cabin 0140

James se je pretegnil, ko je vstal iz kavča, nato pa se lenobno sprehodil do okna in uprl pogled ven, kjer se je delal nov dan. Sonce je vzhajalo in morje obarvalo v nenavadno lep odtenek rumeno oranžne barve, ki je na njegov obraz zarisal polovičen nasmešek. Smešno, ampak vsi tisti ljudje, ki so bili prepričani da je v življenju še več stvari kot samo denar, so imeli presneto prav. Le da tega nihče ni resno mislil, vsaj ne dokler je to glasno razglašal naokrog. V to je bil deloma prepričan. Ljudje, ki so znali ceniti prave stvari, so to počeli sami zase in tako, da so v njih uživali sami, ne pa da so vsiljevali prepričanja vsem naokrog in to je tudi kot odvetnik prav dobro vedel.
Z roko je zdrsnil v svoje razmršene lase in hitro obupal nad poskusom, da bi jih spravil v kolikor toliko dostojno obliko. Vse ga je nekoliko bolelo zaradi noči, ki jo je preživel na kavču. Bil je v prvem razredu, kavč pa je bil za kaj takšnega presneto neprimeren; to je zdaj lahko povedal iz lastnih izkušenj. Bil je neudoben, trd in James je bil skoraj prepričan, da je bila ena izmed vzmeti pokvarjena, saj ga je celo noč nekaj neprijetno zbadalo v hrbet. Namuznil se je sam pri sebi, ko je prišel do ugotovitve, da mu ni bilo zares mar. Na sebi je imel po meri izdelane temne hlače še od prejšnjega večera, srajce pa se je že zdavnaj znebil in je bil zgoraj brez, saj ponoči res ni imel energije za iskanje kakršnegakoli kosa oblačila, ki ga niti ni nujno potreboval. Prejšnja noč, to je bilo – kateri pridevnik je iskal? No ja, 'zanimivo'. Ta beseda je bila vedno primerna. Ob spominu na prejšnjo noč se je moral ozreti čez ramo. Na sredi prostora je kraljevala ogromna postelja. To je bila običajno njegova postelja, ampak čez njegov obraz je podzavestno šinil nasmešek, ko je ozrl spečo temnolasko, zvito pod kupom udobnih odej. Ona je bila tudi razlog, da je James prespal na kavču – ne glede na to, kako nenavadno je to pravzaprav bilo, se mu je v tistem trenutku zdelo popolnoma sprejemljivo. Imel je zoprn občutek, da bi bilo narobe prespati v postelji z njo, sploh po tem, ko jo je precej omamljeno od vsega alkohola, ki ga je zlila vase, spravil iz zabave ravno pravi trenutek, preden bi kakšen požrešen čudak izkoristil njeno stanje in jo odpeljal s seboj. Tako kot je to storil on – ampak da so bili njegovi nameni še njemu samemu popolnoma nejasni, je pa zatrdno vedel, da ni storil ničesar, kar bi lahko obžaloval. Ali pač? S temnolasko ga je namreč vezala določena vez, saj sta se v preteklosti že večkrat srečala in bila je zadnja oseba, ki bi jo na ladji pričakoval, ampak ko se je takole nepričakovano znašla pred njim, ni imel nič proti. Potem pa ga je prevzel nek nenavaden instinkt, zaradi katerega jo je v svoji kabini namesto iz oblačil spravil v eno izmed svojih srajc, jo spretno spravil v posteljo, se prepričal v to da je udobno pokrita in se nato še sam zavalil na kavč in zaspal. Presneto, je res bil tako klišejski? Moral bi ji pritisniti samo še poljub na čelo, pa bi si lahko čestital za odlično opravljeno službo varuške. Zmajal je z glavo sam pri sebi in si nalil kozarec vode, nato pa se vrnil k oknu in svoj pogled z določeno mero zamišljenosti uprl v morje, ki ga je pomirjalo s svojim enakomernim premikanjem in komaj opaznim valovanjem. Potem pa je nenadoma zaslišal premikanje za seboj in obrnil se je ter se naslonil na steno, čeprav bi to zaradi hladu in še vedno golega hrbta lahko tudi obžaloval, če ne bi njegove misli bile preveč zaposlene s temnolasko v njegovi postelji. »Dobro jutro, ljubica,« je spregovoril in dekletu namenil enega izmed svojih polovičnih, očarljivih nasmeškov, čeprav je prav dobro vedel, da to ni nikoli imelo učinka nanjo. Lierin je bila pač nekaj posebnega in zdaj je lahko samo počakal na njen odziv – je pa vsaj vedel, da ne bo dolgočasno. Ker z njo nikoli ni bilo, to pa je bila tista stvar, ki ga je pri njej vedno znova pritegnila, ne glede na to, v kakšni situaciji jo je srečal.

odprla je oči in zamežikala v jutranje sonce, ki je sijalo skozi majhno okno in kateri sončni žarki so ji dražili oči. topa bolečina je prevzela njeno čelo, okus v ustih pa je imela po več dni starih nogavicah. tiho je zastokala ob vse hujši bolečini, ki ji je veselo razbijala za očmi in v sencah ter se širila čez njeno celotno glavo, kot bi nadvse zlobni škrateljci pobegnili iz pravljic, ki jih je brala njenima bratoma in se odločili ji iz nekega njej neznanega vzroka se maščevati s skakanjem s kladivi v rokah ter podkovanimi čevlji po njeni ubogi razboleli glavi. le s čim si je vse skupaj zaslužila na to lepo sončno jutro, ki očitno ni znalo razumeti njenega stanja in ji namesto raje postreglo z deževno zaveso, ki bi bila manj moteča za njene utrujene oči, katere je kar zaprla nazaj ter skušala zbrati dovolj moči, da bi bose noge položila na hladna neogrevana tla v njeni kabini. pravzaprav ni imela nikakršnega pojma kje natančno se nahaja, kajti z mislimi še ni uspela priti do te točke. zaenkrat se je še prebijala skozi meglice v njenih možganih, saj je bilo poglabljanje v misli prenaporno in za nameček jo je obhajala še šibka slabost, kar pa njenega klavrnega razpoloženja na nikakršen način ni izboljšalo ali dvignilo iz dna, kjer se je sicer tako ali drugače večinoma konstantno gibalo v zadnjem času. pojma ni imela, da se bo kdaj znašla v takem breznu sranja in očitala si je, da ni prej opazila vsega skupaj ter v katero pogubno smer pljujejo. morala bi spredviditi očetovo igranje ruske rulete z zadolževanjem in njihovimi življenji, ki se jo je šel s trenutkom smrti njene matere pred šestimi leti, namesto da si je v ušesa tlačila vato in na obraz nadela plašnice, kot so jih imeli konji, da ne bi videla in slišala česar si ne bi želela. reseda naštetega ni počela namerno in pri popolni zavesti, ampak najbrž čisto slučajno, preveč zaposlena z drugimi stvarmi katere so vključevale njen študij medicine in skrb za brata, vendar občutek krivde ob preteklih dogodkih ni bila nič manjša, če ne celo še precej večja ob spodleteli obljubi dani materi na smrtni postelji, da bo poskrbela za 'njene' tri moške, kot jih je rada imenovala. uspelo ji ni nič drugega kot razbiti jih na majhne koščke, ko niso več držali skupaj, ampak so bili vsak na svojem koncu z velikim in neskončnim upanjem v srcu na boljše nadaljevanje in lepši konec. četudi je njen nespametni oče vse skupaj zakuhal, je vseeno v veliki meri obtoževala prav sebe - a samopomilovanje ji doslej ni prinašalo kakšnih ali sploh nobenih rešitev, le jezo in togote, zaradi katere so se ji roke ob telesu stisnile v pesti in nemočno je zajela sapo ter ob tem skušala prezreti glavobol, ki jo bo najbrž cel dan še držal v svojem krasnem primežu - kot da nima že dovolj na grbi. zares ne bi smela včeraj zvečer pristati na tisti zabavi in vase zlivati alkohol, kot da je voda, z namenom odrešilne pozabe njenih težav. pozaba je definitivno prišla, saj se po drugem - ali pa je bil tretji kozarec tistega peklenskega viskija, ni spomnila ničesar več. temna luknja v glavi jo je vznevoljila in končno je prišla dovolj k sebi, da se je začela bolje zavedati okolice in da mehka postelja, s prav tako mehkimi rjuhami gotovo ne pripadajo njeni postelji. kar naenkrat je šokirano široko razprla oči brez oziranja na motečo svetlobo in se vzravnala v postelji, znan glas pa je pospremil njeno prebujanje v novi dan, ki je postajalo iz trenutka v trenutek slabše. za vraga, bila je v postelji samega jamesa harrisona! in če je bolje pogledala pod mehke odeje, na sebi ni imela svoje obleke, ampak je bila oblečena v eno izmed njegovih srajc. tiho je zastokala, ko ji je na mar prišla edino ena stvar in ni mogla verjeti, da mu je podlegla, ob tem pa bila pijana kot mavra in se sedaj ni spomnila niti ene same samcate stvari iz prejšnjega večera - razen mogoče, da je enkrat nekje vmes, ko je bila že preveč opita za normalno funkcioniranje brez zapletajočih se besed, mehkih kolen in neumornega hihitanja, uzrla njegovo postavo - a vse skupaj je bolj spominjalo na že pozabljajoče se sanje. "ni dobro in vsekakor nisem nikakršna ljubica - tvoja pa še posebno ne," je hripavo zamomljala predse in se z roko nemočno podrgnila po čelu. kako je bila tako neumna in mu dovolila, da jo je končno uspel spraviti v posteljo? že nekaj časa se je vrtel okoli nje, pri tem pa bil tudi odvetnik njenega očeta in prišlo ni niti do ukradenega poljuba, kaj šele da bi spala z njim. morala bi vedeti, da ni bila dobra ideja na dušek spiti vso tisto pijačo - neumna, neumna lierin. "imaš torej navado, da če drugače ne dobiš dekleta v posteljo in ji zlezeš v hlačke, pa to storiš ko je ona pijana in nesposobna treznega mišljenja ter skoraj nezavestna?" se je jezno zastrmela vanj, ko se je medtem skušala izkobacati ven iz toplega objema pernice, ki jo je vabila naj še malo poleži in se pri tem skoraj prevrnila na nos, ko jo vitke gole noge niso še dobro držale ob vsej njeni konzumaciji alkohola prejšnji večer. "presneto james, izkoristil si me!" je bes napolnil njen glas in ga sovražila zaradi njegovega dejanja, kot tudi očarljivega nasmeška, ki se mu je risal na obrazu in ki se mu je upirala že od prvega trenutka njunega spoznanja, saj bi mu sicer gotovo v hipu brez pomišljanja padla v naročje in ga še prosila, naj si vzame kar si poželi. le trdna volja in prepričanja so jo obdržali pri pameti - vsaj nekoč so jo. "zakaj? kot da mi že dovolj drugih stvari ne visi nad glavo," se je ustavila natanko pred njim in pogled neustrašno uperila v njegove oči z rokami prekrižanih na prsih, saj se je komaj zadrževala, da ga ni udarila po tem lepem obrazu in mu izbrisala ta nasmešek iz obraza.

Ravno je bil na tem, da bi jo vprašal, če potrebuje kozarec vode – ker je iz lastnih izkušenj še predobro vedel, kako prav je po takšni noči znal priti kozarec tako preproste tekočine, kot je bila voda – ko je temnolaska spregovorila medtem ko se je skušala spraviti iz postelje, kar morda niti ni bila tako dobra ideja, glede na to da očitno še ni bila popolnoma pri sebi. Rahlo se je nasmehnil ob njenih besedah. Dobro, saj je imela prav. Jutro po vsej verjetnosti res ni bilo dobro, če se je za trenutek postavil v njeno kožo in seštel tisti tipični glavobol in dejstvo, da ga je videla pred seboj. James ni bil neumen in prav dobro je vedel, da ne spada med njene najljubše ljudi na planetu, ampak hej, tokrat bi lahko to prezrla zaradi zagotovo olajševalnih okoliščin, ki jih je imel. Njena jezna poplava besed pa ga je osupnila, ko je nenadoma ugotovil, da je praznina v njenem spominu očitno obsegala tudi vse tiste trenutke, ko jo je spretno spravil stran od tistega tepca in jo napotil v svojo kabino ter spotoma pazil, da se ni v svojem stanju zvrnila čez kakršnokoli možno oviro na poti pa vse tja do trenutka, ko se je ona sama slekla in jo je komaj prepričal, da je srajca pač dobra ideja in da je spanec boljši od česarkoli drugega, kar bi lahko počela – ker je imela temnolaska vsekakor tudi nekaj idej za to, ki se jih zdaj očitno ni spomnila in je preprosto okrivila njega za nekaj, kar se sploh ni zgodilo. Pa saj bi razumel njeno jezo če bi prejšnjega večera res podlegel skušnjavi in spal z njo. »Hej,« je rekel, a njegov ugovor se je popolnoma izgubil v njeni obtožbi, da jo je izkoristil. Resno? Človek enkrat za spremembo naredi nekaj dejansko dobrega in dobi to v zameno? Približevala se mu je in zdaj je stala tik pred njim in jezno strmela vanj, njeno vprašanje pa je obviselo v zraku. [color=#0066CC]»Hej!« je bolj ogorčeno ponovil, saj se je odločil, da bo vse skupaj vzel osebno. Presneto, navsezadnje ga niti ni poznala – vsaj ne tako dobro, da bi lahko kar postavljala obtožnice, ne da bi sploh pomislila ali pa morda dobro preučila celotno situacijo in seštela dejstva.
»Za trenutek se ustavi, Lierin,« je spregovoril, na njegovem obrazu pa že zdavnaj ni bilo več sledi kakršnegakoli nasmeška, kajti za to trenutno ni imel prav nobenega razloga. Enkrat je nekaj naredil prav, pa še to očitno ni štelo. »Ti presneta trmasta ženska,« je zavil z očmi, medtem ko je uprl pogled naravnost v njene oči. »Sem jaz kriv, da si se včeraj zvečer očitno odločila, da boš popila vse, kar boš videla? Ampak ti pa moram čestitati glede tega, ko sem prišel na zabavo, si bila že v zelo omamljenem stanju, čeprav to morda niti ni bilo tako slabo, ker si bila enkrat za spremembo vsaj prijazna.« Je hotela vedeti resnico? Prav, torej ji bo tudi postregel z resnico. Poznal jo je že preveč dolgo, da bi imel veliko potrpljenja za njen večno obtožujoči ton glasu in grde poglede, ki mu jih je pošiljala. »V bistvu si hotela oditi z nekim tepcem, pa sem te ustavil. In ja, šla sva v mojo kabino. Zdaj se pa razglej,« je dejal in s pogledom zdrsnil po popolnoma pospravljeni kabin, v kateri je bila nekoliko razmetana samo postelja, na kateri je prenočila temnolaska, in pa seveda kavč, kjer je James preživel neudobno noč. In zdaj je stala tu ter mu zbujala slabo vest, čeprav je zavrnil možnost, da bi spal z njo? »In ko si se spravila iz svojih oblačil, sem ti pač dal svojo srajco in te spravil v posteljo. Si izmučena?« Pogled je neomajno uprl v njene oči, čeprav so bile njegove besede hladne. »Ne? Oh, morda bo to zato, ker si prespala noč,« je zavil z očmi in prijel njen komolec, ko se mu je zazdelo, da bo izgubila ravnotežje. Zadnja stvar, ki se mu je manjkala, je bila nezavestna rjavolaska zaradi padca in udarca ob kakšnega izmed ostrih robov v sobi. »Popij tole,« ji je v drugo dlan potisnil svoj nedotaknjen kozarec z vodo in se obenem namrščil, ne več tako prepričan v pravilnost svojih dejanj. Morda pa bi ji preprosto moral pusitti, da bi odšla s tistim idiotom – v tem primeru bi se kdo drug moral soočati s temi obtožbami, ampak ni dvomil, da bi bile v takšnem primeru obtožbe popolnoma resnične in opravičene.

nikakor ni mogla dojeti kako se je lahko vse skupaj zgodilo in ona se za nameček ni spomnila ničesar. praznina v glavi jo je spravljala v stanje globokega obupa, povezovanje točk - njena posebno priljubljena taktika z dobrimi rezultati, se ji je obrestovala v katerikoli situaciji, še najbolj pa v medicini v postavljanju diagnoz ob nenavadnih simptomih - ji je v tem primeru zatajila, ko pač ni bilo mogoče z njenim spominom zavitim v gosto črnino, ničesar povezati in spraviti v neko smiselno celoto, da bi ji bilo kaj bolj jasno in se ne bi počutila kakor riba na suhem. v popivanju se nikdar ni spravila v stanje popolnega odklopa in tudi ubogi trije kozarci je niso pokosili na tla - a pozabljala je na dejstvo, da je to bilo vse pred družinsko polomijo in da ni cele dneve garala na ladji brez posebne prehrane, za katero niti ni imela časa ob vsakodnevni gori dela čez katero je lahko pomolila samo nos, pa še to se je morala povzpeti visoko na prste. verjetno je med tekanjem od enega konca ladje do drugega v usta zbasala samo kos kruha - pravzaprav pa niti v to ni bila prepričana. hrana je nekako postala postranska stvar ob vsem ostalem za kar je morala poskrbeti in vse skupaj je bil idealni recept za katastrofo, sredi katere se je sedaj znašla. zares je bila trapasta, da je pristala na udeležbo na tisti zabavi in ob tem šla čez vse meje, ko bi jo najbrž v opito stanje spravil že kozarec močne jantarne tekočine, ki jo je ves večer kot star mornar zlivala vase. če ne drugega, ene stvari ni mogla obesiti jamesu za vrat - napila se je sama ter verjetno že precej pred tem preden je prišel on, česar pa se spet ni spomnila. od same togote je hotela zacepetati kot majhen otrok, ki ni dobil nove igrače, ker se je spomin tako nemarno poigraval z njo in jo spravljal na sam rob samokontrole. ni se menila za njegovo ogorčenje v medklici, ki jih je kar preslišala. precej prepričana je bila v svoje domneve - niti na misel ji ni prišlo, da je mogoče ravnal drugače kot je bila mnenja. ni bilo mogoče, da ne bi izkoristil priložnosti, ki se mu je ponudila prav pred noge. če ne drugega je bila vesela, da se ji ni več nasmihal s tistim njegovim tipičnim nasmeškom, ki jo je skupaj z vsem ostalim spravljal ob pamet. "nisem trmasta," mu je ugovarjala ob besedah, ki jih je njen že tako ranjeni ego sprejemal kot še eno žalitev. "ne vem zakaj se bi tebe sploh zadevalo kakšne so moje odločitve o čemerkoli in če sem se slučajno odločila napiti! ha, mogoče sem bila prijazna, ampak to je bil samo trenutek norosti, ki se nikakor ne bo več ponovil," mu je zabrusila v obraz, z ustnicami nejevoljno stisnjenimi v ravno črto. "kaj pa tebe briga s kom točno sem se odločila zapustiti zabavo. nisi moja gardedama, kot tudi ne moj oče, brat, zaročenec ali mož. ne, si samo nekdo, kateremu sem zanimiva samo zato, ker te zavračam in se ti ne mečem pod noge," se je objela preko njegove srajce in roke ovila okoli telesa, kot bi jo zazeblo od lastnega besa. "zakaj pa me nisi odpeljal v mojo kabino, če si mi menda že delal uslugo, da si me spravil stran od nekega tepca, kdorkoli naj bi to že bil. in hvala, ne potrebujem se razgledovati - dobro vem kako izgledajo kabine prvega razreda od znotraj," ni med svojim srepenjem vanj oči iz principa premaknila z njegovih. "seveda mi lahko prodaš kakršnokoli zgodbico, ko se pa tako ali tako ničesar ne spomnim. ampak samo ne govori mi, da se me nisi niti dotaknil, ko si pa ves čas čakal na ta trenutek, da me končno dobiš v roke. ti pa boš rekel, da si me samo oblekel v svojo najboljšo srajco in spravil kot dojenčka spat? oprosti - nemogoče," se je posmehnila in se zaradi nenehnega prestopanja skoraj zvrnila na stran, če je ne bi še zadnji trenutek zagrabil za komolec in umiril njeno omotičnost. "nič mi ne pomaga prespana noč, če mi bo sedaj razneslo glavo in samo za informacijo - moje izmučenosti ne bo pozdravila ena sama prespana noč," mu je zajezikala v obraz s sencami pod očmi zaradi njegovih domnev, da je vsem enako lahko kot njemu, ki se je kopal v denarju. oklenila je prste okrog kozarca z vode, da ji ne bi zdrsnil z rok in globokim zavzdihom umaknila pogled z njegovih hladnih oči. "presneti hudič," je polglasno zaklela s povešeno glavo in zaprtimi očmi, držeč se s palcem in kazalcem za koren nosu, dlan s kozarcem vode v njej, pa se ji je nekontrolirano zatresla in nekaj vode ji je pljusknilo po roki, a je samo apatično se zastrmela v drobne kapljice vode drseče po njeni hrbtni strani dlani, preden je na dušek izpila preostanek vode in izpraznjen kozarec potisnila nazaj v njegove roke. voda je ni prijetno osvežila, le še bolj očitno poudarila njeno bedno razpoloženje in obrnila mu je hrbet preden bi opazil njeno ranljivost v izmučenih očeh. z živčno kretnjo je segla v že tako razmršene temne kodre brez pametne zamisli kaj sedaj, ko si je želela samo zlesti nazaj v objem mehkih rjuh in zaspati do nadaljnega - ali vsaj do prenehanja razbijaške zabavice v njeni glavi.

No ja, James ni mogel ravno trditi, da je bila celotna situacija zanj nova. Pravzaprav je bila, deloma, ampak popolnoma razburjene in razjarjene Lierin je bil navajen že iz domačega Londona, le da tokrat ni popolnoma dojel vzroka za njen bes in slepo jezo, usmerjeno nanj. Krasno, očitno ga je spet za nekaj okrivila, ampak tokrat so ga njene obtožbe iskreno bolele, saj je enkrat za spremembo naredil tisto pravo stvar, tisto stvar, za katero je bil popolnoma prepričan, da bi jo celo temnolaska odobravala če bi bila v stanju za kaj takšnega, še vedno pa je bila tu in skoraj histerično sipala besede iz sebe. Bile so jezne. Pravzaprav ne, besede so pač bile odraz njenega razpoloženja in ni bilo težko ugotoviti, da je bila Lierin besna. Bila je tako besna, da se je dobesedno tresla od jeze, ki je njeno drobno telo ni preveč dobro prenašalo in tudi to bi lahko že vedel, ampak ni bil popolnoma prepričan, če je sploh poznal način, s pomočjo katerega bi jo utišal. Oziroma ne to, to je zvenelo tako grobo in nesramno in tega niti ni želel; prej jo je želel pomiriti in ji zagotoviti, da se nič od tega ni zgodilo. Da navsezadnje niti ni bil neka pošast, ki bi morala stegovati svoje umazane prste po vsakemu dekletu, ki so ga zagledale njegove oči; prej nasprotno. Ampak po eni strani jo je razumel, vedno je ob srečanju z njo našel način, da jo je tako ali drugače povabil v posteljo – pa ne zato, ker bi tako obupno hrepenel po njej, prej zato, ker je že zelo hitro ugotovil, da je spadala med tista dekleta, ki se pač niso tako preprosto dala in to je pri njej občudoval, čeprav je zaradi vsega skupaj njun odnos postal nekoliko nenavaden; tiste večne igrice odbijanja, na katere se je že navadil in so ga zabavale, poleg tega pa je bil delno tudi prepričan, da je ni tako zelo motilo. In zdaj, ko jo je popolnoma lepo in z neverjetno lepimi nameni spravil v kabino, je stala pred njim in preprosto bila besna, stresala svojo jezo naj in se razburjala zaradi nečesa, česar niti pomotoma ni storil.
»Presneto!« Ja, morda je postal tudi sam nekoliko razburjen ob vsem razburjenju, ki je tega jutra prevladovalo v njegovi kabini, ampak zares si ni mogel pomagati. Kako bi potem lahko kdorkoli pričakoval, da se bo obnašal pravilno, če je ob enem samem poskusu pravilnega obnašanja v zahvalo dobil tole? »Lierin,« je postal ob slednji besedi njegov glas veliko bolj oster, medtem ko je odložil prazen kozarec in sta se njegovi dlani znašli na njenih ramenih, s čimer jo je prisilil, da je uprla pogled vanj. »Zdaj pa se za nekaj trenutkov umiri in me poslušaj. Prav? In to zares poslušaj,« je začel in jo opazoval, ko je od vsega besa plitko dihala, še vedno pa je pritegnil njeno pozornost v takšni meri, da je za nekaj trenutkov obmolknila – čeprav še vedno ni bil prepričan, če ga je poslušala. »Za vraga, z veseljem bi te spravil v tvojo drago kabino, če bi mi znala razložiti, kje je. Ker, brez zamere, res nisi bila v najboljšem stanju in če bi te vprašal, kje tvoja kabina dejansko tudi je, bi me po vsej verjetnosti usmerila na popolnoma napačen konec ladje,« je nanizal nekaj dejstev, ki so bila resnična – ravno zaradi tega ga ni mogla znova obtožiti, da si izmišljuje. »In tvoje obtožbe so nesmiselne. Seveda, skušal sem te spraviti v posteljo, ampak ne tako. Za kakšnega človeka me pa imaš? Nisem se te niti dotaknil. Jasno, si lepa in očarljiva in vse skupaj, a po resnici povedano si bila včeraj rahlo odbijajoča s svojim veselim poskakovanjem naokrog. Nikoli ne bi dejansko storil nečesa, za kar bi vedel, da ti ne bi bilo všeč.« Njene obtožbe so še vedno visele v zraku, čeprav ji je James skušal vse skupaj razložiti na razumen način. »In poleg tega imaš prav, zanimiva si mi predvsem zaradi tega, ker se ne pustiš kar tako. In res misliš, da bi izkoristil šanso ko so bila popolnoma neprisebna in si naznanila, da lahko s tabo storim karkoli hočem? To ne bi bilo zanimivo in ja, storil sem tisto, kar sem hotel – spravil sem te v posteljo v najbolj nedolžnem smislu.« Na presneti blazini je bil odtis njene glave, saj se celo noč ni niti premaknila in je dobesedno spala kot dojenček, še vedno pa to ni bilo dovolj, da bi jo prepričal? Čudovito. »Prespal sem na trapastem kavču,« je zagodrnjal in jo izpustil ter z roko samodejno segel v svoje lase, ker ga je celoten položaj spravljal v obup zaradi njene odločenosti, da je storil – da je moral storiti – nekaj, na kar ni niti pomislil.

bolj kot nanj je bila pravzaprav jezna in raztogotena nase - a lažje je bilo občutke stresti na prvo možno osebo, ki ti je bila v bližini in v tem primeru je pač bil james. ni ji bilo v navadi se spravljati v neprijetne položaje, se ga na mrtvo nacediti in skoraj obležati sredi prostora, kjer se je odvijala zabava. sicer nadvse vihrava, se še nikoli spravila tako daleč, da ne bi vedela, kaj se je prejšnjo noč dogajalo, kakšne je klatila in pred kom se je celo brez sramu slekla do golega - če je bilo res, kar ji je on zatrjeval. mogoče bi se mu morala na kolenih zahvaljevati, da jo je vsaj spravil na varno in se ni blodnjavo prekucnila čez krov naravnost v morje kar bi jo najbrž streznilo, a bore malo pomagalo proti njeni utopitvi. plavati je že znala, a sredi morja bi hitro opešala in postala hrana za ribe - kar pa ni bilo v njenem planu z vkrcanjem na prekooceanko. raje je trpela še eno javno ponižanje in da je james res spal z njo kot kakšen drug, bolj krut scenarij z njenim koncem. hotela je živeti in izkusiti še kaj od življenja, uresničiti sanje in poskrbeti za stvari za katere ji zaenkrat še ni uspelo. imela je preveč načrtov in sanj, da bi jih vrgla rakom žvižgat. zato bo pač že preživela ta strahotni glavobol in prerekanje z jamesom - karkoli je pač že počel z njo ponoči, vendar pa ji nihče ni mogel vzeti pravice, da ne bi bila vseeno jezna nanj in nase. navsezadnje je bil za njena sumničenja sam kriv, ko ji s preteklimi stalnimi namigi, kje si najbolj želi njo in njeno vitko telo, ni dal druge možnosti, da je pač izkoristil priložnost in končno dobil tisto kar je želel. njej pa bi bilo vsekakor lažje, če bi se lahko spomnila česarkoli in se spoprijela z resnico, če bi bilo slednje potrebno. kljub vsemu pa ni mogla zadržati tresenje celotnega telesa ob besu zaradi mešanice vsega skupaj, da so ji ramena kar podrhtavala med stiskanjem ustnic skupaj, da mu ne bi še marsičesa zmetala v glavo.
težke roke na njenih ramenih so jo prisilile, da je velike oči oprezno, a neustrašno uperila vanj - glavo pa celo porogljivo nagnila nekoliko na stran, da bi ga z gesto samo še bolj izzivala. "no poslušam," se ji je posmeh zažrl v besede ob plitkih vzdihljajih in cinično, a obenem radovedno čakala na njegovo izpoved - kakršnakoli naj bi že bila. ni si mogla pomagati, da mu ne bi vmes kontrirala na njegove besede, ki so bile lahko prav toliko resnične, kot navadna laž. "se ti ne zdi, da če bi me kljub mojim slabim napotkom hotel spraviti do moje kabine, bi se lahko pozanimal, kje se nahaja osebje. razen seveda, če bi ti bilo pod častjo stopiti v tisti umazani del ladje, kjer se nahajamo mi umazanci, ki skrbimo, da so vaše riti preskrbljene od a do ž," se ni trudila z lepim izražanjem, na katerega je tako ali tako pozabila že s trenutkom, ko je odprla oči in dojela kje se nahaja - in v čigavi postelji. "oprosti, srček - ampak kako naj jaz vem, da je v tebi celo nekaj dobrega? doslej mi nisi pokazal druge plati kot te, kje bi me rad imel. zakaj si potem ne bi mislila, da si izkoristil priložnost, ko jo do sedaj še nisi uspel?" se je otresla njegovih rok, ki so se s svojo težo zažirala v njeno tanko kožo na krhkih ramenskih kosteh. "rekla sem ti, da lahko z mano storiš karkoli hočeš? no, pa sem bila očitno res krepko pod dozo," je zmajala z glavo in se umaknila za korak stran od njegove mogočne postave, ki se je dvigala nad njo ter opazila kavč in pomečkane blazine, skupaj z odvrženo odejo. očitno je bilo, da je tam nekdo prespal in če ni bila ona... "za tovrstne posteljne aktivnosti, se ne potrebuje ravno postelje," mu je trmasto odvrnila, vendar z bolj popustljivim tonom, kar je nakazovalo na njeno počasno vdajo v usodo. "zanimiva pa sem ti seveda samo do trenutka, ko boš dobil od mene kar boš hotel," se je spomnila njegovih besed izpred nekaj trenutki. "vendar jaz ne bom tvoja nova sijoča igračka, ki jo boš zavrgel kot vse ostale, ko jo boš uporabil in si našel spet neko novo, še bolj bleščečo. nimam časa za tvoje igrice..." ji je zmanjkalo raztrganega glasu in suho je pogoltnila. "nisem ena številnih mičnih lepotičk visoke družbe, ki kar čakajo pred vrati. nekoč sem bila del te družbe, a ti odlično veš kako nizko in trdo sem pristala. pojma nimaš kako je izgubiti vse," je bolj zase kot zanj zamrmrala, čeprav dovolj glasno, da jo je lahko slišal iz njenega sedečega položaja na postelji, s pokrčenimi nogami in objemajoč kolena, kamor se je enkrat vmes prestavila. morala se je spraviti na zrak in po opravkih, predvsem pa stran od tu in njegove prisotnosti, ki ji je meglila um do te mere, da se ni bila še vedno zmožna premakniti, se preobleči in izginiti skozi vrata njegove razkošne kabine.

»Krasno,« je zamrmral, ne da bi se tega sploh zares zavedal. Po njegovi glavi se je podilo cel kup misli, ki jih je lahko strnil v eno samo, s sarkazmom napolnjeno besedo, ki jo je tud izrekel. Komaj slišno, morda, ampak še vedno jo je spravil iz sebe in to popolnoma opravičeno, saj ga je celotna situacija begala. Morda to niti ni bil pravi izraz. Begala? Bolj spravljala v bes in ga jezila zaradi dejstva, da se je enkrat končno imel priložnost dokazati, pa še to mu je zdaj kvarila z besnim izbruhom in nejevoljno. Zakaj mu ljudje preprosto niso pustili veselja ob tistih majhnih stvareh v življenju, ki so bile tega vredne? »Zdaj pa poglej, ura je bila krepko čez polnoč, bila si do konca omamljena od alkohola in očitno si čutila ogromno potrebo po tem, da si se vsakemu predstavila. In poleg tega si se ves čas hihitala. Ne smejala, kot v najbolj normalnem smislu in kot bi od tebe človek pričakoval, hihitala.« Prav, je ravnokar izpostavil hihitanje kot nekaj, kar je bilo graje vredno? »Hotel sem te samo spraviti nekam, stran od vsega divjega dogajanja.« Je to zvenelo napačno? Že samo izraz na njegovem obrazu je govoril, da je mislil popolnoma resno in da ni imel v mislih ničesar umazanega ali karkoli podobnega; ne – hotel jo je samo spraviti na varno in pod to mislijo je bila njegova postelja prva stvar, ki mu je prišla na pamet. Hotel jo je spraviti spati – v najbolj nedolžnem, iskrenem smislu, kar si ga je sploh bilo mogoče zamisliti. Je pa najbrž nasprotovalo vsemu, kar je vedela o njem – ampak hej, navsezadnje ni nihče rekel, da so bile govorice in obnašanje razumen razlog za to, da si nekoga obsojal in ga kar presodil brez neke prave podlage in brez tega, da bi osebo poznal.
»Lierin,« je začel, potem pa obmolknil in se nekoliko namrščil, ne popolnoma prepričan v to, kaj naj bi rekel. »Misliš si lahko marsikaj, ampak prosim te, vsaj malo pomisli. Razmisli. Imaš res občutek, da si spala z menoj? Ti res dajem vtis, da bi to dejansko bil pripravljen storiti?« Ta misel ga je pravzaprav rahlo potrla, zdaj ko je takole razmišljal o njej. Ampak vsekakor ni bila prijetna misel. »Zakaj ne?« je ponovil njene besede in potem pogled kljub vsemu le uprl v njene jasne oči, ki so ga še vedno opazovale s tisto jezno iskrico. »Ker bi bilo narobe,« je preprosto odgovoril, edini odgovor, ki je obstajal. Navsezadnje ni bil neumen ženskar, ki bi izkoriščal kar vse povprek – veliko bolj je bila zanimiva celotna igra osvajanja in zapeljevanja in v vsem skupaj je užival, to je bil tisti pravi smisel v vsem skupaj za Jamesa, ampak če bi storil tisto v kar je bila prepričana ona, ne bi od tega imel ničesar. Kljub temu pa je dvignil pogled ob njenih besedah, ob nenadni spremembi tona, ki ga je kljub vsemu zaznal in čeprav je vedel, da zaradi vseh njenih besed in obtožb tega ne bi smel storiti, je naredil tistih nekaj korakov do postelje, na kateri se je nahajala temnolaska, še vedno v njegovi srajci medtem ko je bil on – kako ironično, da tega do zdaj niti ni zares opazil – še vedno zgoraj brez, a ni bilo pomembno. »Hej,« je spregovoril, njegov glas pa je izgubil tisto mešanico grobosti in hladu, ki je v njem prevladovala še pred nekaj trenutki. Nežno se je dotaknil njenega ramena, medtem ko je pogled uprl vanjo. »Si v redu?« Ni je spraševal samo po počutju in to je bilo očitno – nenadoma je bil zaskrbljen zanjo, kot da bi s tem da jo je spravil v svojo kabino, nenadoma pridobil veliko breme odgovornosti za Lierin, ki ga je bil kar naenkrat pripravljen nositi. »Potrebuješ karkoli? Saj veš, da se lahko tudi naspiš tu, če želiš. Posteljo si mi tako ali tako že razmetala,« se je rahlo nasmehnil v poskusu, da bi jo razvedril, kar pa mu je najbrž prav grdo spodletelo in ga pripravilo do tega, da se je počutil zares čudno. Še vedno pa ne dovolj čudno, da bi ga ustavilo pri tistem rahlo zaskrbljenem pogledu, ki ga je usmerjal vanjo.

treznega razmišljanja že zaradi svojega stanja ni bila preveč sposobna, še manj pa popolne nespodobnosti v kateri je pristala. če bi ju kdo v tem trenutku zalotil skupaj, bi bil enakega mnenja kot ona pred nekaj minutami - vse preveč stvari je kazalo v to smer. ustnice stinjene v tanko ravno črto, so se ji le v kotičkih ukrivile navzgor, ko je skušala zadržati smehljaj ob njegovem vidnem ogorčenju zaradi njenega hihitanja. "nisem vedela, da je hihitanje nova kletvica," se vseeno ni mogla vzdržati vmesne pripombe in kljub boleči buči, jo je sililo na smeh. najbrž bi se v drugačnih okoliščinah iz srca zasmejala zaradi celotne nastale situacije, ki ji je z nekim momentom začela postajati na moč smešna. "hvale vredno - ampak nihče te ni prosil, da se moraš iti mojega zaščitnika. navsezadnje se osebno niti ne poznava dovolj dolgo, da bi si moral dajati opravka z mlado hihitajočo in na smrt pijano žensko - drugega kot to, včeraj tudi nisem bila." ni razumela njegovih namenov, zakaj jo je spravil iz tiste zabave, ko bi jo lahko brez slabe vesti pustil natanko tam, da bi se znašla po svoje. v najslabšem primeru bi obležala za kakšno mizo ali pa se zjutraj zbudila enako v tuji postelji, brez oblačil na sebi. ni vedela kaj bi bilo slabše, a oboje ji ne bi vrnilo njene umirjene resnosti, ki jo je potrebovala kot medicinska sestra. james vsaj ni bil njen popolni tujec, četudi se res nista preveč dobro poznala. njene izkušnje z njim so bile omejene na kratke pogovore, ko jo je vabil k sebi in kasneje preko zastopanja očeta na sodišču. za slednje mu nikoli ne bo mogla dovolj poplačati z ničemer, da se je kot odvetnik lotil njenega primera pro bono. razlogi za njegovo neomajno dobrodušnost so bili po njenem mnenju gotovo povezani prav z njo - a ni se mogla prodati na takšen način, ne glede na njeno neskončno hvaležnost.

"nikakršnega občutka nimam, ker se ne spomnim niti ene same ušive stvari. veš kakšen občutek je, ko imaš v glavi črno luknjo, ki je vse spomine posrkala vase. karkoli si počel sinoči z mano, bo meni vedno neznanka." zmajajoč z glavo si tudi ni več vedela kaj naj si sploh misli o čemerkoli. je bil po njenem mnenju sposoben udejaniti njene obtožbe? ja, prepričana je bila, da je res - ali vsaj prepričana do tega trenutka, ko se je počutila zmedeno ob njegovi različici zgodbi, ki bi lahko bila ravno toliko resnična kot njena, njemu pa je z njim dajala nek pridih človečnosti in da ne misli vedno samo nase. težava je nastala, ker ni več vedela komu in čemu naj verjame - mogoče navsezadnje res ni bil tipični lahkoživec z namenom spraviti jo v kakršnemkoli stanju med rjuhe."narobe bi že bilo. nisem pa vedela, da ti poznaš pomen te male besedice," se ni hotela prepričati v njegov prav. bilo bi daleč preveč boleče, če bi mu sedaj verjela in bi se kasneje izkazalo, da se ni motila in jo je premišljeno z mojstrsko potezo speljal naravnost na led. težko bi njen ponos prenesel še ta udarec naivnosti, ko je bil prav ponos zadnje kar ji je še ostalo. ni slišala kdaj se je premaknil iz svojega mesta do postelje, kjer je izgubljeno v mislih posedala in po dolgem času njene misli ni zaposlovalo delo, delo, delo. včasih je veliko razmišljala o vsem in ničemer, ko se je sprehajala po njihovih vrtovih in uživala v prijetnem poletnem vetriču. v zadnjem času je bila preveč zaposlena od zore do poznega večera, da bi si lahko privoščila brezdelno posedanje s strmenjem v zrak. zadrhtela je ob njegovem nežnem dotiku njene rame, pravo nasprotje tistemu s katerim jo je prej grobo držal za ramena, v skušanju dopovedajoč ji svoje. "ne vem, james," je z zaprtimi očmi tiho nemočno zavzdihnila in njegovega imena prvič ni izgovorila, kot da je kletvica. "bom v redu. nekoč in enkrat v prihodnosti," je z roko že ničkolikokrat segla v lase v tem nenavadnem in čudnem jutru. "ne skrbi zame, bom že" skušala ga je pomiriti ali vsaj odvrniti pozornost od svojega naenkrat bednega razpoloženja, kajti zaskrbljeni ton njenim pozornim ušesom ni ušel in ni marala pomilovanja. hotela je biti trdna oseba, ki je nič ne bi zlomilo - in zaenkrat se je še dobro držala, o morebitnem zlomu, ko bo enkrat mera preveč polna za nadaljevanje pa tudi razmišljati ni želela. "ne moreš mi dati tistega kar potrebujem, nihče ne more... in naj se sliši tvoja ponudba še tako mamljiva, ne morem dlje izkoriščati tvojega gostoljublja kot sem ga že do sedaj. se mi zdi, da boš ti prej potreboval posteljo za naspati se, če si moral celo noč preživeti na kavču," se je medlo nasmehnila v odgovor in nadaljevala, ko je pogled dvignila navzgor k njegovim očem. "obljubim, da bom pospravila posteljo za seboj," je ustnice ukrivila v pristnejši nasmešek, pogled pa umaknila v iskanju svoje obleke - v njegovi srajci iz fine tkanine pač ni morala odkorakati skozi vrata. "kje sem se torej slekla..." je zamišljeno pripomnila, noge počasi spustila iz postelje na tla in iskala svoja oblačila, ki jih ni bilo nikjer v njenem vidnem polju. "saj se jih nisi slučajno znebil, ali pač?" je preko rame vanj uprla sumničavo priprte oči ter se z vsemi čuti vse bolj začela zavedati njegove do pasu gole mišičaste postave. mogoče ni hotela biti še ena izmed številnih njegovih ljubic, kar pa ni pomenilo njeno nedovzetnost za lepo moško telo, če ga je imela pred seboj.