martin, dorothy mildred

Naslov sporočila: martin, dorothy mildred Sre Maj 09, 2012 6:21 am

-----------------------------
--------------------------
BOARDING PASS
--------------------------
PERMISSION GRANTED
TO COME ABOARD
WHITE STAR LINE'S
R. M. S. OLYMPIC
--------------------------
-----------------------------

martin, dorothy mildred Tumblr_m3ge03FzPv1roy6ql

Dorothy Mildred Martin
19 let, Canterbury
secret weapon, samski

Rojena sem bila v družini s štirimi otroci. Bila sem najbolj opazna od vseh. Morda zato, ker se nisem nikoli prilagajala. Moji starši so bili namreč strašno konzervativni. Živela sem v mestu, ki mi ni dovoljevalo drugačnosti. A jaz sem to bila. Razposajeno in nekoliko vražje dekle, ki je tekalo sem in tja po poljih in pašnikih ob robu mesta. Moje kite so bile venomer odvezane, da so mi lasje frčali na vse strani, krilo in nogavice so bile umazane z blatom, obraz pa mi je krasil širok nasmeh. To sem bila jaz, neposlušna Dorothy. Takrat se mi je zdelo popolno življenje le opis lovljenja rac in branja srhljivih zgodb na podstrešju. Vendar so mojo brezskrbnost kaj kmalu prekinili in me odpeljali na rob mesta v ustanovo za "poboljšanje". Razlog za to naj bi bil ta, da sem fantom dovolila, da mi gledajo pod krilo in grdo govorila čez vaškega župnika. Vendar to ni bil nikakršen dom za vzgojo otrok, kakršna sem bila jaz, to sem že kaj kmalu spoznala. Stara hiša, ki je dišala po plesnivem, je bila polna psihično bolnih otrok, sirot, znakažencev in nekaj tako imenovanih grešnikov. Želela sem si, da bi mama in očka prišla pome in me odpeljala domov. A od njiju ni bilo ne duha ne sluha. Kasneje sem spoznala, da je oče umrl, mama pa je osiromašila in poslala moje brate delat v sosednja mesta. Pome ni poslala, saj so ji lagali, češ da sem umrla za jetiko. V tisti ustanovi, za katere dogajanje za njenimi debelimi stenami, so vedeli le uslužbenci, sem se zares spremenila. Moja želja do življenja in iskre v očeh so izginile. Postala sem samotarka. Govorila nisem z nikomer, niti v oči nisem želela gledati teh gnusnih stvorov, ki so me pitali z zdravili, katera so dajali tudi dečku, ki je izgubil obe nogi. Nikoli nisem nikogar vprašala kaj se mu je pripetilo. Ko sem ponoči zrla skozi špranjo v stropu in opazovala srebrno luno, sem se zavedla svoje pasivnosti in otopelosti. Spomnila sem se tistih sončnih dni, ko sem lahko brezkrbno drvela med visoko koruzo in namakala noge v hladnem potoku. Pozabila sem že kakšno je življenje zunaj. Takrat se je v meni zaiskril tisti globoko zakopan delec, delček mene. Neutrudne, brezbrižne, svobodne in pogumne deklice. Že naslednji dan sem bila v zavodu pogrešana. Dva dni sem le tekla. Tekla sem tako daleč, da se je v tem času vreme spremenilo kar trikrat. V neki vasici sem se ustalila in živela v zavetju grmičevja, hrano pa brez slabe vesti izmikala prebivalcem mesta. Nekega dne, ko sem se vrnila v svoj "brlog" sta tam name čakala dva razbojnika. Eden izmed njiju je bil čeden mladenič temnih las, ki je v roki vrtel ostro nabrušen nož, drugi, nekoliko starejši, pa se je le široko režal in kazal svoje gnile zobe med katerimi se je svetlikalo nekaj zlatih. Nisem se ju ustrašila. Tudi onadva mi nista storila ničesar žalega. Povabila sta me na njuno kočijo in odpeljali smo se navdol proti morju kamor sta bila namenjena. Pomagala sem jima pri njunih goljufijah in pri tem spet dobivala nek žar življenja, ki sem ga tam daleč stran izgubila. Spoznala sem veliko tolpo njunih sodelavcev med katerimi se je ne malokdaj vnel pretep. A v njihovi družbi sem se počutila izpolnjeno. Ničesar drugega nisem potrebovala. Nisem potrebovala dekliških oblačil, nakita in parfumov. Udomačila sem se namreč v pumparicah in belih moških srajcah, ki sem jih nosila kadar smo z družbo posedali v krčmah. Postala sem njihovo skrivno orožje za tatvinske akcije. Mojemu nežnemu pogledu in prikupnemu nasmehu so ljudje zaupali. Tatovi so postali moji prijatelji in moja družina za katero vsak večer molim, da jo še kdaj vidim. Vas zanima še ena skrivnost, ki je zaradi pomanjkanja ženskih prijateljic ne morem povedati nikomur? Zaljubljena sem v Gustava, to seveda ni njegovo pravo ime, tistega čednega moškega, ki me je tistega julijskega večera poleg Brusa čakal v votlini.

-----------------------------

ja lep pozdrav, ne? jaz sem ami. stara sem 18 let. z rpgjem se "podrobneje" ukvarjam malo manj kot dve leti. na defying gravity me najdete kot Elijah-a in Olivio, trenutno sem tudi na pushintothesky pod imenom max. rpg obožujem, sanjam in ga tudi živim (: nikoli pa še nisem bila na takšnem vintage forumu za to mi bo tole v velik izziv. aja pa čiz sem excited ker mam končno mojo drago emily za play by. (;

-----------------------------

Naslov sporočila: Re: martin, dorothy mildred Sre Maj 09, 2012 7:21 am