the benches

s težkimi koraki je stopal po palubi veličastne ladje na kateri se je znašel, kjer so bili pomešani vsi sloji a še kako se je videlo da si še vedno niso enakopravni. medtem, ko so oni spali na najbolj udobnih ležiščih so morale podgane kot je on spati na železnih ohišjih z podlago pobrano na kakšnem smetišču ali pa uvoženo iz kakšne stare bolnišnice, ki jih več ni potrebovala. takega življenja se je sam navadil a definitivno se z njim ni strinjal. muka mu je bila, ko je samo pomislil da je tako zelo blizu vsej tej smetani a ne more storiti ničesar, samo ponižan je lahko z njihovimi pogledi ki niti tako niso kazali kakšnega pretiranega zadovoljstva ob spoznanju da na osrednji palubi lahko naletijo na nekoga z otožnim pogledom, razočaranim nad življenjem samim v razcapanih oblekah z niti malo smisla za eleganco in estetiko. to pa je bilo vsaj nekaj kar je oliver imel- eleganco in estetiko ter celo nekaj kosov primernih oblačil katere je uporabljal večinoma za obiske pri tako imenovanih založnikih, ki bi uspeli njegovo pisanje poslati v sam vrh sveta a je vedno dobil enak odgovor ; ne. a še vedno je bil enak vsem ostalim s katerimi ali se je delil tisto grozno sobo ali pa preprosto jedel v istem prostoru. poleg tega pa je z njimi imel eno veliko skupno željo ; v ameriki uresničiti najbolj nore sanje in se posloviti od življenja v angliji katero mu tako ali tako ni bilo z rožicami postlano. sploh pa je imel veliko preveč spominov tam in kar je najbolj pogrešal je bila sama misel na to da bi sedaj lahko gradil svojo hišo z ljubeznijo svojega življenja in v rokah držal svojega sina ali pa tudi hčerko kako bi le uboga reva vedela kaj je bilo, ko je tako zelo hitro tudi izginilo, umrlo ter se nikoli več vrnilo. skoraj mu je bila dana naloga, da bi bil oče kakršnega sam ni imel in bi poskrbel za otroka kot zanj ni bilo. saj ne da je bil hvaležen kovaču kateri ga je vzgajal toda tisto ni bila družina. tisto je bilo le preživetje v krutem svetu z drugo osebo, ki je umrla na srečo takoj ko si bil sposoben poskrbeti sam zase. včasih je celo pomislil, da ga je prav on ohranjal pri življenju in vera da hoče umreti, ko bo prepričan da se bo oliver sam še precej dobro znašel kar pa sam ni mogel ravno reči. spanje od kraja do kraja, pitje in kajenje, ter le neuspeli poskusi gradnje kariere ravno ne morejo biti vsem v ponos in oblak nevihte nad njegovo glavo se je več kot dobro utaboril v njegovem okolju ter se ni in ni hotel umakniti, ter dovoliti da skozi kakšno majhno luknjo zasveti slop sončne svetlobe katera bi mu osvetlila pot po kateri je stopal.
z roko si je šel čez svoje lase, ki niti malo niso bili elegantno urejeni kot tisti s strani velike gospode s palico v roki, ki je stopala mimo njega ter glavo držala tako zelo visoko gor samo zato da ne bi videli vse od svojega nosu navzgor in ne navzdol. kako zelo jih je preziral. kako zelo, če bi le to lahko vedeli. a ne, vseeno je sam sklonil pogled proti tlom nato pa ga od časa do časa dvignil proti širnemu morju. nikoli ni bil na ladji poprej, nikoli ni bil tako zelo blizu morja in vse to mu je dalo neke nove energije. katerikoli papir pa je popisal pa je romal v koš s poskusom nekega optimizma kateri se je nekoč vlil pod njegovim peresom sedaj pa je pisal le grozne, strašne in krute zgodbe katerih se je celo sam bal. njegovo srce je bilo žal črno in vse kar je potreboval je malo barve, toda od kje ? kako ? to so bila le mnoga vprašanja na katere ni poznal točnega odgovora le neke neuspele približke ter poskuse po boljšem a še vedno neuspešnem. roke je vtaknil v žepe svojih hlač ter naredil še en krog po palubi dokler se ni usedel na bližnjo klop, ter prekrižal noge nato pa se zazrl v morje pred seboj. ni vedel kam bi sam s seboj in posedanje naokoli tudi ni ravno obrodilo sadov toda kaj pa naj bi počel ? sedel v svoji sobi na tisti neudobni postelji – veliko jih je že dal čez , res se ne bi smel pritoževati a kaj ko se je počutil še veliko bolj slabšega od vseh ko je moral prenašati tisto bedo tam spodaj, čisto na dnu. če se kaj zgodi prvi naj umrejo oni potem pa naj sledi reševanje tistih trapastih žensk z osladnimi klobuki in moškimi, ki niso videli dlje od svojega nosa. anglija pa taka, svet pa tak. a kljub vsemu je njegovo razgledovanje naokoli od strani do strani pritegnila prav posebna ženska, dama definitivno ne nekdo katerega bi moral sam opazovati a je to vseeno počel, kajti nekaj je bilo znanega na njej a nekaj je bilo tako tudi znanega v njemu da se s takšnimi gospodičnami ni ukvarjal.

Bil je eden izmed tistih idiličnih večerov, ko bi se James moral udeležiti ene izmed mnogih zabav na ladji, pa si je na pol poti tja premislil, ker res ni imel energije za prenašanje višje razrednih tepcev, ki so se znali pogovarjati samo o tem, koliko denarja so imeli ali pa koliko žensk so že položili. To ga je, popolnoma po pravici povedano, dolgočasilo. Bilo je nesmiselno in neumno preživljanje časa, zato je zdaj taval po ladji precej zaposlen z lastnimi mislimi, medtem ko je vsake toliko časa dvignil pogled in se prepričal, da ni daleč naokrog nikogar, ki ga ne bi želel srečati. Ta ladja je pravzaprav vedno znova presenečala s količino znancev, ki jih je premogla, ampak to je postajalo že rahlo nadležno, vsaj za Jamesa. Preteklost je bila preteklost in če je z nekom prekinil sitke je to storil zato, ker te osebe preprosto ni želel več v svojem življenju, saj ni bilo tako težko za razumeti, kajne?
Tok njegovih misli je nenadoma prekinil nepričakovan trk, zaradi katerega ga je nekoliko zaneslo nazaj, medtem ko so njegove oči nejevoljo poiskale človeka, ki se je tako brez opozorila zabil vanj, čeprav tega niti ne bi rabil storiti, kajti v trenutku je prepoznal jezen glas svetlolaske, ki jo je ravno nameraval poiskati. Le da so bile njene besede daleč od veselih in po njenem precej uničenem izgledu ni bilo težko ugotoviti, da je še pred kratkim jokala in v hipu ko je prišel do tega sklepa, se je namrščil. »Tarin,« je začel, potem pa nekoliko zmedeno obmolknil ob njenih besedah. Nazadnje ko jo je videl, je imel občutek, da se bodo stvari med njima spremenile in to je bilo dobro, zdaj pa je bila bolj besna kot kadarkoli prej in niti sanjalo se mu ni, kaj se je zgodilo. Zakaj ni imela energije zanj? Zaskrbelo ga je, čeprav ga je vse skupaj tudi rahlo prizadelo, ni si mogel lagati. Bilo je skoraj smešno, da– ne glede na to kako močno se je trudil – nikakor ni mogel priti do dna svojih čustev za ljubko svetlolasko pred njim. In bila je tako čudovita – sploh ni razumel, zakaj ga je kar iznenada prosila, naj odide. »Hej,« jo je ujel za komolec, ko je nenadoma klecnila, medtem ko je s pogledom pozorno motril njene oči, v katerih se je prepletalo ogromno čustev, le da nobeno ni bilo ravno pozitivno in ugotovil je, da se je nekaj zgodilo – ampak to mu ni ravno koristilo, dokler ni vedel, kaj točno je tisto bilo. A vsekakor ni mogel ostati ravnodušen, ko jo je opazoval takšno. Sploh si ni bila podobna – nikjer ni bilo sledi o njenem običajnem nasmešku ali o kakšni ostri pripombi, ki jo je še vedno imela na zalogi in bilo je očitno, da je pila – ter jokala, seveda. »Kaj se dogaja?« jo je vprašal in se resno zazrl vanjo in obenem pomislil, da mu niti pomotoma ni bilo vseeno. Pravzaprav prej nasprotno, hotel jo je stisniti v objem, ji zagotoviti da bo še vse v redu in jo pomiriti ter zatem kaznovati tepca, ki je bil kriv za razpoloženje, v katerem je bila. »Zakaj me odrivaš od sebe?« mu je ušlo vprašanje, ki ga ni nameraval izreči zaradi vsega, kar je prineslo s seboj – oblico čustev zanj in dejstvo, da je to opazil in da mu ni bilo vseeno zanjo. Presneto, zakaj ga je tako skrbel, zakaj ni preprosto pustil stvarem, da so šle svojo pot? Ampak zdaj je bilo že prepozno in za Jamesa ni bilo več izhoda, čeprav ga je prav neprijetno stiskalo v prsnem košu, ko jo je opazoval in so mu v mislih odmevale njene besede. Odmakni se no. Je mislila resno? Zakaj bi rekla kaj takšnega, ko pa je bilo med njima zadnjič nenadoma vse v najlepšem redu?

Potrpežljivo je upiral pogled vanjo in ob njenih besedah niti ni reagiral, ker sta oba prav dobro vedela, da so bile očitna laž. Ali pa tudi ne, ne ravno laž, prej izogibanje dejstvom in resnici takšni, kot je bila. Seveda, dogajalo se je ogromno zabav in ljudje so se pač zabavali, ampak to še vedno ni spremenilo dejstva, da se je nekaj dogajalo z njo in James nekako ni bil pripravljen pograbiti prvega izgovora, ki ga je ponudila, in ga uporabiti kot opravičilo za – za kaj, pravzaprav? Za to, da bi odšel? Kako bi sploh lahko odšel, kako bi lahko dopustil njej, da bi odšla? To bi pomenilo preveč, tega niti ne bi mogel ravnodušno presneti in najbrž bi s tem imel ravno takšne težave kot jih je imel z opazovanjem svetlolaske v takšnem stanju. Njen izraz se je spreminjal od obupa do žalosti pa vse tja do jeze in dejstvo, da je bil očitno on nekako povezan s tem, ga je ubijalo. Kaj za vraga se je sploh dogajalo? Nazadnje ko jo je videl je imel občutek, da bodo stvari med njima dobre, da se bo nekaj spremenilo, morda celo nekaj drastičnega v njegovem življenju, zdaj pa se je znašel v situaciji, kjer ni imel niti najmanjše ideje, kako jo naj popravi – so ga pa njene besede prizadele, najbrž veliko bolj, kot bi ga lahko. »Tarin, ničesar nisem dejansko storil,« je začel, ko je omenila ledeni udarec, ki ji ga nikakor ni mogel zadati – le kako, ko pa je tako ali tako večino preteklih dni od njunega srečanja preživel v svoji kabini med premišljevanjem ali zatopljenostjo v kakšno izmed knjig, s katerimi si je misli vsaj za trenutek preusmeril iz svetlolaske, ki je bila zdaj popolnoma zrušena pred njim zaradi – česa pravzaprav? Že njene naslednje besede so mu dale jasen odgovor na njegovo vprašanje, kar mu je za trenutek pobralo vse besede, saj je izrečeno občutil skoraj kot fizičen udarec. »Ne…« je začel, obmolknil in poskusil znova. »Ampak to ni –« Kako naj bi ji sploh razložil? Seveda, to je bil del njega, vse, kar ga je oblikovalo v osebo, kakršna je pač bil in to je bila njegova preteklost. Vsi so jo imeli in ne je bilo mogoče spreminjati in prav, morda je bil ženskar in vse, ampak tokrat je bilo drugače. »Nisem ti lagal,« je rekel. Resnica ali laž? Vsekakor resnica. In to je potrjeval tudi tisti napol zgrožen, napol obupan izraz na njegovem obrazu, ki ga je tja zarisala misel na to, da je bila Tarin očitno prepričana v to, da je bil samo še ena brezčutna baraba, ki jih je bilo že tako ali tako preveč in ki jih ni prenašal. Ni bil takšen, nikoli ni bil vzoren primer pripadnika visoke družbe, nikoli se ni trudil in vedno je raje lomil pravila in zbujal ogorčenje kot pa na skrivaj iskal potrditev pri lepoticah, nikakor ne. Ampak zabave so bile del življenja, če si se rodil v takšnem svetu – le da ji tega ne bi znal nikoli razložiti. Seveda, obstajal je določen pritisk in vsi so imeli tako velika pričakovanja in to je bilo nekaj, skozi kar si moral iti, da si lahko razumel. Pa ne da bi mislil kaj manj o njej – ampak bila je izkušnja, ki jo je človek moral preživeti da jo je sploh razumel. »Nočem se umakniti, ne moreš kar…« je spet rekel, njegov glas ne popolnoma miren zaradi obilice čustev in mešanice vsega, kar je hotel in česar se je obenem tudi bal. »Ne počni tega,« jo je nenadoma prosil, z roko pa segel v svoje lase – tista značilno nemočna kretnja, ki jo je podzavestno uporabil vedno, ko ni imel pojma, kako naj stvari popravi. In tokrat jih je z vsem srcem hotel popraviti in postaviti stvari na svoje mesto, ampak navsezadnje ni mogel spreminjati svoje preteklosti. »To je moja preteklost, Tarin, ne morem je kar spremeniti. Prosim, ne definiraj me po tem,« je dejal, čeprav se je njegov glas nekoliko lomil med povedanim. Dobil je občutek, da bi z njo dejansko lahko imel nekaj čudovitega in drugačnega, zdaj pa se je vse rušilo pred njegovimi očmi in ne, prekleto, ni mu bilo vseeno. »Ti – to – je drugače,« je rekel in s pogledom skušal najti njene oči, čeprav je potem opazil solzo in si ni mogel kaj, da je ne bi tudi nežno obrisal, preden bi zdrsnila po njenem licu. Najhujša je bila misel, da je bil on sam glavni krivec za to, čeprav so bili razlogi za to v preteklosti, ko je niti še ni poznal – in bolelo ga je, morda celo bolj, kot bi si bil pripravljen priznati.

»Pa saj ti nisem nič naredil, presneto,« je dejal, dejansko enkrat za spremembo popolnoma skrušen ob vseh besedah, ki jih je tako jezno in razočarano streljala proti njemu, da niti ni imel priložnosti, da bi ji pojasnil. Pa tudi če bi dobil priložnost, ni vedel, če bi ji znal pojasniti. Kako lahko pojasniš preteklost? Kako lahko pojasniš vse neumno zoprne odločitve, ki si jih nekoč sprejel in ki jih niti ne obžaluješ, ker so te pač naredile človeka, kakršen si? In tu je bila ona, ljubka svetlolaska, za katero je bil na skrivaj skoraj prepričan, da bi jo lahko popolnoma vzljubil in bi lahko postala center njegovega sveta. Lahko bi ga osrečila in on bi naredil vse v svoji moči, da bi osrečil njo – ampak ta ideja se je rušila pred njegovimi očmi z vsako posamezno besedo, ki jo je izrekla. V tistem trenutku si je želel, da bi našel tiste idiote, ki so ji natvezli po vsej verjetnosti kakšne bolj začinjene zgodbice o njem, ampak potem je dojel, da je bilo to popolnoma brez pomena. Bila je njegova preteklost, stvar, ki je ni bilo mogoče spremeniti in ki ga je zdaj preganjala. Bolj kot njene besede ga je zabolel njen proseč pogled, ko ga je dobesedno prosila, da noče čez to. Kako je lahko tako kar sprejela vse skupaj in ga označila za človeka, kakršen je pač bil pred časom in morda še vedno, saj ni bilo bistveno, ob njej je bil drugačen. Ampak tudi tega ji ni mogel povedati brez da bi ji razložil, kakšna so bila njegova čustva do nje, pa še v tem primeru bi tvegal njen pobeg, saj je veličina lastnih čustev tokrat strašila tudi njega. Nikoli ni bil človek, ki bi veliko dal na to. Nikoli, dokler ni srečal nje.
Vedel je, da ima Tarin prav. Da je ni mogel kar prisiliti v to, da bi ostala z njim, ko pa je bila poleg vsega očitno prizadeta zaradi tega, kar je izvedela o njem. Obup v njenem glasu je še njega samega potiskal na temno brezno nenavadnih občutkov, ki jih ni bil vajen. »Ker te nočem spustiti, prav? Ker te ne morem preprosto gledati, kako boš odkorakala, sploh pa ne v tem stanju,« je končno spravil iz sebe nekaj besed in se skušal znebiti obupa v lastnem glasu, ki se je zaradi tega tresel. Ampak imela je prav, vsaj glede besed, ki jih je izrekla o lastnem stanju in ki so ga spomnile na to, da zdaj morda niti ni bil pravi trenutek za razglabljanje o takšnih stvareh. Bila je prizadeta, pijana in razočarana nad njim, on pa je bil samo obupan in z veliko željo, da bi vse skupaj popravil. Lahko bi bilo preprosto, pa ni bilo. Nikoli ni bilo preprosto, a ni ji mogel zaradi tega kar pustiti, da bi obupala. Nad tem, nad njim, nad njima. »Morala bi iti spat,« se je končno le strinjal z njenimi besedami, čeprav je bilo v njegovem glasu veliko skrbi in je zaradi vsega skupaj zazvenel čudno in bolj hripavo, kot bi moral. Ni nadaljeval z besedami, ki jih je želel izreči – da se bosta morala o tem še pogovoriti, da želi vse skupaj popraviti, da ga ne more kar zasovražiti zaradi nečesa, kar je storil pred meseci; še preden je sploh vedel za njen obstoj. »Oprosti, ampak ne morem ti kar pustiti, da bi tavala po ladji v takšnem stanju,« je dejal in pogled tokrat veliko bolj trmasto uprl v njene oči, čeprav se še vedno ni mogel znebiti tiste trapaste bolečine, ki mu je popolnoma pokvarila večer. »Ali mi lahko vsaj dovoliš, da te pospremim do tvoje kabine?« je nadaljeval s tistim čudnim glasom, medtem ko se je prisilil v to, da je uprl pogled v njene oči. »Prosim,« je dodal, še preden bi ga lahko grobo zavrnila in že iz tona njegovega glasu je bilo razvidno, da je bilo to nekaj, kar je moral storiti. Nekaj, kar je želel storiti in nekaj, za kar jo je iskreno prosil in bil tokrat on tisti, ki je vanjo uprl proseč pogled. Komaj je še stala in resnično ga je skrbelo, kako bi sama našla pot do svoje kabine. »Samo to mi dovoli,« je ponovil, ne popolnoma prepričan, kaj bi storil v primeru, da bi ga zavrnila.

počasi se je takole sprehajala po palubi, zavedajoč se, da je morala še kako izstopati. le malo je bilo mladih dam, kakršna je bila ona, ki so naokrog hodile popolnoma same. večina jih je bila ujetih v življenje prestiža in tako jim je bilo preprosto usojeno, da so pod roko držale kakšnega postavnega in premožnega možakarja, ki se jim je občasno nasmehnil ob tem, ko je govoril o dolgočasnih, nesmiselnih temah, ki teh mladenk enostavno nikdar niso zares zanimale. to je bilo edino, kar je bilo na njiju z basilom nekoč funkcionalno: vedela sta, da se ne ljubita, da gre samo za dogovorjen zakon in glede na to sta bila tudi temu primerno ločena drug od drugega. sprehode sta opravljala sama ali z drugimi znanci, občasno sta tudi spala sama - pa tudi z drugimi, nekoliko drugačnimi znanci. nikdar se ni počutila ujete, kakor so bila vsa ta nesrečna dekleta, ki so svoje nezadovoljstvo nad svetom skrivala pod velikimi klobuki in elegantnimi oblekami, pod lično urejenimi frizurami in popolno obrazno masko. patetično življenje; vsaj tega dela nikdar ni bila primorana trpeti. veliko bolj kot vsa ta nesreča so njen pogled privlačili drugačni ljudje. ekscentriki, neznanci, obubožanci, vse, kar ni spadalo v njen vsakdan. vse, kar se ni označevalo z galantnim nazivom smetane in kar ni hodilo naokrog, govoreč v nerazumnem jeziku, ki je opisoval še najbolj dolgočasne detajle. tudi oni so srali in se fukarili naokrog, oh, pa še kako. prav zlahka si je slehernega izmed njih predstavljala v umazanih igricah z ljudmi, ki jim niso bili zaobljubljeni - in najbrž ni bila daleč od resnice. motilo jo je samo, da so čutili tako močno potrebo po tem, da prikrivajo prav vse, kar so. a po drugi strani ni imela govoriti čez kaj, kajne? mar ni bila sama še kako takšna? počasi je zavila vzdolž zahodne promenade, ko je ugotovila, da je prehodila že celo večnost - in počasi se je napotila proti klopem v zadnjem delu ladje, kjer se je zadrževalo bolj malo ljudi, sploh pa malo ljudi njenega kova. menda jim ni bil všeč ta predel ladje, ker so se občasno tu pojavili tretjerazredni potniki. sama takih predsodkov ni imela; ljudi je znala zaničevati za cel kup razlogov, a ne zaradi njihovega premoženja. ni se štela med boljše zato, ker je bila premožna, temveč zato, ker je bila močna ženska. denar ni igral pretirane vloge, dajal ji je samo ugodje in zadovoljstvo, a to ni bilo bistvenega pomena. preživela bi tudi brez; vedela je, da bi, ker je bila enostavno borka. mehko, a resnobno se je nasmehnila možu, ki je bil menda kapetanov asistent in je včeraj sedel ob njihovi mizi ob večerji. prijeten fant tridesetih let, zadržan, a simpatičen. razen njega, ki je prav tako precej hitro šel mimo, ni tukaj prepoznala nikogar. slabši smisel za oblačenje in precejšnje pomilovanje samih sebe, to pa je vendarle začutila že pri materi s tremi otroci, ki je svoje pamže tiščala v svoje naročje in med tem prav jezno oprezala za komerkoli, ki bi ji utegnil želeti škoditi. kako prekleto patetično, kaj pa je pričakovala, da bo premožna smetana skočila k njej, zgrabila enega od umazanih smrkavcev in ga odnesla v svoj dnevni salon? precej neverjeten scenarij. že v naslednjem trenutku pa je njen pogled pritegnilo nekaj drugega. na eni izmed klopi je sedel rjavolasec, ki je izstopal iz druščine, ki je posedala na klopeh. njegove oči so bile prilepljene nanjo in za nekaj trenutkov tudi sama ni bila sposobna odmakniti pogleda. poznala ga je, četudi se v prvem trenutku ni bila sposobna spomniti, od kod in kako. za trenutek ali dva je preprosto obstala in se prepustila precej močni povezavi, ki se je nenadoma pojavila skozi njuna pogleda. potem pa se je spomnila. preko njenega obraza se je razlezel resnoben nasmeh in počasi se je napotila proti možu, s katerim je bila nekoč že v enakem prostoru. »gospod calvert, ste to vi?« je skoraj nekoliko nejeverno povprašala, ko je bila dovolj blizu, da je lahko govorila v vljudni, sobni jakosti. končno nekdo, ki bo razburil njene enolične dni. nekdo znan, nekdo popolnoma neosovražen. »vi ste bili tisti, kajne,« je pričela, samo toliko, da bi se prepričala, če ne govori z napačnim, čeprav je bila prepričana, da je to on. »tisti, ki ste pri gospodu wottnu skušali podpisati pogodbo?« pred kakšnim letom sta se spoznala pri basilovem prijatelju, wottnu, ki je bil založnik. pridružila sta se njemu in njegovi ženi na kosilu in mimogrede prestregla srečanje neznanega mladega pisatelja s taistim založnikom, ko je prišel odložiti svoje delo. margaret je samo mimogrede utegnila prebrati prvo stran njegovih zapisov, ki so ležali na eni izmed miz v skupni sobi, med tem ko ga je wotton precej neusmiljeno zavračal. nikoli ga ni marala, njegove žene pa še manj, ki je kar govorila in govorila, povedala pa ničesar. morda zato, morda zaradi simpatičnosti tega neuspelega pisatelja, pa ji je bilo, nasprotno, to, kar je utegnila prebrati, zelo všeč. »žal mi je, da je padla v vodo. utegnila sem prebrati nek fragment in zdi se mi, da ste zelo talentirani.«

ni mogel ravno pričakovati, da se bo ženska napotila naravnost proti njemu kaj šele da ga bo ogovorila in potrdila njegove sume, da se poznata le da ni vedel od kod in da je za razliko od nje ime kaj šele priimek spozabil. » osebno jaz, gospa « se je odkašljal ter potrdil njene besede in usteca ukrivil v radoveden nasmešek. » oh da gospod wottn, res prijeten možakar moram priznati. « je dejal in prikimal z glavo četudi si o tako imenovanem gospodu ni ravno delil prijetnega mnenja. ne samo zato ker mu je zaprl vrata, bolj ga je motila ideja da se niti ni potrudil storiti kaj v njegovo prid in prebrati delček ter mu zaupati lastno velecenjeno mnenje. in tako je bilo z večino ne samo z njim zato ga takšne reakcije niso več presenečale samo upal je lahko da v ameriki ne bo takšnih riti kot so jih imeli angleži. lahko pa je bilo resda le huje, vendar vseeno mu je nek glas razuma pravil da bo nekje na svetu dovolj pameten a hkrati nor založnik da bo sprejel njegovo pisanje ki je bilo kvalitetno v to ni dvomil in ga bo najel. sam pa bo pisal samo še več in več, ter postajal vse bolj in bolj uspešen in cenjen. vse kar je potreboval je spoštovanje in dokaz, da se lahko še podgana kot je on povzpne v prvi razred katerega je sovražil. » hvala gospa toda si žal založniki ne delijo enakega mnenja kot vi in mnogi drugi. takšno mnenje pa potrebujem najbolj pri njih. « je dejal malce nejevoljno spet pa nekako z nasmeškom na obrazu, da je celo ona bila zmožna prebrati vsaj eno stran in biti zadovoljna medtem ko oni, ki so bili zato zadolženi pa tega niso bili zmožni. samo ko so videli kdo je in od kod prihaja so ga zavrnili. krut svet, resnično. » edino kar mi preostane misliti je dejstvo, da sem za njih navadna ničla iz katere ne bo nič. če bi le imel znan priimek in bogat žep bi sedaj potoval v ameriko s kakšnim drugim razlogom kot sicer. « še če bi se prav ženska pred njim spravila pisati bi jo založniki sprejeli z veliko večjim nasmehom kot njega ne glede na to ali je njeno pisanje polomija ali pa zadovoljiv kos papirjev. » in oprostite mi na moji nerodnosti toda mislim, da vašega imena nikoli nisem ujel… « se je sedaj pozanimal, kljub temu da je mogoče poznal razlog. zakaj bi si le moral zapomniti za mnoge pomemben priimek za njega pa le nekaj kar mu ni povedalo ničesar. raje si je zapomnil obraze in osebe same kot pa neke nepomembne podatke. poleg tega pa je bila ona dama in ravno ni bilo razloga, da bi on ničla poznal karkoli s strani ne. le zakaj bi navsezadnje ? » in še enkrat oprostite…prosim prisedite. malce nerodno je da jaz udobno sedim medtem dama kot vi tam stojite in se naprezate. « je dejal četudi mu je nek drug glas govoril, da mu je pravzaprav vseeno. zakaj bi skrbel za njeno udobje, ko ga je v življenju imela več kot ga je imel sam kadarkoli. ni bil ravno prepričan za prihodnost toda o preteklosti je že vedel svoje zato ni bilo trikrat za reči da mu je res bilo vseeno. a vseeno bila je na veliki nogi in kdo ve mogoče bi znala biti tudi njegova odskočna deska. le dovolj očarljiv bi moral biti in ona dovolj naivna ter pripravljena na izziv. sicer nima razloga, da bi sploh posedal z njo in tvegal kakšno nerodno srečanje s kakšnim zaročencem ali pa celo možem, ki ne bi prenesel pogleda nanj sam pa tudi ne potrebuje dram v svojem življenju. že dovolj je bilo to da se mu je kot duh prikazala pred nosom bivša pobegla žena poleg tega pa niti ni vedel kaj naj sedaj z njunim odnosom in svojimi čustvi. » zakaj ste pravzaprav bili pri tistem gospodu. ste mogoče z njim v kakšnem daljnem ali bližnjem sorodu ? « je sedaj že povprašal mogoče kar malce predrzno toda k vragu, pravila nimajo veze pri njemu. » saj nisem preveč radoveden, kajne ? veste v mojem sloju gre vse drugače kot pri vas tam zgoraj. « no ja. kaj pa je sam vedel navsezadnje.

for PHILLIP!

bil je tisti trenutek dneva, ko se je iz vzhoda počasi začelo prikazovati sonce. zaradi nekega neznanega razloga, preprosto ni bila več zmožna zaspati in je zato s svojim pogledom počasi zdrsnila do skorajda negibne postave phillipa, ki je, kot je izgledalo, še zmeraj umirjeno dihala in tako ophelii dala vedeti, da je njen zaročenec še zmeraj globoko v svojem spancu. na njene ustnice je zdrsnil kratek nasmešek, še nekaj trenutkov je poležavala na postelji, nato pa se odločila, da bi bilo morda bolje, če bi se odpravila ven iz svoje kabine in se prepustiti svežemu zraku - če ne kaj drugega, vsaj zbistrilo ji bo misli in jo zbudilo za nov, prihajajoč dan. kolikor toliko se je uspela urediti, čeprav ob tako zgodnji uri verjetno ni bilo veliko verjetnosti, da bi zunaj naletela na veliko število ljudi. z desnico si je pokrila usta in zazehala, nato pa sama pri sebi zamrmbrala nekaj v stilu ‚sedaj pa ko sem vstala, me začenja lotevati zaspanost. pft. dovolj je bilo spanca za danes.‘. še enkrat se je ozrla proti svojemu zaročencu in na njeno veselje ugotovila, da ga na srečo z njenimi polglasnimi koraki ni zbudila, nato pa je počasi odprla vhodna vrata, se izmuznila ven iz sobe, ter jih skorajda neslišno zaprila, nato pa se, kolikor hitro je bilo mogoče napotila proti najbližjemu izhodu zunaj. pred njenimi očmi so se, po tem ko je vanjo butnil svež, jutranji zrak in je za trenutek zaprla svoje veke, na začetku pojavile klopi in ni si mogla kaj, da se ne bi obrnila proti vzhodu in poiskala najbližjo klop, ki je bila tja tudi usmerjena. prvi sončni vzhod na ladji zate, ophelia. in še sama si tukaj, nobenih mimoidočih. se je uspela opomniti, medtem ko je počasi sprva sedla na klop z nogami na tleh, nato pa jih je, ko ji je jutranji mraz prišel nekoliko do živega, dvignila na klop ter jih z obema rokama objela, medtem ko je še zmeraj nepremično strmela v daljavo. v tistem trenutku so besede v njenih mislih začele dobivati nekakšen pomen, vedela je, da je to nov začetek novega romana, katerega je sicer že imela zastavljenega, pa vseeno, še zmeraj je bil čas, da bi karkoli spremenila. še zmeraj ni začela pisati, pravzaprav ni pisala že odkar je stopila na to velikansko ladjo. bilo je kakor, da bi se v njej vzbudil nekakšen šesti čut, ki ji je napovedoval ničkaj prijetno prihodnost. pa vendar, ni vedela in trenutno še ni želela vedeti na katerem področju. navsezadnje, življenje na tej velikanki je, vsaj do sedaj, zanjo potekalo izjemno brezhibno in nikoli ne bi mogla vprašati za več sreče, kot jo je trenutno imela. bilo je le vprašanje časa, kdaj jo bo kakšna izmed tistih nekoliko slabših stvari zopet ujela in njeno življenje postavila na glavo. a tokrat je, vsaj tako je mislila, na najslabše bila pripravljena. prav tako ni bila sama. tu je bil phillip. in kaelyn. na oba je, v njenih najtežjih situacijah nekako računala. pred njenimi očmi se je razodeval eden najlepših sončnih vzhodov kar jih je kadarkoli videla in posledično zaradi tega je potunkala njene nekoliko negativne misli in se osredotočila na to, kako bo, ko bo končno lahko zopet ugledala znane obraze njene družine. resda niso bili popolni, še posebej je njihovo pripadnost prvemu razredu rada poudarjala njena sestra, pa vseeno, ophelia jih je imela rada in skozi skoraj eno leto, ki jih je preživela zdoma jo je počasi začelo dajati nekaj podobnega domotožu. včasih se je spraševala, kako je bilo glede tega osebi, s katero je pravzaprav potovala čez ocean? resda nikoli ni drezala vanj o njegovi družini, vendar nekoliko manjša radovednost nikoli ni zapustila njenega srca. a spraševala ni. vedela je, da če ji bo želel povedati kaj o tem, bo to naredil takrat, ko bo za to pripravljen. iz njenih ustnic je ušel nekoliko krajši vzdihljaj, ki pa je kajhitro utonil v zvoku valov, ki so v nekakšnem ritmu butali ob ladjo. ob vsej tako zelo usklajeni pokrajini, pa je dekle zopet prevzela nekakšna utrujenost in ob vseh teh mislih, se ni niti najmanj zavedala, da se ji je počasi, za njenim hrbtom približevala znana postava.

for kaelyn
sorry, nisem točno vedela na kateri točki začet – po avanturi ali pred njo, pa sem začela kar po njej… hope you don’t mind (: and yes, this post is totally shit -.-

lahkotno je stopal po palubi veličastne ladje, na kateri se je znašel... še sam ni vedel kako. nikoli namreč ni preveč maral morja in vsega tega zibanja na valovih, prav tako ne močnega slanega zraka. toda to je bilo vseeno nekaj drugega - kaj pa je lepšega kot potovati na drugi konec sveta, v ameriko, s tako mogočno ladjo, kot je olympic? sposobna je združiti tri sloje, in čeprav so med njimi še vedno jasno začrtane meje, jih takšno potovanje lahko nekoliko stanjša, toliko, da kakšen posameznik že lahko stopi skozi. bil je ponosen, da je del tega, čeprav se mu je zdelo, da je vse skupaj nekoliko preveč teatralno in privilegirano; vse tisto okrasje in prostori, tako velike razlike v udobju spalnic prvega, drugega in tretjega razreda - vse to mu je šlo nekoliko na živce. toda tudi to se da premagati, kajne? vsekakor je bil popolnoma prepričan, da bo to potovanje nepozabno, če že ne zaradi drugega pa vsaj zaradi njegove dolžine in cilja. konec koncev ni kar tako potovati na drugo celino, ki je povrhu vsega še zelo oddaljena. in poleg tega je upal, da bo tam lahko začel novo življenje, boljše in mirnejše. dovolj mu je bilo že nadležnega britanskega naglasa (od vedno mu je bil veliko lepši ameriški), prav tako je bil naveličan odvetnikov, oblečenih v izredno neokusno elegantna oblačila, ki so tako smešno delovala nasprotno od njihovih prepričanj. pravzaprav mu je bilo nasploh zadosti anglije, kljub temu da je seveda imela tudi veliko prijetnih strani. imel je približno takšen občutek kot takrat, ko je iz francije odhajal v britanijo, v upanju na boljše življenje – kar se je na koncu uresničilo… delno. toda sedaj je bil prepričan, da bo bolje. če ne drugega, bo videl še več sveta, kar sploh ni bilo tako slabo, če je dobro premislil; od vedno je izredno rad potoval, vendar mu to na žalost ni bilo omogočeno dokler ni začel delovati na lastno pest. torej je bilo to nekako urejeno – zdaj je bilo tako ali tako že prepozno, kajti bil je na ladji, ki je mirno plula po atlantiku ter se približevala ameriki. mogoče je bil korak na palubo največja napaka njegovega življenja, mogoče pa začetek nečesa novega, veliko boljšega . to bo še videl, toda sprijaznjen je bil bil z obema možnostima.
na klopci nekaj metrov pred njim se je v večernih sencah ostro izrisovala ženska postava, ki mu je bila nekako znana. ni točno vedel zakaj, toda preprosto moral se ji je približati, izvedeti kdo je to – in glej ga, zlomka, koga je srečal? kaelyn. ena sama beseda, njeno ime, mu je odzvanjalo v sicer mirnih mislih kot bobnenje nevihte, ki je kar naenkrat prihrumela v mirno puščavo. dobro se je spomnil tistega večera – prav tako kot tudi tega, da ni bilo prav, kar sta počela… in kar je čutil po tem. bila je poročena, in na videz ne tako nesrečno kot bi bila lahko, on pa si jo je v mislih prilastil, jo vzel zase. obupno. “oh, pozdravljeni, gospodična kaelyn. lep večer, mar ne?” izjemno ga je privlačila. to je ugotovil že ko jo je prvič videl; ni se trudil z zanikanjem le tega. preveč zlagano bi bilo potem vse skupaj. pogumno se je usedel poleg nje ter se zazrl v prelep sončni zahod.

zahahljala se je, ko je njen očitno stari znanec navidez neprisiljeno pohvalil gospoda wottona, ki se je njej osebno zdel snob med snobi. angleška smetana, ki je lahko srala po glavah drugih ljudi, prepričana v to, da izpopolnjuje kriterije popolnosti. še zdaleč ne, a wottonu in njegovi ženi je uspevalo dajati vtis nedotakljivosti; ali vsaj tako se je zdelo družbi, dokler ju ni prepoznala bolje. v privatni sferi sta se večkrat udarila, kajti gospa je bila kljub svoji nadležnosti izjemno temperamentna ženska, ki je znala vrteti jezik - in večkrat kak teden nista spregovorila niti besede, ker sta drug drugemu preprosto zamerila. trmasta lažnivca, a če je dobro pomislila, je bila to skupna točka vseh londonskih veljakov. »oh, gospod calvert, lepo vas prosim, pred menoj se vam res ni potrebno pretvarjati,« se mu je vljudno, a še vedno iskreno nasmehnila, da bi mu pokazala, da ni ravno zadrta deklina iz prvega razreda, ki bo hitela tožariti vsako umazano drobnarijo, ki jo bo utegnil kdo reči pred njo. »o gospodu wottonu prav vsi lepo govorijo, a dejstvo je, da ga nihče zares ne mara.« šaljivo se je namrščila, da bi pokazala, da tudi sama ni ravno nora oboževalka tega gospoda. med tem pa ji je bil gospodič calvert, katerega ime je bržkone že pozabila - ali pa ga morda sploh nikdar ni poznala - zelo simpatičen. zdel se ji je iskren in, oh, kako naivno od nje, celo nedolžen. ne v primarnem smislu, a zdelo se ji je enostavno, da vendar ni podel tip človeka; če bi bil, bi bil zdajle že izjemno uspešen pisec, tako pa se je očitno skušal prebiti na svoj način, kar je bilo izjemno težko, če človek v zaledju ni imel dobrega založnika - ali pa denarnega prijatelja, ki bi vedel, katere vezi je potrebno potegniti in kje. »oh, gospod, lepo vas prosim,« ga je izjemno mehko zavrnila, da ne bi izgledalo, kot da mu visiljuje svoje mnenje. ne, ni hotela tega, hotela mu ga je zgolj približati. »kaj pa so založniki, bogovi?« je povzdignila obrvi in ob svojem retoričnem vprašanju odkimala ter nadaljevala, še preden bi ji uspel potrditi ali jo zavrniti: »veste, založniki, ki jih poznam jaz, imajo takšno izobrazbo kot vi in jaz. ali še manjšo. edino, po čemer izstopajo, so velike količine denarja, ki jih delajo premožne in mogočne. okusa nimajo pa prav nobenega.« vljudno se je zahahljala, a navsezadnje je bilo njeno mnenje zares pristno. o literatih je imela večkrat dobro mnenje, pa četudi so bili zavrnjeni, med tem pa o predstavnikih večjih založb pogosto ni imela niti ene samcaste dobre misli - vsaj glede dela, ki so ga opravljali. ob njegovih naslednjih besedah je njen obraz spreletela senca žalosti. kaj res, tako grdo so delali z njim? saj ne, da bi ji bilo zares mar, a navsezadnje se je vsaj morala obnašati tako, mar ne? prekleto, in očitno bo točno to potrebno - tako ali drugače. »in.. proti ameriki potujete z namenom, da poskusite svojo srečo na tujih tleh?« je predvidevala najbolj očitno možnost, ki ji je bila ponujena pred nos. očitno, le kaj drugega bi ta neuspeli pisec utegnil početi na tujem kontinentu? razen, če je imel morda dogovorjeno poroko ali kup dolgov, pred katerimi je bežal, ni ravno videla bolj smiselnega vzroka. ob njegovem nerodnem izgovarjanju se je samo zahihitala ter zmajala z glavo. »prosim vas, sploh ne skrbite. ah, kako nevljudno od mene.. margaret sem.« ponudila mu je roko, da bi segel vanjo, jo ukrivil in poljubil - pač kakorkoli so delovali potniki, ki so posedali na zadnjem delu ladje in se čez dan razgledovali naokrog. »sicer pa imam tudi jaz samo vaš priimek..« je nadaljevala, ob čemer je precej očitno namignila, da ji sploh ne bi bilo odveč spoznati tudi njegovega imena. navsezadnje se bo tako iz neznanca prelevil v znanca; sicer še ni vedela, kaj si bo počela s takšnim novim znancem, a precej prepričana je bila, da bosta našla zaposlitev. »dajte no, lepo vas prosim,« se je polaskano nasmihala, ko jo je povabil, naj mu prisede. »vse, kar potrebujem, mi prinesejo tako rekoč pred nos.. ne vem, kdaj sem se nazadnje naprezala.« za trenutek je postala, nato pa nadaljevala: »in vendar hvala, za vaše povabilo.« previdno je prisedla k svojemu sogovorniku, ob čemer je pogladila mehko svilo svoje temne obleke, ki se je dotikala njenih nog, da se slučajno ne bi zmečkala pod njeno težo. nato se je ponovno nasmehnila gospodiču, s katerim je klepetala; zdel se ji je preprosto preveč simpatičen, da bi ga spustila zdrseti med prsti. »ah, ne,« je odkimala, ob čemer je lahko samo poslala zahvale bogu, da temu ni bilo tako. ne, z gospodom wottnom si zares ni želela sorodstvenih vezi. »gospod, s katerim sem bila, moj bivši mož - z gospodom wottnom sta bila zares dobra prijatelja, tako da sva večkrat zahajala tja na večerje ali zabave ali.. karkoli se jima je pač izmislilo.« skomignila je z rameni, saj se ji je zdelo, da pogovor o njenem bivšem možu ni ravno dober začetnik za pogovore. ponavadi so pogovori po tem, ko je povedala, da je vdova, precej hitro zamrli. »ne, ne, nikakor ne,« je odkimala in se s hrbtom prijetno naslonila na lesena naslonjala klopi, ki so se prav dobro prilegala njenemu hrbtu. »morda za kakšnega hudega snoba.. sama se štejem v milejšo verzijo smetanskega stanu.« pomežiknila mu je, da bi bilo jasno, da ni najbolj resna in da same sebe ni ravno oklicevala za 'smetanski stan'. bila je zgolj posrečena igra besed, ki se ji je zgodila.