1st class swimming pool

FOR, lovely audrey :3

pariz je bil veličasten, omamen in do potankosti razduzdan. zagotovo mesto, ki se ga po vseh pravilih in logiki, ne bi smel nikoli in nikdar naveličati. a vendar se ga je po letu dni lotil občutek nemira, da mora napredovati naprej in spet skočiti nekam v neznano. odhod iz rojstne poljske je bil pričakovan, od nekdaj je vedel, da v domovini ne bo zdržal do svoje smrti in da bo slej kot prej našel način, da ji pobegne. uspelo mu je in pariz se je prav zares tedaj zdel kot uresničitev vseh sanj. dnevi so se zlili v eno samo celoto in kmalu jih ni več ločil od noči. ni več pomnil, kako mu je sploh uspelo preživeti iz dneva v dan in kje si je našel prenočišče. večino večerov je posedal pred moulin rougom in v polomljeni francoščini dvoril barskim plesalkem ter snobom kradel škatlice z dišečimi cigarami. amerika je bila oddaljena le še en ocean stran in le kako torej ne bi sprejel priložnosti za brezplačno vožnjo tja čez? v še eno obljubljeno deželo. ponudbo je sprejel brez premisleka in nemudoma. in tako je danes slonel ob ograji, ko se je pristanišče oddaljevalo od ogromne čezoceanke. okrog njega je bilo kup potnikov, prav vsi so mahali ljudem, ki so jih pustili za sabo, aleks pa je le z nasmeškom spremljal dogajanje okrog sebe, dokler ga ni nadzorni šef nagnal na delo, da je okrog prenašal težke smrdljive kovčke. a bil je že večer in prvi dan plovbe je bil za njimi, v tem času pa si je kaj hitro našel nekaj novih prijateljev in spoznal kar nekaj preostalega osebja. vsi skupaj so sestavljali precej pisan mozaik, prav vsak pa je imel v ozadju drugačno življenjsko zgodbo. za nameček si je poljak še zadal cilj, da enkrat za vselej dokaže, kako bogate lepotičke hrepenijo po nekaj nevarnih izkušnjah, in zaenkrat je vse kazalo na to, da mu bo teorijo uspelo potrditi. sedaj pa se je z dvema ukradenima šampanjcema v roki smukal po hodnikih prvega razreda in skušal karseda brezskrbno priti do njihovega bazena, kjer naj bi ga pričakovala temnolasa američanka, ena od zaposlenih. nikakor ni mogel zanikati, da ni izgledala čudovito, poleg tega pa je v sebi nosila posebno iskro, ki jo je nadvse pogrešal pri večini ostalih žensk – večinoma so se zanašale le na svoj dober videz in francoski parfum, sledile vsem pravilom bontona in včasih namerno zardevale, ko si jim poklonil kakšen mimobežen kompliment. končno se je ustavil pred vrati prepovedanega bazena in jih s komolcem previdno odprl. hitro se je ozrl še desno in levo navzgor po hodniku, da ga ne bi opazil kakšen potencialen snob, ki bi ga bil sposoben zvleči do šefa in ga spraviti ob službo, ker se tihotapi po njihovih prostorih s šampanjcem v roki. smuknil je v notranjost in vrata sprva le priprl. ''audrey?'' je polglasno spregovoril v srednje veliko sobo, sredi katere se je nahajal bazen, osvetljeval jo je le zanemarljivi soj svetilke na enem od marmornatih stebrov. s pogledom je prečesal prostor, dokler se ni naposled izza enega od stebrov prikazala rjavolasa ženska glava, da se mu je na obrazu nemudoma zarisal nasmešek. ''draga, priznam, da sem že pomislil, da si se ustrašila nocojšnjega izziva,'' je nadaljeval in zaprl masivna vrata za seboj, da je po praznem prostoru rahlo zadonelo. z lagodnimi koraki se je odpravil proti robu bazena in steklenici dvignil proti američanki ter z njima rahlo pomahal po zraku: ''ne vem točno, koliko američani nesete, ampak upam, da bosta dve steklenici najdražjega šampanjca dovolj?'' ustavil se je pri robu in sedel na tla, ne da bi še trenutek dlje čakal z odpiranjem steklenice. zamašek je počil in se izstrelil na sredo bazena, sam pa je roko s steklenico iztegnil nad vodno gladino, da ni buhteča pena pristala na njegovi uniformi. ''izvoli,'' jo je podal k znanki, ko se je peneči gejzir umiril. kršenje pravil še nikdar ni bilo tako sladko. ''torej, audrey jenkins, na kaj bova nazdravila?'' se je nasmehnil proti rjavolaski.