh je bilo resnično opaziti zaskrbljenost in strah, da se je za večno izgubila. Pomirjujoče je pogladil ruto, ki jo je imela ovito okoli ramen in pokimal. »Seveda.« oh, zvenelo je tako malo dramatično. Pogled je uprl v tla in se namrdnil menjavanju razpoloženja. Čudno kako hitro je njegova slaba volja splahtela. In kljub utrujenosti se je poskušal zopet vključiti v vlogo postreščka, ki je ugodil vsaki želji gostov. »Kar za menoj.« počasi je stopil proti vratom od koder je dama prišla. »Koliko ste že rekli da imate številko sobo?« je vljudno vprašal in s prijazno gesto nakazal naj prva stopi skozi vrata. Sam pri sebi je globoko vzdihnil in preklinjal boga zaradi katerega ni in ni imel niti minute miru.