we'll stay forever this way
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloIščiRegistriraj sePrijava
Prijava
Uporabniško ime:
Geslo:
Avtomatična prijava ob vsakem obisku (priporočamo): 
:: Pozabil/a sem geslo
RMS Olympic

ob morebitnih težavah se lahko obrnete na osebje foruma. forever this way je role play game forum srednje težavnosti brez omejenega števila besed in brez cenzure.
The forum staff
CBOX
Latest topics
» jacqueline`s letter box
the library EmptyČet Jun 14, 2012 9:09 am by nelson abbot

» fall, live, whack, stuck
the library EmptyČet Jun 14, 2012 8:54 am by nelson abbot

» my playlist.
the library EmptyČet Jun 14, 2012 8:51 am by eustace

» klepet.
the library EmptyČet Jun 14, 2012 8:50 am by eustace

» never sorry, never wrong
the library EmptyČet Maj 24, 2012 12:27 am by elexendria westwick

» turn the light off I wanna be with you
the library EmptySre Maj 23, 2012 6:09 am by elisabeth bell

» The thing that is really hard and really amazing is giving up on being perfect and beginning the work of being yourself.
the library EmptySre Maj 23, 2012 3:52 am by elisabeth bell

» you'll be on my mind. forever and always.
the library EmptyTor Maj 22, 2012 7:38 am by elisabeth bell

» cabin claims
the library EmptyPon Maj 21, 2012 8:34 pm by rosemary

Credits

 

 the library

Go down 
AvtorSporočilo
rosemary
staff member
staff member
rosemary

Število prispevkov : 136
Join date : 09/04/2012
Age : 27

the library Empty
ObjavljaNaslov sporočila: the library   the library EmptySob Apr 14, 2012 3:46 am



the library 2ndlibrary
Nazaj na vrh Go down
https://foreverthisway.slovenianforum.com
ophelia cross
first class member
first class member
ophelia cross

Število prispevkov : 22
Join date : 17/04/2012
Kraj : victoria, canada

the library Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: the library   the library EmptyPon Apr 23, 2012 4:49 am

    for RICHARD! ;;

    z nečim, kar naj bi bilo podobno manjši mapi in z nekaj listi papirja je s kratkimi koraki v dolgi, elegantni črni obleki in spuščenimi lasmi počasi stopila skozi vrata knjižnjice, do katere je s svojo hitrostjo potrebovala kar nekaj časa, glede na to, da ji je na uho priletel podatek, da se nahaja v drugem razredu. da ne omenjamo še tega, da se je od trenutka do trenutka ustavila in se prepričala, da ji nihče, ki bi izgledal sumljivo, ne sledi oziroma bi morda zasledila kakšnega izmed znanih obrazov. že tako ali tako je bila namreč znana po tem, da je bila prijazna prav do vsakogar, ki ji je enako uslugo tudi vrnil - drugače je bilo s tistimi, ki so se pred njo obnašali arogantno, seveda. ampak vsaj za enkrat, ji navskriž na tej ladji ni prišel nihče, ki bi mu ophelia lahko zamerila karkoli. veliko ljudi ji je očitalo to, da je bila nekoliko preveč dobrosrčna do vseh okoli nje, kar pa je morda že mejilo na nekakšno naivnost, katere pa dekle seveda sama pri sebi nikoli ni želelo priznati. bila je, kar je bila. včasih je zaradi njene direktnosti izpadla izjemno samovšečno. toda za večino svojih prijateljev je v tistem trenutku, ko jim je zabrusila nazaj karkoli je pač mislila, da je prav pravzaprav delala uslugo. morda so bili njeni romani prav zaradi tega tako zelo uspešni? ker niso olepševali ničesar, pa vseeno so v vsaki stvari našli nekakšno upanje, ki po njenem mnenju nikoli ne bi smelo biti pozabljeno. bila je srečna. no, vsaj zaenkrat.

    ko se je njena postava ustavila na sredi knjižnjice, se je kar nekaj pogledov ljudi, ki jih je tokrat videla prvič obrnilo proti njej z nekakšnim začudenjem. pač, ne vidiš ravno prvorazredne dame vsak dan stopiti v javni prostor, v katerem so se večinoma nahajali ljudje nižjega sloja kot ona sama. pa se ni kaj preveč menila za to, z očmi je pozdravila knjižničarja, ki ji je vrnil kratek, zmeden nasmešek, nato pa je zavila do polic, kjer so počivale najrazličnejše uspešnice, ki jih je bilo vredno brati. že od nekdaj je bila navdušena nad malce starejšimi knjigami, tako da njena izbira že kar nekaj let stare knjige, ki je nosila naslov slika doriana graya. kje je pravzaprav že slišala za to? brezskrbno je skomignila z rameni, vzela knjigo v svoje roke, nato pa si poiskala kotiček, kjer je bilo najmanj ljudi - ob svojem branju je namreč zahtevala skoraj popolno tišino, že najmanjši šum jo je ponavadi potegnil ven iz same zgodbe. pa vseeno, ni želela biti ena izmed tistih tečnih visokih gospa, ki so ukazovale vsepovprek in nikoli niso znale utihniti s svojim pritoževanjem. veliko bolj enostavno in prijazno je bilo le najti prostor, kjer je lahko uživala nekaj samote. v njeni notranjosti sta zmeraj glavno vlogo igrali dve skrajnosti - prva je bila tista, ki se je izjemno rada zabavala. druga je bila tista, ki je oboževala tišino in mir pred celotnim svetom. obe dve skupaj sta tvorili ophelio in morda je bilo za nekatere ravno zaradi tega težko navezati stike z njo samo. na kratko je zavzdihnila, si še enkrat ogledala platnice knjige med tem ko jo je počasi položila na svoja kolena, jih na počaci pogladila, nato pa jih odprla in čez nekaj trenutkov se ji je zazdelo kot, da jo je zgodba potegnila sama vase. nihče se je ni upal zmotiti, kar je bilo dobro, vsaj v tistem trenutku. a ko se je čez nekaj časa za trenutek znašla nazaj v realnosti je vedela, da jo nekdo opazuje, vsaj od daleč, če že ne kaj dosti od blizu. lahko bi stavila, da je pogled enega izmed mladeničev, ko se je obrnila v njegovo smer v trenutku umaknil drugam in ni si morala kaj, da se ne bi na kratko zasmejala. prav tako, se ji je njegova postava zdela nekoliko znana kot tudi njegova oblačila in obraz. pričakovala pa je tudi to, da ne bo odnehal. čakaj, kje točno sem njega že videla? je dejala v svojih mislih, nato pa poskušala zaigrati trenutek, ko se je zopet poglobila v knjigo, četudi je z očmi še zmeraj opazovala osebo, za katero je maloprej v spomin končno uspela priklicati ime. še nekaj minut se je sama pri sebi smejala, nato pa je brez, da bi pogledala proti njemu, polglasno spregovorila. „veš, ni ravno lepo če tako na skrivaj opazuješ damo, richard. če ne bi bila jaz, pač pa kakšna druga gospodična, bi verjetno mislila, da jo zasleduješ in bi nadte poslala varnostnike.” z očmi je zopet poiskala njegove ter se hudomušno nasmehnila „pa vseeno, mislila sem, da me pravzaprav ne maraš, tako da mi ni jasno zakaj ---” je nadeljevala, vendar se je na dveh tretinah stavka uspela ugrizniti v jezik. ni čudno, da mu nisem všeč z vso to mojo direktnostjo je sama pri sebi pomislila, med njiju pa je legla tista čudna tišina, za katero pa pravzaprav ni vedela, kako naj jo pretrga brez, da bi ga zopet kakorkoli užalila.
Nazaj na vrh Go down
 
the library
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
we'll stay forever this way :: second class acoomodations :: the second class common rooms-
Pojdi na: