rosemary
staff member
Število prispevkov : 136
Join date : 09/04/2012
Age : 31
 | | Naslov sporočila: varandah palm café Pet Apr 13, 2012 6:58 am | |
| | |
|
ophelia cross
first class member
Število prispevkov : 22
Join date : 17/04/2012
Kraj : victoria, canada
| | Naslov sporočila: Re: varandah palm café Ned Apr 22, 2012 5:02 am | |
| for KAELYN! ;; Kako zelo čudovit je bil tisti občutek, ki jo je spremljal že od tistega trenutka, ko je stopila na to ogromno ladjo. Bilo je kakor, da bi se nešteto majhnih delcev končno našlo in postavilo na kraj, kamor sodijo. Na nek način ji je bilo žal, da se je počasi že morala vračati domov in da je bila ta ladja verjetno zadnja stvar, ki bi ji v tem letu prinesla kaj novega. A če je sedaj pogledala nazaj, se je tukaj nekje sredi morja zgodilo veliko več, kot pa kakšen mesec poprej na obali, preden se je odločila za to, da se vrne domov. Anglija ji je ugajala, seveda, pa vseeno, po nekaj mesecih potovanja po Evropi, jo je začelo dajati domotožje. Oh Bog, pa resnično nosim b sebi dve različni plati, se je sama pri sebi zasmejala ob tem, ko se je spomnila, da je nekaj sekund pred tem razmišljala kako bi bilo, če bi še zmeraj ostala in se ne bi vračala nazaj. Bil je eden tistih popoldnevov, ko je sonce vstalo že zgodaj zjutraj in veselo osvetljevalo celotno obzorje in v teh urah, ki so sedaj bíle v vsaki izmed prvorazrednih sob, se je večina ‚plemičev‘, zaradi dokaj močne svetlobe, zadrževala znotraj ladje. Še za nekaj trenutkov je zdolgočaseno poležavala na svoji postelji, potem pa se je počasi pripravila do tega, da je vstala, spotoma pobrala nekaj svojih ličil in krtačo za lase in se napotila do najbližjega ogledala. Do trenutka, ko naj bi se srečala s Kaelyn, eno izmed redkih potnic prvega razreda s katero se je ujela, je bila še dobra ena ura. In če ni hotela izgledati kot zdolgočaseni bednež in tako zapraviti še to prijateljstvo, ki ga je stkala tu, je potrebovala kar nekaj časa, da se pravzaprav pripravi. Ko je sedaj pogledala v preteklost in se spomnila, kako zelo sproščeno se je počutila s svojo prijateljico že prvič, ko sta se videli, se je na njen obraz zopet narisal nasmešek. S krtačo je nežno zabredla v svoje goste lase in nekaj trenutkov le opazovala, kako so se prej malce razmršeni lasje, sedaj zopet postavljali na svoje mesto. Ena izmed svetlih točk na njenem videzu, so vsaj po Ophelijinem bili njeni lasje, ki so jo ubogali vsakič, ko si jih je razčesala. Po tem, ko si je uredila pričesko v njeno standardno frizuro, ki ni bila nič kaj povzpetniško obarvana, kakor bi lahko opazil pri ostalih dekletih višjega sloja, se je podala proti svoji omari z oblekami, ter se za nekaj časa le zazrla predse. Pravzaprav ni bila niti malo prepričana, kako naj se obleče za današnje srečanje. Resnica je bila, da ni želela pretirano izstopati, pa vendar po drugi strani, je želela izgledati nekoliko drugače od ostalih. S pogledom se je plazila po dolgih oblekah in se naposled odločila za tisto nežno rumeno, katero ji je mati podarila za njen štiriindvajseti rojstni dan. Izdelana naj bi bila povsem zanjo in po maminih naročilih, slednja pa so bila naročila skorajda izjemno naradjene šivilje, čeprav njena mati tega nikoli ni želela priznati, kajti bilo jo je sram in to je Ophelio včasih izjemno motilo. A vseeno, imela jo je rada. Tako je torej obleko imela zbrano, medtem ko ji za obutev in nakit ni bilo potrebno kaj preveč skrbeti, tako ali tako ga je že imela v mislih. Vse skupaj je, s pomočjo ene izmed svojih služabnic imela na sebi v dobre pol ure. Krasno. Sedaj je imela trideset minut za to, da se je počasi sprehodila do kavarne, kjer sta bili zmenjeni. Z pogledom je zopet švignila na drugo stran svoje sobe, da bi preverila, če je karkoli pozabila, nato pa je odprila vhodna vrata, stopila ven iz svojih prostorov, zaklenila in se podala po širokem hodniku proti javnim prostorom namenjenim potnikom prvega razreda.
Z očmi je spremljala vsako osebo posebej, ki se ji je nasmehnila v pozdrav, nekateri izmed njih so imeli v očeh nekakšen manjši... čakaj, je bil to strah? pa ga je vseeno s svojim nedolžnim nasmeškom uspela izbrisati iz vsakega takšnega izraza na obrazu. V tistem trenutku se je njeno razpoloženje izjemno izboljšalo, videlo se je, da tokrat pač ni bila namenjena na eno izmed dolgočasnih zabav, ki so se vrstile iz dneva v dan, ampak nekako se tudi ostali morajo zabavati, kajne? Čeprav nikoli ni vedela, kako je lahko igranje šaha in klepetanje o poslih lahko zabavno. Takšnih misli je zmajala z glavo, še enkrat ošvrknila uro, ki ji je bila tokrat izjemno vprid - velikokrat je namreč zamudila in vsi so vedeli, da se na njeno točnost ni bilo mogoče zanašati stoodstotno, pa vseeno, njena prijaznost je vse skupaj v veiki večini primerov ohladila in nikomur ni bilo ravno mar za to, ali zamuja, ali pač ne. Čeprav se je velikokrat uspela pohecati o tem, kako zelo redko je točna. In to je bila tudi ena izmed lastnosti, ki jo je na sebi oboževala. Kakorkoli, pred njo se je počasi že začela risati takoimenovana kavarna, v katero je bila namenjena. Ni ji bilo potrebno ugibati dvakrat, da je bila njena prijateljica pravzaprav že tam. Ko je odrinila steklena vrata, ki so jo ločevala od samega prostora, je avtomatično zavila v desno in poiskala mizo ob največji palmi, ki se je nahajala tik pod enim izmed mnogih oken. Na ustnice ji je zopet švignil nasmeh, ko je zagledala znano postavo, ki se je že udobno namestila na enega izmed snežno belih stolov in je umirjeno čakala na njen prihod. „Ma‘am Kaelyn, danes ste še posebno lepi,” je dejala v nekakšnem tonu spoštovanja, se nekoliko priklonila, nato pa se zasmejala „Ne izgleda ravno meni podobno, kajne? Da ne omenim še tega, da mi resnično ne leži.” zmajala je z glavo, nato pa je počakala, da bi dekle poleg nje vstalo in bi ji lahko podarila tisti objem, ki pa bi zagotovo bil podoben dejanjem, ki so večino časa značilna za Ophelio. | |
|
