jenkins, audrey allison

Naslov sporočila: jenkins, audrey allison Sob Apr 14, 2012 8:19 am

-----------------------------
--------------------------
BOARDING PASS
--------------------------
PERMISSION GRANTED
TO COME ABOARD
WHITE STAR LINE'S
R. M. S. OLYMPIC
--------------------------
-----------------------------

jenkins, audrey allison Rachel-mcadams-001

audrey allison jenkins
petindvajset; new orleans;
sobarica, zaročena

'' življenje ni preprosto. nikoli ni in nikoli ni bilo, a vedno obstaja upanje, da se ti bo nekoč nasmehnila sreča. '' ob teh besedah sem odrasla. od malega me je oče učil, da je mogoče vse, če se le dovolj potrudiš in če zadosti močno verjameš. in verjela sem v te njegove besede, vse dokler ni zbolel. bolezen ga je počasi uničevala in mu omračila um, prav tako kot ga je tudi meni, a kot pravijo sem sama prišla nazaj k sebi, pri njem pa tudi moje goreče upanje in vse molitve, ki sem mu jih posvetila, niso zalegle. umrl je in me pustil samo z materjo, ki se je zapijala in vztrajno zapravljala denar. do petnajstega leta sem bila princeska. od takrat naprej sem le še ena izmed mnogih deklet, ki morajo delati za preživetje. a kmalu po tej nesreči, ki bo vedno metala senco na moje življenje, je posijalo sonce in spoznala sem njega. ni minilo leto in bila sva zaročena, vendar stvar preprosto ni bila to. zgodnja najstniška leta sem preživela v prebiranju romanov, v katerih je ljubezen junakinje ponesla do nebes, sama pa do zaročenca nisem čutila kaj več kot globoko naklonjenost in prav to je bilo tisto, kar mi v nočeh ni dalo spati. vse dokler nisem od prijateljice izvedela, da najemajo ženske za delo na veliki ladji in tako sem se, slab mesec pred poroko, prijavila, štiri dni pred dnevom, ki bi moral biti za žensko najsrečnejši dan življenja, pa sem se vkrcala in čez dva dni je ladja izplula. ni me našel, nikoli me ne bo. in jaz se počutim neverjetno krivo, a z tlečo iskro upanja globoko v prsih. in splačalo se je.

-----------------------------

pravijo, da je življenje takšno, kot si ga sam ustvariš. in jaz verjamem, da je tako. sem tamara iz okolice ptuja, stara sem sedemnajst let in z rpgjem se ukvarjam že več kot šest let – minus nekaj vmesnih prekinitev. v kinu grizem nohte, sem dokaj realen in neromantičen človek, ki enkrat na teden vzdihuje ob kaki romantični komediji in svojo domišljijo vlaga v povprečne poste. ne maram titanika, obožujem glasbo, predvsem vse, kar je nastalo pred leto '95 in sem prava lenoba. med tednom sem zabadikadirana v dijaškem domu brez prenosnika, zato je takrat kar se tiče moje aktivnosti na forumih običajno suša. v družbi tujcev sem tiha, znanci me imajo za glasno, moji prijatelji molijo, da ne bom kdaj naredila česa tako neumnega, da bo pustilo trajne posledice. sem zagrizen fan HPja in sovražnik somraka, ker se vampirji ne svetijo. moji pobožni želji sta medicinska fakulteta in avto, ampak do takrat bo treba še malo počakati. kontaktirate me lahko preko inboxa ali facebooka, kakorkoli vam pač paše.

-----------------------------