deck below the bridge

for his only love valerie !


kako zelo drugačen svet je bil tu zgoraj, sam se je skorajda počutil kot da bi stopil na drugo ladjo in ne bi bil na popolnoma isti. še pred trenutki je stopal po bednem spodnjem delu potem pa je bil v tem elegantnem območju polnem lepo oblečenih žensk z velikimi klobuki in gospodo najboljših oblačil. ne nekaj kar bi spadalo v njegov svet, kjer so bili vedno le zakotni bari polni alkohola ter žensk katere niso poznale nobene olike kaj šele lastnega spoštovanja in so se ti metala v naročja s tistimi svojimi zapletenimi ogromnimi krili, ki jim niti malo niso želenega dostojanstva. ne glede na to pa koliko je ta svet tu sovražil ter preziral iz dna srca ga je rad po tihem opazoval, kot je to počel tudi sedaj. nihče ni iskal njegove pozornosti in tudi sam je ni potreboval. bil je samo še eden več na prepovedani palubi, ker mu niti svet spodaj ni bil všeč. edina misel katero je imel sedaj v sebi je bila misel na ameriko ter življenje tam. mogoče res ni vedel kaj ga čaka niti ali bo samo še bolj potonil in izgubil še več kot je ali pa pridobil več kot je kadarkoli imel, naletel na prava vrata in dobil tisto življenje katerega je zaslužil. te bede sedaj si ni, bil je preveč pameten da bi ostal tam in zavozil še to malo kar mu je ostalo od življenja. potreboval je slabo in razumevanje ljudi in njegovih del katere bi slavili še tisti, ki so ga do sedaj zatrli še predno bi poskusili karkoli prebrati in prelistati. a priložnost zamujena se ne vrne nobena in tako so zapravili tudi oni svojo, sam je ni. sam jih je imel še veliko in kaj je vedel drugega od tega da zagotovo amerika nudi veliko več kot uboga anglija lahko. medtem, ko pa bodo oni tonili bo sam splaval na površje v vsej svoji slavi, res pa je da slava in denar kateri ga je čakal tam zunaj ne bodo zacelile edine odprte rane katero je sam še imel. rana ob izgubi otroka in rana ob izgubi njegove valerie, prekleto kako zelo je njeno ime še zvenelo resnično toda ali je res bil lahko prepričan kaj se ji godi sedaj po vseh teh letih ? ne, bila so le zgodbe napisane na liste papirja pod njegovim peresom. lahko je imela že novo družino, lahko je zlezla na vrh ali pa padla bolj globoko kot sam a v to je dvomil. do vedno je obetala veliko in delo katero je imela je bilo tako zelo ponižujoče za njene zmožnosti katere bi lahko sam opeval in prikazal v vsem sijaju toda odločila se je svoje, zapustiti ga in oditi njemu pa pustiti kos papirja katerega še dandanes nosi v svojem plašču samo zato da ga opomni da je to bila njena odločitev in ne njegova napaka. kako naj bi sicer živel s krivdo da jo je sam odgnal, ko pa je v resnici počel vse dobro ? res je bilo vse skupaj prehitro in bila sta mlada toda sam je držal svoje obljube in ko ji je rekel da bo poskrbel za njo in za nerojenega otroka je resno mislil. sedaj bi bili skupaj na tej ladji in on bi bil približek družini tu zgoraj. v najboljših oblačilih za igro neke idile katera pa se bo uresničila v ameriki. on bo slavni pisatelj in ona najlepša ženska pod soncem, ki bosta skupaj stopala proti najboljšim predstavam v mestu. kako zelo neumen je bil, da ni spoznal že takrat da je sanjal pravljico in da je od vedno nad njim slonel oblak nesreče in to je bila samo še ena več v nizu mnogih.
naslonil se je na belo ograjo pred njim in rahlo sklonil glavo ob pogledu na ocean pred njim. oceanu še nikoli ni bil tako blizu in po navadi si se takih stvari bal toda sam se ga ni. občudoval ga je kako zelo miren je deloval četudi se je burkal pod silo ladje s katero so plovili. včasih bi tudi ljudje morali biti taki toda niso bili. za njim se je zakadil val dima iz pipe iz nekega starega možakarja z glavo dvignjeno visoko v zrak in ob tem pogledu je sam le obrnil pogled naprej v njegovo staro točko in kotički ustec so se mu rahlo ukrivile medtem, ko je poslušal njegov pogovor z drugim moškim in ob tem jih je samo še bolj zasovražil kot jih je že, preklet tretji sloj in njihova neumnost je bilo vse kar mu je prešinilo misli dokler ni neko dekle nerodno padlo in se toliko kot je bila dolga in široka zvalila na tla in nerodno padla. medtem, ko so drugi le zgroženo gledali ali pa le odkorakali naprej je sam z nasmeškom stopil do nje in ji ponudil svojo pomoč, tukaj je bila razlika najbolj očitna- bogataši niso videli dlje od svojega nosa on pa je že od vedno skrbel za druge samo zase ni znal. » oh gospa ste dobro ? res ste nerodno padli. « je dejal in ji poskušal pomagati. z njenega krila je otresel možno umazanijo potem pa je njena podoba šele prvič dobro ujela njeno celotno podobo. » valerie« je izgovoril njeno ime v popolnem šoku. roke je potegnil k sebi, kajti imel je občutek kakor da se je ni imel pravice dotikati. » oh…kaj ti počneš tu ? « je še dodal in njegov nasmejan obraz je sedaj prekrižal rahel znak nejevolje in bolečine hkrati pa tudi…ljubezni ?

upal je samo, da ga ne bo ženska pred njim ozmerjala s kakšno hudo žaljivko ob nerodni pomoči katero ji je ponudil pa tudi ni hotel nobenega kravala češ, da jo skuša napasti- to res ni bilo v nobenem njegovem načrtu. samo bil je preprosto on in poskušal ji je pomagati, nerodnici ki očitno je nosila glavo tako visoko nad svetom da ni videla več niti svojih nog niti kod stopa, da je tako padla in se zvrnila čez in počez. noben črni scenarij pa se na srečo ni uresničil, zato se je nekako lahko res oddahnil in se prepričal da je dobro potem pa je lahko odšel. že dovolj narobe je bilo da je sploh rinil sem in iskal še kakšne težave, ko bi ga kdo ogovoril sam pa bi lahko rekel da je preprost nezaposlen pisatelj ki nima nič pod palcem ter je širno nebo njegov dom. prekleto je bil res tako beden ? očitno je bil res, toda kaj mu je bilo mar. življenje se mu bo spremenilo na bolje samo stopiti je moral s te ladje in migniti s prsti ter napisati kaj dobrega pa mu bodo vsi jedli iz roke. » se iskreno oproščam, gospodična…« je dejal s krhkim in opravičujočim se tonom. kaj pa si vedel v današnjih dneh. ali so bile poročene ali pa samske tečnobe, ki so se borile za nesmiselne pravice žensk ter za boljše položaje le teh. toda kaj pa so si zaslužile. mogoče je res z njimi ravnal kot z angeli sveta toda kaj kruto je spoznal da ni tako. da ubijejo del tebe potem pa odidejo. le da ona ni bila le del njega ampak tudi del njunega plodu, torej je bila že dvojna morilka. gorje! » festina lente gospodična. zapomnite si to. « je dejal in stresel z glavo medtem, ko se je trudil s trmastim madežem naposled pa le obupal. kaj pa mu je bilo tega treba. ženski je zagotovo obleka bila samo še ena več med mnogimi in tega res ni potreboval početi. navsezadnje je za to imela zagotovo celotno osebje s seboj.
» valerie lightwood vedno ste znali burno pritegniti svojo pozornost. presenečenje je moje. « je dejal, čeprav s situacijo ni bil zadovoljen. če koga ni pričakoval na tej ladji je bila ona. ko je odšla je imel vso to idejo v glavi da je daleč stran s svojim novim življenjem. ne pa da jo bo srečal med gospodo sredi oceana medtem, ko bo plul prav proti prihodnosti naproti stran od preteklosti in stran od mesta, ki jo je samo spominjal na njo in na njunega nerojenega otroka iz dneva v dan čedalje bolj in bolj. vendar bila je tu. resnična bolj kot kadarkoli poprej in na njej več ni bilo utrujenega obraza delovnega dekleta toda bila je že odrasla, logično saj ni bila več stara osemnajst let pa tudi sam več ni bil tisti mlad in neumni fant. bil je moški, ki se je s hitrostjo bližal svojim tridesetim in kljub starosti še vedno ni našel svojega smisla, svojega jaza. le zakaj bi ga tudi potreboval ? pisal je lahko, bil je lahko karkoli hočeš in še več za to res ni potreboval sebe. ali pač ? a kljub nekim izkušnjam in zrelosti še vedno ni imel dovolj v sebi nekega poguma, da bi se soočil s situacijo v kateri je bil. najraje bi bil pobegnil ali pa vsaj upal, da se bo obrnila ona- ne bi bilo prvič da bi bil priča temu. karkoli pa je upal se ni uresničilo in drugega mu ni preostalo kot da ostane ujet v nekem pogovoru polnem preteklosti in nerešenih težav. ob omembi družine pa je dvignil pogled in imel je občutek kot da ga je doletela najhujša možna tragedija poleg te da je izgubil svojo, dejstvo da ima ona novo in da on ni gospodar hiše. a bolečina ni trajala dolgo in kmalu si je oddahnil. toda zakaj ? je res upal, da bo mogoče jo dobil nazaj ? zakaj bi jo. če si je vdal v razlog da odide od tistega kraja je bil razlog tudi ta da jo iztrga iz srca. leta so bila že patetična in moledovanje mu sedaj ne bi prišlo prav. » torej odhajaš v ameriko ? « je postavil vprašanje kot da to samo po sebi ne bi moglo biti že jasno. vsi so bili tu gor z enakim ciljem in prav tako tudi ona, več kot očitno je bilo. zavzdihnil je in roke vtaknil v svoje žepe pogled pa dvignil proti njej in poskušal razbrati njej tako zelo znan obraz. še vedno je bila čudovita v vsem svojem sijaju, prav takšno kot jo je ljubil pred časom. » če hočeš te lahko pospremim to kuhinje ter zaprosim za malo ledu. « se je ponudil medtem, ko je pozornost preusmeril na njeno brado in očitno boleče mesto, kmalu pa so ga prestregle njene besede katere so pustila v zraku sedaj neko napetost in bolečino na spomin še enega njenega nerodnega trenutka, ki je stal veliko več kot sedaj. » nespametna si samo zato ker se kriviš. « je dejal in se poskušal nasmehnit a preveč mu ni uspevalo. » kdorkoli bi lahko padel. « in poskušal omilit toda ali je bil res lahko prepričan, da na prvem mestu ni krivil nje ? zakaj je morala še delati, ko ji je nič kolikokrat rekel da raje ostane doma in je bolj previdna s seboj. če bi le bil bolj strog bi sedaj bil oče ne pa nek bednik v svetu več. » nespametna si zato ker si odšla od mene. « je zamrmral ter se obrnil nazaj proti morju in se naslonil na ograjo.

prikimal je z glavo ob njenih besedah in ni si mogel kaj, da ni ob njeni rdečici na beli polti ukrivil svoja usta v rahel, spodoben nasmešek. bil je prepričan, da je ona – žensko katero je tako zelo noro ljubil da sedaj ni bil prepričan če je kje nekdo do katerega bo lahko čutil takšno norost kot jo je čutil do nje. dvomil je, razen če ni bila sestavljena iz trde platnice in ni v sebi nosila kakšnih petsto popisanih strani. to je bilo še edino kar mu je ostalo in edino za kar mu je še bilo mar po vsem tem času. s knjigo je lahko pobegnil v čisto nov, drugačen svet lahko je bil kdorkoli od heroja do morilca , lahko je bil dober ali slab skratka vse je lahko bil samo sam ni mogel biti in ni mogel živeti svojega življenja kar je pomenilo nekaj precenjenega. navsezadnje je bilo vse kar je hotelo bilo ravno to da je pobegnil iz realnost v nek neresničen svet kjer je živel tako kot si je sam zapisal in ne tako kot je neka višja sila, usoda ali bog narekoval. » na tebi so lahko še modrice skrajno privlačne. « je nepremišljeno dejal in skomignil z rameni. moral bi jo bil sovražiti pa je ni, ker je ni mogel. bila je še vedno ona in tako zelo prelepa, da so vse pohvale bile brez razloga. sama se je lahko dovolj dobro zavedala kako zelo so komplimenti resnični in sama misel da je toliko snubcev za njo kot popisanih listov za njim mu je dvignilo pritisk. ljubosumen je bil, kako zelo ljubosumen je bil nad idejo da bi lahko kdorkoli drugi imel njegovo ženo, no bivšo ženo če se je spustil na realna tla. že dolgo je bilo od tega, odkar je bila ona njegova žena. sedaj je vse bila le še sled neke preteklosti in to ga je bolelo. ker nista zaključila zakona zaradi tehtnega razloga, ampak je preprosto samo odšla in se nikoli več vrnila njemu pa pustila tisto neumno sporočilo. papir in besede na njemu je oboževal toda v tistem primeru, se mu je zagabilo in sreča na njegovi strani da ni opustil edine stvari katera ga je še ohranjala živega. » ah tako. vidim da imaš že celoten načrt za prihodnost. « je dejal in se poskušal nasmehniti, kljub temu da bi bilo veliko bolje sanjariti skupaj o predstavah in uglajenih prostorih do katerih bi se dokopala. le da bi od vseh bogatašev bila veliko bolj različna, veliko višja. po pameti in po srcu. a usoda ni hotela tako in sedaj sta bila tu kot da nekoč nista delila sanj, kot da ji nekoč ni bral dokler ni zaspala sam pa se je počutil dobro ker je prišel k njej in je pohvalila njegovo delo iz srca in ker je to res mislila medtem, ko so mu drugi zapirali vrata ne da bi prej verjeli vanj in v idejo katero ima za ponuditi. a amerika bo bila drugačna, v to ni dvomil niti za sekundo ne. » torej živiš na veliki nogi valerie. čestitam ti. sama veš da ti želim le najboljše in za tiste otroke si zagotovo…najboljše. « da ona si je uredila življenje, sam pa je živel v enaki bedi in če je bolje pomislil…jo je res lahko krivil da je odšla ? sedaj je živela bolje kot je z njim kadarkoli. sedaj bi le imela kakšno majhno podeželsko hišico ter otroka, katerega bi komaj lahko poslala v šolo ter še poskrbela zase. sama sebi je lahko nudila več kot bi ji on lahko kadarkoli. » ti mi ne bi bila nikoli v breme. poleg tega pa kakšen opravek pa naj bi imel na ladji ? « opravkov res ni imel, po dolgem času se je res lahko samo prepustil in zadihal poleg tega pa živel enako življenje kot na obali. le da je bilo okoli njega veliko več ljudi kot po navadi. » pa tudi ne bi se spodobilo, da ne bi poskrbel zate kot se spodobi. « je še dodal na svoje besede in se rahlo nasmehnil. v resnici pa koga je lagal ? samo hotel je biti ob njej čeprav je zares ni dobil nazaj. zagotovo je imela prej ona kakšne opravke za družino s katero je bila tu kot pa on, popolnoma osamljen anglež sredi velike ladje razočaran sam nad sabo in življenjem.
» valerie…« je samo izgovoril, dahnil njeno ime in se obrnil proti ograji. oh, bog kako zelo dolgo je minilo odkar je slišal milo besedo iz njenih ust in skorajda je bil šokiran da je sploh preživel toliko vsega brez nje, da je bil toliko časa že osamljen v družbi nekih neumnih, trapastih žensk katere niso imele nobene prihodnosti z njim. » kaj je bilo toliko pametnega v tem da si dvignila roke od naju, da si naju ločila v najhujši nesreči. « in stresel z glavo. od tistega trenutka dalje je bil izgubljen bolj kot nikoli in z splavom je umrl del njega, z njenim odhodom pa še drugi del in od njega ni ostalo nič. on je postal navadna ničla. » torej sem te oviral pred tem življenjem. neumno od mene, da sem dejansko pričakoval da si bila srečna ob meni – mlademu fantu, ki piše trapaste knjige in misli da bo s tem preživel in dekletu nudil vse. ter otroku, najinem otroku. « moral bi na to prej pomisliti in ne sedaj. toliko tega bi lahko izognil, toliko bolečine bi lahko prihranil. » za razliko od tebe nisem uresničil ničesar. še vedno sem tretja razredna ničla kateri že celo življenje zapirajo vrata pred nosom. « in stresel z glavo v znak zanikanja. » od tvojega odhoda sem v velikem breznu, živim pod svobodnim soncem se sprehajam od krčme do krčme in pišem obupne zgodbe ne da bi se zavedal kako zelo so junakinje podobne tebi. « ji je podal svoje srce na dlani bolj kot je komurkoli poprej. dal ji je vedeti kako zelo čarobno ni bilo pri njemu kot na njeni strani in to je bilo edino kar mu je preostalo. samo stisnil je ograjo in sklonil pogled. » ne preziram te. samo…« ni vedel niti kaj reči. v njemu je bilo toliko tega da mu sedaj celoten besedni zaklad in znanje ni moglo pomagati. » ne, ne odidi. ne sedaj. ne spet. « je skoraj roteče izdahnil iz sebe po trenutku tišine in se obrnil proti njej in svoje telo obrnil proti njej medtem, ko je z roko se dotaknil njenega obraza in se rahlo nasmehnil nato pa segel proti žepu in ven potegnil majhen, zložen listek- njen listek. » še vedno ga imam. edino kar mi je ostalo od tebe. « in zavzdihnil, ko je roko ponovno odmaknil proti sebi.

post scriptum, počasi zaključiva --> ona se prestraši, ker sama sebi ne zaupa dovolj, da ga ne bi spet prizadela. lahko ti še odpišeš pa potem jaz zaključni post spišem in ti sporočim idejo za naprej. :3

najverjetneje se njena rdečica ob njegovem komplimentu le še dodatno poglobila za debel škrlatni odtenek, da si je še močneje pihljala z dlanjo pred obrazom, v upanju da bo hlad pregnal obarvanost njenih lic. ''ni načrt za prihodnost. zgolj želje in nekaj sanj. najverjetneje nikdar ne bom videla tamkajšnjega pravega blišča,'' se je skromno nasmehnila, četudi je vsak del nje hrepenel po tem, da bi videla sleherno malenkost velikega mesta, kjer so se uresničevale želje še tako preprostih ljudi. tako vztrajno je iskala svoje mesto pod soncem, da je pogledala že na vse kraje, in ni vrag, da bo morda tokrat naposled našla tisto kar išče. ''ne vem, morda te kdo išče. morda si s kom tukaj in bi moral biti zdaj v njihovi družbi,'' je komaj opazno skomignila z rameni. na pamet ji je padlo vsaj deset različnih scenarijev, kaj lahko bi bil namreč zaročen s kakšno čedno temnolasko, ki je neslišno zasedla njeno mesto. in prav nič ne bi mogla naresti proti temu, le mirno požreti vse skupaj in se pretvarjati, da so vsa njena čustva do njega zbledela in izpuhtela v zrak. zaprla je oči, ko je zaslišala svoje ime, izgovorjeno s poznano nežnostjo, ki se je pritihotapila v njegov glas. je šla predaleč, če je skrivaj upala, da je po vseh teh letih morda vendarle ni povsem pozabil in je bila še vedno zapisana nekje v njegovem srcu? pa četudi v še tako majhnem delčku, dovolj je bilo le, da se je njeno ime nahajalo znotraj njega. ''jaz... ne vem,'' je počasi zmajala z glavo, da so se svetli lasje spet navihano usuli prek ramen in hrbta, pri čemer jim je pomagal še veter in jih vztrajno razpihaval okrog njenega obraza. ''če bi ostala, potem bi me vedno nežno prekladal naokrog in živel v stalni skrbi zame, četudi bi bila povsem zdrava in v najboljšem redu,'' je počasi začela in si nervozno popravljala lase za ušesa. ''zavil bi me v vato in vem... vem, da bi bilo vse zgolj iz ljubezni, ampak tako bi jaz začela omejevati tebe in tega si nikdar ne bi mogla odpustiti,'' se je rahlo ugriznila v ustnice in ga ošinila s pogledom. ločevalo ju je pol metra in imela je občutek, da sta si obenem bližje in bolj narazen kot kdajkoli prej. bil je predaleč, da bi lahko ob goli koži svojega zapestja čutila toplino njegovega telesa, in preblizu, da bi lahko neopazno obrnila pogled vanj in v spomin vpijala vsak detajl njegovega obraza, z namenom da bi nadoknadila vsa zamujena leta, ko ga ni videla. ''prav tako kot si ne morem odpustiti še marsičesa drugega,'' je poglasno pristavila in nekoliko popustila svoj oprijem bele ograje, katero je začela nevede močno stiskati s prsti, da so členki kar malce pobledeli. ''nisem dvignila roke nad naju, nisem naju poslala k vragu, oliver. dala sem nama priložnost, nov začetek,'' je odkimala, a ob njegovem nadaljevanju v trenutku obžalovala sleherno izbiro besed, ko je vse popolnoma narobe interpretiral. ''presneto, oliver. ne gre se za mojo srečo,'' je tokrat jezno pogledala naravnost proti njemu in rahlo stresla z glavo, kakor da si bo na ta način lahko izbila njegove besede iz glave. je res imel tako slabo mnenje o njej? je res verjel svojim besedam, da ob njem ni mogla biti srečna? da je za srečo potrebovala mnogo več kot njegovo bližino in ljubezen? ''če bi se šlo za mojo srečo, potem bi ostala ob tebi in ubrala lažjo pot. misliš, da sem jaz uživala ob milijonih zavrnitev, ki so sledile in ob dnevih, ko praktično nisem imela strehe nad glavo?'' je nadaljevala in se ustavila zgolj toliko, da je zajela dih in s tišjim glasom pristavila: ''nikakor se ne gre za mojo srečo. že lep čas nisem bila srečna. že nekaj let.'' in s temi besedami se je obrnila zopet vstran in med njiju postavila razdaljo še nekaj dodatnih centimetrov. na prsi ji je sedala vedno večja skala, ki je grozila da jo stisne pod seboj z vsakim novim delom njegove pripovedi. ''meni?'' se je ustavila le ob eni besedi, a ni pogledala nazaj proti njemu. namesto tega se je lotila premlevanja v sebi, kakšen karakter je dal tem svojim junakinjam – so bile brezobzirne povzpetnice, ki so odhajale brez poslovila in za sabo pustile ljubezen svojega življenja? šele od njegovi prošnji se je obrnila nazaj k njemu in počasi dvignila pogled s tal proti njegovim očem, medtem ko se je moška dlan lahno dotaknila svetlolaskinega lica. s težavo je naredila vsak naslednji dih in prisegla bi, da je srce vztrajno skušalo skočiti iz svojega mesta. ''oprosti,'' je zamrmrala predse ob pogledu na rumeno obarvan listič papirja v njegovi dlani. spomnila se je, kako je v naglici nanj napisala eno samo besedo in ga pustila za seboj na postlani postelji. iz sobe je odstranila vse znake njene prisotnosti in izgledala je, kot da je sploh nikdar ni bilo tam. ''ne zaslužim si te. ti si zaslužiš več. veliko več od mene,'' je svojo dlan pritisnila na mesto, kjer je razburjeno utripalo njeno srce.

» sam ne bi tako rekel, vedno si veliko obetala in mogoče je to prava priložnost da zablestiš. brez ovir. « je z nasmeškom dodal ter pogledal proti njej. nikoli ni dvomil v njo in tudi sedaj ne bi mogel, medtem ko je sam bil druga zgodba in so vse njegove želje lahko ostale le želje kljub temu da je vztrajal precej samozavestno in trdno prepričan da ne more biti tako slabo da ne bi moglo biti objavljeno. a ideja, da amerika lahko nudi več kot uboga anglija je lahko bila ali prelepa realnost ali pa le metanje peska v oči pred kruto resnico da je bolje opustiti list papirja in pisanje in se podati k pravemu delu, se mogoče vrniti nazaj k kovaštvu in delati celo življenje brez smisla tako kot je delal njegov skrbnik. če ne bi bilo njega bi imel samo še toliko bolj bedno življenje, brez otrok in brez žene samo kovanje do noči in beden zaslužek katerega je kasneje tako ali tako polovico zapil. sam si takega življenja ni želel, a včasih usoda ni spraševala želja ampak jih je le preprosto zatrla, prezrla in pristal si v življenju katerega si nisi želel. ne za ljudi okoli sebe niti zase ne. in kaj je uboga reva vedela. mogoče sploh v ameriki ne bo nikamor prelezel, mogoče bo samo še bolj padel v globoko brezno in se naposled le ne bo znal izvleči in bo res imel popolno bedo okoli sebe, mogoče pa bo zlezel vsaj malo ven toda ne dovolj da bi lahko oklical samega sebe za uspešnega moškega, ki je kaj dosegel. zadnja možnost pa je bila tista njegova želja po kateri je hrepenel. » dvomim, da je tako. bolj kot ne sem rak samotar tu zgoraj in očitno tudi v napačnem delu. ravno nisem moški iz visokih krogov. « in se ozrl naokoli po vsej visoki družbi okoli njiju le da ona dva nista bila del nje. bila sta le nižji stan, nepomembna za mnoge okoli njiju.
» ne draga ne bi me omejevala. moja naloga je bila da poskrbim zate kot mož mora poskrbeti za ženo in še v tem sem se izneveril. « je zdaj sam stresel z glavo v znak nestrinjanja. res, da je imela prav in bi poskrbel za njo in ji ne bi dovolil da se vrne nazaj na staro delovno mesto v strahu da bi se ji kaj zgodilo toda ne bi ga omejevala ona ampak bi on njo. a bilo bi drugače, če bi samo kaj rekla. prezrl bi svojo trmo samo za njene želje in ni mogla vedeti kaj bi bilo če ne bi odšla. morala bi počakati in ne oditi takoj, ko je lahko stala na dveh nogah po padcu. » mislim, da si oba marsikaj ne moreva odpustiti. « je polglasno dejal na njene besede in zavzdihnil, ko se je počasi vzravnal ter malce prestopil iz ene noge na drugo. sam se je ves ta čas krivil in nosil to krivdo v srcu kamorkoli je stopil. ni si namreč mogel odpustiti, da ni dovolj dobro poskrbel za tisto edino stvar katero je moral- ženo ki je nosila njegovega otroka, njegovega prvorojenca in bilo bi mu vseeno ali je bila deklica ali fantek važno bi bilo le da je otrok zdrav. a dohitela ga je smrt še predno bi lahko zaživel in to je tisto kar je bolelo, da nista dobila niti priložnosti ga videti in držati ter se posloviti. samo izginil je. » kakšen nov začetek valerie ? mogoče si ga dala sebi toda mene si poslala v pekel. « vedel je da je ne more kriviti, a kaj ko je govorila nesmisle. do novega začetka bi lahko prišla skupaj, se odselila in pobrala stvari v nek novi kraj samo ne tako. ne z njenim odhodom katerega sam ni pričakoval. » nisi mogla predvideti kaj bi se dogajalo, če bi ostala. skupaj bi to morala premagati ne pa tako. mislila si samo nase pa govori kaj hočeš toda name se niti spomnila nisi, kajti če bi se…ne bi odšla. « je v jezi dejal in stisnil ograji pred seboj. definitivno ni z odhodom rešila ničesar. sama sebe je malce dvignila na višjo nogo, sam pa je ostal tam nekje v bede razočaran nad tem kaj mu je življenje prineslo in preklel je dan ko je moral spoznati njo ter se v njo zaljubiti v upanju da bo srečen in ni mogel predvideti kako zelo malo bo ta sreča trajala. » da, tebi. edino tako si lahko ostala živa vsaj v mojem spominu in na listu papirja. edino tako sem te lahko imel ob sebi. « je dejal v vzdihu, sedaj veliko bolj pomirjen saj se je trenutna jeza malce razlegla. dotik njenega obraza pa je v njemu ubila še preostali del jeze in zamer katere je nosil in je preplavil neko nežnost kljub temu da je vedel kako se bo vse skupaj končalo. » je že dobro. « si je tudi sam rekel v brado in pogledal proti lističu katerega je držal v rokah in ga čisto počasi in previdno razprl, da se je tista beseda pojavila ponovno pred njegovimi očmi. » ni tako valerie. « je zmajal z glavo in dvignil pogled proti njej. » vse kar sem kadarkoli v življenju potreboval si bila to ti. « ji je dejal ter se rahlo namuznil ob svojih besedah. » samo da jaz nisem tisto kar si potrebovala ti. « je še dokončal in listek ponovno zaprl ter ga pospravil v žep. nekako se ga še vedno ni mogel znebiti. preprosto ni mogel. » ljubil sem te samo ti si zapomni. in še vedno te. in očitno te vedno bom. «

post scriptum, ti pošljem zs.

rahlo je prikimala in pogled uprla v tla, nadvse rada bi verjela njegovim besedam. verjela, da jo na drugi strani oceana prav zares čaka nekaj novega, odlična priložnost, da svoje življenje postavi na stabilne temelje in uspe. od sanjarij sedemnajstletnega dekleta pa do danes je že naredila velik napredek, dolg korak naprej in predvsem zgradila nekaj samozavesti okrog svoje idealistične osebnosti. vedno je vse preveč rada brala in se zatekala v svet pisanih romanov, kjer je na samem koncu ljubezen premagala vse in kjer so junakinje našle svoje pravo mesto pod soncem. vse od takrat je trmasto verjela, da utopije imajo potencial uresničitve in tega se je oklepala za vsako ceno. vendar so bile vse njene sanje ustvarjenje tesno ob njegovi strani in v vsakih se je nahajal tudi on. nikoli ni mislila, da bo v ameriko potovala sama. je bilo možno, da ga je prav zato usoda postavila na njeno pot sedaj? ''oba dobro veva, da morda v družbi res šteje tvoj stan, vendar v resnici ni pomembno ali si se rodil v osrčju londonskega meščanstva ali v neki zakotni vasici,'' je previdno odvrnila, ne da bi bila za en sam trenutek pripravljena odstopiti o predstave o njem, katera se je slikala v njenih mislih. kako se ni mogel zavedati lastne cene? bil je nepopisljivo talentiran in morda njenega mnenja le nikoli ni jemalj dovolj resno. ni mu mogla zameriti, le kdo bi verjel besedam podeželskega dekleta brez izobrazbe?
odločno je odkimala, ni bila pripravljena odstopiti od svojih besed, nikakor ne. ''nehaj,'' ga je s kančkom trmaste jezne prekinila. ne bo poslušala, kako jo je izneveril, ko pa sta oba vedela, da je bila ona tista, ki je odšla – torej tista, ki je izneverila njega. ''ne govori, da si se izneveril. ne govori tega,'' je ustnice stisnila v tanko linijo in naposled tvegala dvignjen pogled proti njemu. ''ne prosim te odpuščanja, ne zares,'' je zamrmrala v odgovor in skomignila z rameni. kaj je sploh hotela? zagotovo ni načrtovala, da ji bo na lepem prekrižal pot in da se bo po naključju morala zvaliti po tleh kolikor je dolga in široka in tako nehote pritegniti njegovo pozornost. morala se je prepričati, še enkrat, da mu je veliko bolj brez nje in da je morda že zdavnaj šel naprej ter jo potisnil v sence preteklosti. sence, ki nikdar več niso prišle na dan in so le čepele v svojem kotu, v pozabi. ''dala sem ti priložnost, oliver. imaš vse kar človek potrebuje za uspeh, vse imaš,'' je zmajala z glavo, obenem pa jo je rahlo zapeklo globoko v prsih – očitno jo je res preziral, z vso pravico. ''vendar, oprosti. še vedno verjamem, da sem naredila najboljšo možno odločitev za naju oba,'' je tokrat s tišjim tonom vnovič zatrdila in se z rokami objela okrog trupa, da bi tako morebiti odgnala veter in hlad. pogled ji je zdrsnil na njegove dlani, ki so se čvrsto oprijemale ograje, njegove besede pa so se zažrle naravnost vanjo. ni imela več moči, da bi mu znova in znova ugovarjala in ga poskušala pripraviti do tega, da bi razumel, zakaj je odšla. prekleto, ni mislila nase. nikakor ne. ''verjetno obžaluješ, da si me kadarkoli spoznal, kajne? presneto ničvredno dekle, ki te je pustilo na cedilu in odšlo,'' se je jeza tiho prikradla vanjo. ''misliš, da ne preziram sama sebe sleherni dan? vendar lahko trdim, da sem ponosna, ker sem odšla. nočeš dojeti, ampak dala sem ti priložnost – da spoznaš nekoga novega, mogoče kakšno bogatašinjo, ki te bo predstavila pravim ljudem. jaz...'' je stisnila dlani v drobne pesti ob telesu in zadržala dih, preden bi izrekla še kaj, kar bi kasneje obžalovala. ''točno tako je,'' je skorajda neslišno zamrmrala in ujela njegov pogled na sebi. vsaka nadaljna beseda je našla svoje žgoče mesto v njenih mislih in hotela je zavrteti čas nazaj, hotela je neslišno oditi s palube, ne da bi se sploh zavedal njene prisotnosti. ''res je,'' je pričela nekaj, kar ji bo čez deset minut razparalo srce na tisoče delov: ''ne potrebujem te.'' besede so izzvenele šibko in nemočno, a vendar dovolj prepričljivo, četudi so bile boleče daleč od resnice. ni mogla dopustiti, da je ljubil njo, medtem ko bi mu zopet prinesla omejitve in ga podzavestno držala daleč stran od uspeha pri njegovem pisanju. četudi je njeno srce trepetalo vsako sekundo, kolena šibila v njegovi prisotnosti in rdečica na njenem obrazu postajala stalnica. ''bolje bi bilo, da me ne bi,'' je zamrmrala in naredila korak nazaj, ne da bi enkrat samkrat pogledala proti njemu, se zasukala naokrog in karseda hitro odšla v nasprotno smer. očitno ji bo preziranje same sebe prišlo še kako v navado.

c'est fini.