we'll stay forever this way
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloIščiRegistriraj sePrijava
Prijava
Uporabniško ime:
Geslo:
Avtomatična prijava ob vsakem obisku (priporočamo): 
:: Pozabil/a sem geslo
RMS Olympic

ob morebitnih težavah se lahko obrnete na osebje foruma. forever this way je role play game forum srednje težavnosti brez omejenega števila besed in brez cenzure.
The forum staff
CBOX
Latest topics
» jacqueline`s letter box
crew deck EmptyČet Jun 14, 2012 9:09 am by nelson abbot

» fall, live, whack, stuck
crew deck EmptyČet Jun 14, 2012 8:54 am by nelson abbot

» my playlist.
crew deck EmptyČet Jun 14, 2012 8:51 am by eustace

» klepet.
crew deck EmptyČet Jun 14, 2012 8:50 am by eustace

» never sorry, never wrong
crew deck EmptyČet Maj 24, 2012 12:27 am by elexendria westwick

» turn the light off I wanna be with you
crew deck EmptySre Maj 23, 2012 6:09 am by elisabeth bell

» The thing that is really hard and really amazing is giving up on being perfect and beginning the work of being yourself.
crew deck EmptySre Maj 23, 2012 3:52 am by elisabeth bell

» you'll be on my mind. forever and always.
crew deck EmptyTor Maj 22, 2012 7:38 am by elisabeth bell

» cabin claims
crew deck EmptyPon Maj 21, 2012 8:34 pm by rosemary

Credits

 

 crew deck

Go down 
AvtorSporočilo
rosemary
staff member
staff member
rosemary

Število prispevkov : 136
Join date : 09/04/2012
Age : 27

crew deck Empty
ObjavljaNaslov sporočila: crew deck   crew deck EmptySob Apr 14, 2012 3:42 am



crew deck DECK
Nazaj na vrh Go down
https://foreverthisway.slovenianforum.com
nelson abbot
staff and crew
staff and crew
nelson abbot

Število prispevkov : 29
Join date : 22/04/2012
Age : 23

crew deck Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: crew deck   crew deck EmptyPon Apr 23, 2012 4:35 am

    this post is for jacqueline my love ♥

    Njegove roke so utrpele že kaj hujšega kot to, da je dan in noč raznašal stvari po krovu ladje in pod njim. Mnogi ljudje bi se garaškemu delu najraje odpovedalo, Nelsonu pa je garaštvu skozi trda in utrujajoča leta priraslo k srcu. Čeprav je mnogokrat utrujeno kar sam od sebe padel v posteljo se je zamotil z mislijo, da bo kmalu zopet pri svoji ljubeči družini. Zavedal se je, da je v življenju veliko ljudi trpelo bolj kot on sam. Saj ni vedel, kaj točno prestaja njegova družina. Glede na pisma, ki so mu jih pošiljale njegove sestre ni zaznal nič posebnega. Vsi so bili nekoliko bolj zadržani, ko se je govorilo o denarju. Pisma so zadnje čase prihajala vse poredkeje, a ga to niti ni motilo. Imel je službo in poleg vseh teh presneto pobožnih in skromnih ljudi iz nižjih razredov se je počutil kot doma. Čeprav je bila ladja vse prej kot dom, ga je kdajpakdaj prešinila misel, da bi se na vse to še zlahka navadil. Slišal je že, da se je večini ljudi, ki so živeli na morju, z morjem in ob morju, popolnoma zmešalo. Čeprav ni znal razumeti ljudi, ki jih je trla misel, da bi lahko živeli sredi oceana se je s takimi mislimi zadržal. Če bi bil primoran živeti nekje drugje, popolnoma stran od civilizacije in vseh drugih, bi ga zlomilo. Bilo je dovolj hudo, da ni mogel biti ob svoji družini. Ko je tistega dne ravno končeval z dopoldansko izmeno je precej utrujajoče še zadnji mizi odnesel skodelici angleškega čaja in se prijazno nasmehnil stari a vseeno zahtevni gospe. Prezrl je pogled njenega namrščenega svaka, ki je preziral vse manj premožne osebke na tej ladji. A takih je bila večina gostov in premožnih snobov. Večina jih je to upala povedati na glas, drugi pa so misli o ljudeh brez ficka zadržali zase in poskusili misliti na lepše reči. Na ladji je bilo sicer veliko ljudi, ki so si komajda lahko privoščili rajanje in potovanje – a večina na denar ni gledala s takega položaja. Tudi revni ljudje so se znali zabavati in Nelson je vsekakor spadal mednje. Iz sebe je potegnil natakarsko cunjo in jo obesil na rob kuhinjskega pulta. Na listek je nakracal krajše obvestilo za prišleka, ki ga je nameraval nadomestiti, nato pa kakor hitro je lahko odšel iz kuhinje na svež morski zrak. Ladja se je mirno majala in potovala soncu naproti. Čeprav je bilo le-to v tistem času visoko na nebu je bilo videti, kot da se mu počasi bližajo, ne glede na to, da je bil še tako daleč. Zaradi visoke vročine se je večina gostov zatekla v notranjost železne pošasti in posedala v notranjih prostorih. Nase je nadel star že precej zmahan suknjič in prezrl luknje, ki so jih naredili molji. Za kaj boljšega takrat žal ni imel denarja in nad svojim stanjem se ni upal niti zmrdovati. Z roko si je pramen lase zataknil za uho, da mu je frizura padala nazaj kot je bilo to značilno za moške v tistih letih. Iz žepa je zvlekel poceni kupljene cigarete in si pri enemu izmed sodelavcev našel ogenj, da ga je prižgal. Nekajkrat je globoko vzdihnil , da se mu je iz ust zvalil gost bel dim. S komolci se je naslonil na ograjo ladje, njegov pogled pa se ja zazrl v ljudi pod njim. Ni pričakoval nežne roke, ki je spolzela po njegovem hrbtu in nato nežno še enkrat udarila po njegovi desni lopatici. Njegov pogled se je kar naenkrat znašel pred zmedeno gospodično, ki je stala za njim. »Pozdravljeni,« je nerazločno dejal in na ograji ugasnil cigaretni ogorek. »gospodična, žal mi je a mislim, da ne bi smeli biti tukaj.« na njegovem obrazu se je za stotinko sekunde zarisal negotov pogled, potem pa je negotovost zamenjal vprašujoč nasmeh. »Vam lahko kako pomagam?« vedno je znal biti ustrežljiv, sploh ko je šlo za dekleta. Čeprav je do bogatejšega sloja ljudi gojil prikrito sovraštvo je svoja čustva želel prikriti z pritajenim nasmeškom. Njegove oči so zdrsele od rjavolaske proti pasu. Primoran si je bil ogledati njeno obleko, ki ni preveč spominjala na obleke bogatih razvajenih smrkelj, ki so se nahajale pod njim. Tako je z občutkom sramu zopet stal pred eno izmed bogatejših deklet v prepričanju, da mogoče ni taka kot je bila videti na prvi pogled – razvajena in nesramna. Navsezadnje je bila taka velika večina bogatih snobov.
Nazaj na vrh Go down
jacqueline morrison
second class member
second class member
jacqueline morrison

Število prispevkov : 25
Join date : 21/04/2012
Age : 24

crew deck Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: crew deck   crew deck EmptyPon Apr 23, 2012 5:39 am

    for her future and only love nelson


    nesposobna si jaqueline si je dejala v mislih, ko je stopala po čudnih kotičkih ladje in dejansko je imela občutek kakor da bi pristala na popolnoma drugi in je tista v katero se je vkrcala že daleč za njo toda to ni bilo mogoče, definitivno ni bilo. edina pozitivna stvar okoli tega da ni vedela kje je niti kako naj poišče svojo kabino je bila ta, da je to bilo prvič danes včeraj je največ petkrat takole tekala naokoli in zbegano iskala kakšen izhod ter možne rešitve potem pa končno bila usmiljena s strani kakšnega potnika, ki jo je pripeljal v pičli sekundi do pravega cilja in upala je da bo tudi tako sedaj. nekaj ji je pravilo da je po nekih čudnih pravilih že tako ali tako na napačnem mestu in da jo bo nekdo že pregnal sama pa bo v paniki ga skoraj da rotila, da ji pokaže pravo pot s tem da jo pospremi. dvomila je namreč da bi ji kakršna koli navodila lahko pomagala in bi se pri zavijte levo nato desno pa spet na levo že izgubila pri prvem ovinku. oh, in mislila je oditi v ameriko. preklet je lahko bil luke, da ga je poslušala tudi če je bil mrtev. če se je komaj znašla na neki prekleti ladji kako je lahko pričakovala, da se bo znašla v tako zelo ogromni ameriki. ne, sedaj je bila lahko prepričana da jo ne čaka nič dobrega in da je najbolje s prvo ladjo se tudi vrniti nazaj domov, kjer se vsaj malo znajde. tako ali tako ji za vratom diha prečudovita mater, ki dvomi da je njena hči dobro po smrti tistega odpadnika kot mu je rada prijazno pravila in saj jo je razumela- želela je le najboljše za njo in mafijec pač to ni bil ne glede kako zelo jo je ljubil in vedela je da ima prav toda zaradi tega ji še ni bilo treba iskati novega zaročenca samo zato, da ne bi bila osamljena. bolj bi bila osamljena, če bi sedaj morala že razmišljati o novem zakonu z nekom katerega ne pozna niti ne ljubi. je bilo tako zelo narobe, da je verjela v izbiro in v srce katero izbira ter ne družina ? definitivno ni živela v najboljših časih toda ne glede na vse je želela imeti svojo izbiro in vse karte nad svojim življenjem v svojih rokah in v nobenih tujih. družina pa ji pri tem ni kaj preveč pomagala in niti svet v katerem se je znašla. še manj pa ji njena orientacija ni pomagala pri iskanju prave poti in nikoli ni obupala zato tudi sedaj ni imela namena. našla bo preklemano sobo in zmogla bo kljub temu da njen obraz ni kazal tako in se je na njemu že zdavnaj predala. sploh pa jo je panika nekako deloma tudi utrudila. pograbila je krilo, da je lažje stopila po stopnicah, vsa ta oblačila ji tudi niso prinašala plusa dokler se ni znašla na neki osamljeni palubi, skoraj da bi bila zapuščena in tudi ni bila ravno urejena za samo visoko elito kaj šele za nižji sloj od njenega.
    takoj ko je prišla do vrha je prepustila krilu, da je ponovno padlo ob njo. pogledala je na vse možne strani dokler ni končno zagledala neke zaupanja vredne postave. napotila se je proti njej v upanju da se bo vse izteklo dobro. svojo ročico je iztegnila proti lopatici te postave in poskušala pritegniti neko pozornost in tudi jo je. veselje je bilo njeno. » pozdravljen. « je skoraj olajšano dejala in rahlo sklonila svoj pogled potem pa ga ponovno dvignila. » ne bi mi verjeli, če bi rekla da sploh ne vem kje sem. « ne samo da se bo popolnoma osmešila, ampak raje to kot pa da se popolnoma izgubi in o ne umre od lakote in žeje. ne, takega konca si res ni zaslužila. res ne. » samo želim, priti do moje sobe in nekaj mi pravi da sem pošteno zašla. « je odgovorila na njegovo vprašanje in se sramežljivo nasmehnila. » bi mi znali pomagati ? sem v drugem predelu pri drugem razredu. « prosila je vse bogove da bi ji znal pomagati in v zameno za to bi celo nosila nekakšen zemljevid. očitno res ni bila sposobna se znajti na tej presneti ladji in ponovno si je skozi misli zapisalo ime pokojnega moža, ki jo je tudi spravil sem s svojim sporočilom. » nikakor se ne morem znajti, prava uganka je to zame in pravzaprav ne vem niti kje sem sedaj. « je še naprej blebetala potem pa samo zavzdihnila in se dokončno predala svoj pogled pa usmerila proti moškemu nasproti njej in šele prvič mu je jasno pogledala v obraz in nekaj je bilo tako zelo znanega prav to pa je v njej pustilo veliko vprašanje.
Nazaj na vrh Go down
nelson abbot
staff and crew
staff and crew
nelson abbot

Število prispevkov : 29
Join date : 22/04/2012
Age : 23

crew deck Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: crew deck   crew deck EmptyPon Apr 23, 2012 6:57 am

    this post is for jacqueline my love ♥
    oprosti za menjavanje razpoloženja, it's crap i know.

    Moral si je priznati, da si je tistega popoldneva zaželel ležernega počitka in kozarec cenjenega viskija. Kaj drugega kot motenje osebnega prostora na velikanski ladji tudi ni mogel pričakovati, ko pa se je na ladjo spravilo 2,435 ljudi. Vsak je imel svoje probleme in vsak je pričakoval, da jih bo osebje nemudoma rešilo. Mnogo ljudi je z lahkoto našlo predel svojega razreda. Na primer prvi razredi s takimi rečmi sploh niso imeli problemov ker so bili njihove sobe na samem vrhu ladje. Med tem ko so imeli ljudje srednjega stanu še kako velikanske probleme z iskanjem njihovega prostora. Njegov ogorek cigareta je kmalu odpihnilo v morje kar je bilo zadnje kar si je takrat zaželel – onesnaževanje vode. Moral si je priznati, da ga je neprijetno ščuvanje v lopatico vrglo s tira in ni mogel nadaljevati s kajenjem, kot so to počeli ostali moški. Mogoče je šlo zgolj za navado a ob dekletih je vedno ugasnil smrdeče ogorke, saj se je veliko žensk pritoževalo nad smradom. In tako je z dneva v dan čistil za moškimi, ki so kot v tem primeru on, ogorke vrgli na tla in s tem kdaj pa kdaj celo zanetili ogenj. A ognja se v tem primeru ni bilo za bati. Vetrič, ki je nežno butal valove ob jekleno ladjo je povzročil prhajoče kapljice, ki so nenamerno močile goste na ladji. Pogled je preusmeril proti dekletu, ki je stalo pred njim in se namrdnil. Čeprav ni želel biti nesramen mu je šlo njeno govoričenje hudo na živce. Toliko o tem, da vedno trpijo ženske in ne moški. Napaka! Ob takih primerih bi se zlahka reklo, da so bili moški tisti primerek žrtve, ko se niso mogli ne odstraniti in ne ignorirati osebe pred seboj. »Gospodična!« je nazadnje le povzdignil glas in se ji nasmehnil, da bi oblažil resnost v glasu. Njegova roka je zdrsnila po njenih nadlahteh in jo skušal pomiriti. »Prosim pomirite se.« nikoli se ni preveč dobro znašel v vlogi rešitelja čeprav je pred leti res neko žensko rešil pred pijancem, ki jo je želel posiliti. A v tem primeru le ta ni bila napadena sploh pa ga je njena hiperaktivnost in odkrito-besednost vrgla s tira. Zazrl se je v njene oči in pozabil na čas, ki je minil v tišini. Dovolj je bilo, da sta zrla drug v drugega. »Drugi razred?« je za vsak slučaj ponovil in skomignil z rameni, češ da nima pojma kje je to. Seveda je bilo očitno da laže, kajti v tej vlogi se nikoli ni znašel prav dobro. Po njegovih umazanih delovnih oblekah je bilo videti, da mu v življenju ni prav prizanešeno. Ne glede na to kako močno si je želel, da se v tistem trenutku ne bi znašel ob njej – zamudil je odskočno desko za pot v morje. Prekleto obtičal je z nemogočo žensko. Čeprav je bilo videti, kot da je on tisti, ki dela probleme je v vsem tem tičal razlog. Če bi se je želel na hitro znebiti bi jo lahko poslal na drug konec ladje in se jo za večno znebil čeprav bi jo morda v mesecih plovbe še lahko srečal. A bolj kot je premišljeval o mogočih opcijah za pobeg, bolj se je pričel zavedati, da si mogoče celo želi, da bi se pogovarjal z nekom. Čeprav ni bila edini človek, ki ga je ogovorila – poleg vseh snobovskih in zahtevnih gostov, je bila edina ki je kdarkoli tako nujno želela njegovo pomoč. V njenih očeh je bilo resnično opaziti zaskrbljenost in strah, da se je za večno izgubila. Pomirjujoče je pogladil ruto, ki jo je imela ovito okoli ramen in pokimal. »Seveda.« oh, zvenelo je tako malo dramatično. Pogled je uprl v tla in se namrdnil menjavanju razpoloženja. Čudno kako hitro je njegova slaba volja splahtela. In kljub utrujenosti se je poskušal zopet vključiti v vlogo postreščka, ki je ugodil vsaki želji gostov. »Kar za menoj.« počasi je stopil proti vratom od koder je dama prišla. »Koliko ste že rekli da imate številko sobo?« je vljudno vprašal in s prijazno gesto nakazal naj prva stopi skozi vrata. Sam pri sebi je globoko vzdihnil in preklinjal boga zaradi katerega ni in ni imel niti minute miru.
Nazaj na vrh Go down
jacqueline morrison
second class member
second class member
jacqueline morrison

Število prispevkov : 25
Join date : 21/04/2012
Age : 24

crew deck Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: crew deck   crew deck EmptyTor Maj 01, 2012 7:14 pm

    for her future one and only nelson
    pripis: sorry for late ;33

    bilo bi odveč reči, da se je nekako počutila neumno tako, ko se nikakor ni mogla znajti na preprosti ladji toda ni si mogla pomagati. njena zmedenost in nepazljivost jo bo kmalu stala veliko več kot le izgubljenost a za zdaj je imela srečo, da je naletela na gospodiča pred njo in je vsaj lahko bila prepričana da bo za danes našla svoje prostore. drug dan pa bo lahko namenjen končnemu učenju. vsaj to ji je lahko krajšalo mučne dneve tu, ko je drvela naravnost v lastno pogubo in bo sijaj drugega razreda kmalu daleč za njo ter se bo znašla med vso sodrgo prvega sredi amerike. vsa hvala pa bo lahko šla njenemu možu…no bivšemu. presneto kako zelo še vedno ni bila navajena, da je luke vse poprej kot njen mož. le kup ostankov pod zemljo in kup bolečine v njenem srcu katere zagotovo nikoli ne bo mogla izbrisati. ker pa ji je že ta bila dovolj tudi kakšne druge ni potrebovala zato je bilo njeno srce zaprto in hladno do vsake nove osebe. z vso bolečino pa se je mešalo poleg tudi razočaranje in jeza, da je mislil le nase. razumela je da je to počel za življenje in razumela je da je v nekem trenutku zašel na napačno pot. toda…mar mu ni bila ona dovolj pomembna da bi se izvlekel, ter si ustvaril družino z njo in živel boljše življenje. ni mu mogla obljubljati ravno palače in gradov toda lahko pa mu je obljubila svoje srce in ljubezen ter preživetje. vseeno pa je raje izbral presneto mafijo in se še bolj zapletel v njo dokler mu skrivnostna ženska ni vzela življenje skupaj pa z njim tudi njenega. brez njega namreč tudi nje ni bilo in ostalo je le to telo brez srca in brez duše, ki blodi po svetu kakor duh, mumija kakor nekdo ki nima volje da bi sploh užival to da ima drugo priložnost za srečo. kajti sama je ni potrebovala dokler ni bilo njega ob njej. » res se opravičujem, ker vas motim…pri…no ja čemerkoli ste že počeli. « je dejala in ob tem poskušala dojeti v čem ga je pravzaprav sploh zmotila, dokler se ji ni zdelo niti več vredno razumeti. vse kar je hotela je pot do svojih prostorov in gospodič je očitno vedel kje so torej vse kar mu preostane je da ji pomaga potem pa izgine za vedno. po trenutkih tišine, zelo neprijetne tišine ( mar mu je muca snedla jezik ) je končno njegov glas ogovoril prostor in njo in samo prikimala je ter si popravila kodrast pramen las, ki ji je padal na obraz. » točno tako. drugo razred. saj veste kje je to ? « je z zaskrbljenim tonom dejala in njegova reakcija ji ni bila všeč. no, sodeč po oblačilih ni ravno naletela na nekega snoba kar jo je veselilo. ti bi hoteli še kaj v zameno za svojo herojsko vlogo in takim raje niti ni stopala blizu. če je povedala po resnici niti ni hotela tistega sveta tam zgoraj. moški so ji delovali tako zelo zaverovani vase in prepričani, da so kapitani svoje plovbe skozi življenje in so ženske njihove podložnice, kar naj bi v svetu tudi bile toda sama se ni podrejala. še manj pa ne kakemu bogatinu, ki se skriva za denarjem in močjo ter ne za pametjo katero nima. torej je naletela pa kljub vsemu na nekoga nižjega od njega,a še vedno se ni počutila kaj več. drugi razred je bil samo zlata meja med propadom in uspehom in iz njega so ljudje vedno prišli, le da je ona imela občutek da bo padla ne zrastla nekam visoko v oblake. » ni odveč za reči, da ste moj rešitelj gospod…« in ni končala povedi v želji po njegovem imenu ali priimku. tako ali tako ni vedela kako se tam spodaj predstavljajo. zgoraj pričakujejo da jim boš poljubil tla pod nogami medtem, ko je sama samo prikimala z glavo in stopila stran njena mama pa se je ob tem zmrdovala. v njej je videla potencial za življenje na visoki nogi in odkar je luke umrl ji je iskala bogate snobe ne glede na starost, da bi se ponovno poročila z njim kar pa ni bilo lahko poiskati. vdove ravno niso nikogar zanimale, niso bile čiste in če je že našla čudež ga je jackie zavrnila ob tem pa je stara mama uboga in obupana besnela. ni razumela res ne, da se noče poročiti in da si ne želi bogastva ampak mir do konca življenja. naj se sama poroči če želi drage kamne in drage obleke. njej je v njeni bilo čisto dovolj dobro. » 0851 « je ob kratkem premisleku dejala in stopila pred njega potem pa spodaj počakala da se je postava ponovno pojavila ob njej. » res vam hvala zagotovo sem zmotila vaš mir in počitek to pa ni bilo v mojem namenu. saj po navadi raje držim jezik za zobmi in upam da mi bo uspelo sami toda sedaj mi res ni več do tekanja gor in dol. « mu je še enkrat v opravičilo dejala potem pa rahlo zardela ob neprestanem govorjenju in sklonila glavo ter stopala naprej. » sicer pa delate tukaj ali ste potnik ? « je vseeno povprašala, da bi razblinila dvome s kom ima opravka.
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




crew deck Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: crew deck   crew deck Empty

Nazaj na vrh Go down
 
crew deck
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
we'll stay forever this way :: staff and crew accomodations :: staff interior-
Pojdi na: