1st class promenade

opazovati sonce, ki se kot velik kup žareče bolesti spušča v hladno morje - osupljiv prizor, morda toliko bolj, ker se ji je zdelo, da jo je v zadnjem času vse to naporno dogajanje okrog nje na koncu koncev vendar doseglo - in zbilo. neprijetno se ji je zdelo takole sprehajati se po krovu, ki ga je basil pomagal graditi; ne toliko zavoljo tega, da so vsi vedeli - četudi o tem niso govorili - da je bil njun odnos samo krinka, še več, vedeli so celo, da so se za krhkimi zidovi samo na videz ljubečega zakona dogajale takšne in drugačne prevare, ki prav nikomur ne bi smele biti v ponos. in vendar je ni bodlo to; bodli so jo naporni pogledi, ki so ji črpali moč, bodlo jo je, da je na bolj ali manj vsakem koraku začutila oko nekoga, ki je poznal njenega preminulega moža ali - še huje - njo samo in je vedel, kaj se je dogajalo. je razumel, da ta zakon še zdaleč ni bil popoln. in jo samo s svojimi očmi zaničeval. vajena je bila namreč, da so ljudje nanjo gledali kot na kraljico, ne pa na tretjerazredno pocestnico, ki je moževemu avtu - z kdove kje pridobljenim znanjem, ironija pa taka - nekje preškrtnila kakšno žičko in poskrbela za to, da je zletel v dolino s svojim simpatičnim telescem in vsem, kar mu je bilo kdaj drago vred. vsaj to je postavilo stvari v pravo perspektivo - drug drugemu nikdar nista bila draga. in vendar se ji, smešno, to ni zdel greh - prej način življenja. vedela pa je, da bo morala tudi vsem drugim dokazati, da je pokončna ženska. da je njihovi pogledi niti za ped ne premaknejo. da ne čuti posledic njihovega šepeta za njenih hrbtom. da, predvsem to, sama ve, da ni storila prav ničesar narobe. sprehod iz enoposteljne kabine preko razkošnega salona proti hodniku je bil mučen. sveže oprane pramene las je z dlanmi skušala zadržati v tesno speti frizuri, a zaradi mehkobe so vztrajno silili iz primerne urejenosti, zato je navsezadnje sklenila, da jih razpusti. vrgla jih je preko ramen in z rokami zdrsela preko črne obleke, izjemnega dela njene najljubše šivilje. vpeti majhni kamni so dajali lesketajoč videz, ki še niti najmanj ni mejil na kič, barva pa jo je, tako se ji je zdelo, od nekdaj dobro definirala. zdaj, ko je imela svojo 'dobo žalovanja', je bil to samo še en razlog več, da se oblači v morbid, ki pa se je njej sami zdel veliko bolj raznolik kot povprečna oblačila prijetnih gospa, ki so se sprehajale po stopniščih sem ter tja ter iskale primerno persono za obrekanje. na hodniku je zgolj nagnila glavo ob očesnem kontaktu s komerkoli vsaj na pogled poznanim; tako ali tako so bolj ali manj vsi potniki prvega razreda poznali vse druge potnike prvega razreda. tako je denimo kabino od njene v času potovanja stanoval nekdanji najboljši prijatelj njenega moža - sreča pa taka. hvala bogu je vsaj ni obsojal s pogledom, čeprav je vedel veliko več kot drugi - ta je vsaj kot dejstva poznal večino afer, o katerih je basil vsakič spregovoril, ko se je prenacedil svojega konjaka. svojo pot je nadaljevala samozavestno; tu in tam je na njenih ustnicah trznil nepričakovan nasmeh; hodila je počasi, njena glava je bila dvignjena, spustila se je le v znak kimanja ob srečanju z znanci. in nato je pristala zunaj, na promenadi, ki je bila namenjena zgolj njej podobnim snobom, da so tukaj sprehajali svoje nogice in se krepili za svoje naporno življenje brezdelja. nasmehnila se je ob lastnem zaničevanju svojega sloja, ob čemer ji je bilo popolnoma jasno, da sama niti z enim samcatim dejanjem ni poskrbela, da bi bila kaj boljša od njih. in zdaj je bila tukaj, s prsti oklenjena ograje, s pogledom pa prikovana na zahajajočo rdečo kroglo, ki je iz trenutka v trenutek bolj izginjala izpred njenih oči. ocean se je lesketal. že se je hotela odpraviti dalje, prepričana, da je tukaj več ne čaka kaj veliko zanimivega, a v trenutku, ko je izpustila ograjo in se s pogledom prepustila promenadi v vsej njeni dolžini, se je iz oči v oči srečala z znanko, ob čemer ji je v trenutku na obraz padel sladek nasmeh. v družbi bi človek lahko celo rekel, da sta izpadli kot prijateljici, ki se občasno bodeta. resnica je bila, kakopak, daleč od tega. »courtney, draga, kako nepričakovano,« je dejala z mehkim tonom in z milim nasmehom na obrazu. »slišala sem namreč, da si izginila iz obličja zemlje - in zdaj nate naletim tukaj!« nekoliko je zožila oči, na njenih ustnicah pa je kar ostajal neodstranljiv nasmeh; gospodična brown je poznala njegovo sporočilnost, ostali okrog njiju pa bi zlahka rekli, da opazujejo snidenje starih prijateljic. angleška aristokracija se je vsa poznala med seboj; courtney je bila eno od tistih razvajenih ameriških deklet, ki enostavno ni spadalo v to aristokratsko družbo. »zares zanimivo presenečenje,« je še pomenljivo dodala, ob čemer se je zavedala, da najbrž ni edina, ki jo je prepoznala; londončani pa so novice trobili naokrog, kot bi bili plačani za to. le vprašanje časa je bilo, kdaj jo bo njen zaročenec izvohal in ugrabil nazaj.

this is for lovely vixen and there are around 650 words for you. shall we keep this short?

veter je rahlo pihljal na palubo gromozanske čezoceanke, ko se je phillip počasi sprehajal po njenem krovu. luči pristanišča, ki so ga zapustili, so že izginile v temi in sedaj okoli ladje ni bilo drugega kot prostran in širok atlantski ocean. za phillipa to ni bila prva plovba čez prostrano morje, a kljub temu ni bil nič manj živčen. pa ne zaradi strahu pred vodo ali nesrečo. ne, bil je vajen dolgih in napornih potovanj zaradi svoje službe, toda enkrat za spremembo na poti ni bil zaradi tega, ker je vladajočo elito v angliji zgrabila panika pred kakšno od ostalih držav. ne, tokratna plovba čez lužo je bila povsem osebne narave. kakšne pol ure nazaj je v kabini pustil svojo zaročenko in se odpravil na svež zrak, v upanju, da si zbistri misli. skupaj sta bila namreč namenjena v kanado, v opheliin domač kraj. pred bližajočo se poroko je bilo pač v navadi, da kot bodoči ženin spozna svojo novo taščo in tasta. to je bila še edina ovira, ki ju je ločila pred skorajšnjim skokom v zakonski jarem. zanj je bil to že drugi zakon, a ophelia in njegovi novi prijatelji, ki so bili povabljeni na poroko, za to seveda niso vedeli. včasih se je pravzaprav zgrozil nad sabo, kako enostavno mu je bilo prevzeti življenje z novo identiteto. mogoče je bil prav zaradi tega odličen vladni vohun. a mogoče je bil sedaj čas, da začne resneje razmišljati o menjavi poklicne poti. verjetno ne bi imel nič proti temu, če bi zares živel tisto življenje, ki mu je predstavljalo le dobro krinko. trgovski popotnik. trgovec, ki neprestano potuje v tuje in eksotične kraje, da prvi v anglijo pripelje najdražjo svilo in najbolj eksotičen sadež. ob tej misli se je stresel. ne, to je bilo dolgočasno življenje in sam nikakor ni spadal vanj. a navsezadnje se je bližal že tridesetemu letu, kar je nekako predstavljalo vrhunec njegovo kariere in zadnji čas, da si ustvari družino. kar si je tudi želel. včasih je že mislil, da je bil čas za to, a mu je njegova služba prekrižala načrte. te misli je, preden so se dodobra razživele v njegovi glavi, potisnil na stran. preteklost je bila preteklost. njegova sedanja prihodnost je bila drugačna od njegovih načrtov še dve leti nazaj, a kljub temu je užival v svojem življenju. manjkalo mu ni ničesar in kar je bilo najbolj pomembno – bil je živ. nekajkrat je bil resnično v dvomih, če mu je zares uspelo ubežati mafiji. kdaj pa kdaj ga je prijela rahla panika, saj se ni mogel otresti neprijetnega občutka, da ga nekdo zasleduje. tako da je za sabo vedno poskušal zabrisati vse sledi. sedaj pa je bil sredi morja, namenjen na drug konec sveta in tako je lahko zadihal veliko bolj svobodneje, saj je dvomil, da bi mu kdorkoli lahko sledil na ladjo. navsezadnje je bil profesionalec v brisanju sledi za sabo.

naslonjen na ograjo je pogledoval v morje, a v temi, katera se je že zdavnaj spustila nad morje, seveda ni videl nič. tiho je zavzdihnil, se z dlanmi oprijel ograje in se tako na hitro obrnil proč, da je presenetil mimoidočo sprehajalko, ki očitno ni pričakovala tega, da se bo tako hitro obrnil in odkorakal proč. tako je neprevidno trčil ob njeno telo, toda na srečo je imel dovolj hitre reflekse, da jo je ujel in zagrabil za nadlaket, preden bi se zaradi udarca opotekla. »se opravičujem za mojo nerodnost. nisem opazil, da je nekdo za mano,« se ji je hitel opravičevati. za trenutek zaradi njenega klobuka sploh ni vedel, komu govori, ko pa je dvignila obraz in sta se njena pogleda srečala, se je počutil, kot da mu je za trenutek v žilah zmrznila kri. pred sabo je namreč zagledal obraz nekdanje žene, katero je verjetno pustil v prepričanju, da je mrtev. njegov prijem je v trenutku popustil in v zmedenosti je naredil pol koraka nazaj. »vicky… kaj počneš tukaj?« je skorajda zajecljal in jo prepadeno pogledal.

spet jo je mučil tisti nenavadni notranji občutek, na katerega se je začela nanašati v zadnjem času kot na nekaj najbolj pomembnega, kar je po eni strani tudi bil - navsezadnje je z njim prišla dlje kot s kakršnimkoli logičnim sklepanjem, ki se ga je posluževala na začetku in jo je pripeljal samo v vrsto slepih ulic zaradi katerega je le izgubila preveč dragocenega časa, ker je zametavala občutke, ki bi se jim morala posvetiti z vso svojo pozornostjo že v prvi vrsti in bi doslej že ugotovila kdo se skriva kot morilec njenega moža v osebi, ki jo je pripeljala na ladjo. to isto osebo je pravzaprav na nek način občudovala, saj je neverjetno dobro in hitro brisala sledi za sabo, a vseeno še vedno ne dovolj, da jih ona ne bi dovolj hitro sproti odkrivala in se korak za korakom premikala v pravo smer. očitno je ta oseba čutila njeno vztrajno prisotnost nekje za seboj, saj si je navsezadnje dala vse preveč opravka s tem, da ne bi bila najdena, a vixen je sledenje obvladovala in se ni brez razloga uvrščala pod sam vrh vohunov, ki so delovali na britanskem otočju. vse težje naloge so ji bile v izziv, ki se ga je lotila z neomajno osredotočenostjo in vnemo, kateri pa sta na koncu lahko prinašale rezultate brez nepotrebnih žrtev zaradi napak ali premalo pripravljenosti. v vodah, kjer ni bilo odvisno samo obstanek tvojega življenja, ampak se je predvsem šlo za življenja drugih, ni bilo prostora za niti najmanjšo napakico. preden bi občutek zvodenel, je že odprla vrata svoje kabine s klobukom potisnjenim globoko na oči in stopila je na šibko osvetljen hodnik. njen korak je bil lahkoten in brez nepotrebne naglice, ki bi v mimoidočih vzbujala pozornost, da bi jo z radovednostjo začeli spraševati o namenih njenega hitenja. visoke družbe ni preveč marala, za njen okus je bila mnogo preveč vtikljiva in hinavska, da bi se ji priljubila. s svojim mišljenim jim je najbrž delala krivico, glede na to, da je bila ona laž na dveh nogah in je njeno življenje bilo pretežno sestavljeno iz spletk. razlika med njima je bila le v tem, da je to bilo njeno delo in ne nepotrebna radovednost začinjena z veliko merico nevoščljivosti. samo po sili razmer je zadnje pol leta trpela med plehko populacijo bogatašev, s trenutkom ko bo mogoče se bo umaknila kamorkoli, samo stran od njih. verjetno ne ravno na podeželje, saj bi tam od dolgčasa najbrž umrla - navajena je bila na razgibano avanturistično življenje z vsakodnevnimi nevarnostmi na čelu. žal se je življenje vohuna preveč zažrlo vate, da bi ga odrezal in brez oziranja preko rame odkorakal proč. zanjo bi scenarij odhoda v sončni zahod obstajal samo z roko v roki z njeno najdražjo osebo, a z njeno smrtjo je vse skupaj padlo v vodo.

globoko je vdihnila v pljuča večerni zrak, ko je stopila na promenado in pogled ji je ušel navzgor k svetlim zvezdam, ki se jih v londonu ponavadi sploh ni videlo in med plazenjem po ulicah, s skrivanjem v sencah, človek tudi ni imel časa opazovati in misliti še na morebitno prisotnost drobnih lučk visoko na nebu. slišati ni bilo ničesar kot valovanje morja skozi katerega so drseli in butanje le-tega ob bok ladje nekje nizko spodaj. ko se je nagnila čez ograjo, da bi precenila razdaljo do gladine morja, ni videla drugega kot črnino in tudi ni se poglabljala v razmišljanje globokega padca, če bi izgubila ravnotežje, poleg tega pa je postajala vedno bolj napeta, kot bi bila že čisto blizu velikemu odkritju, ki ji bo naposled po vsem tem času le dal odgovore. le da ni pričakovala, da se bo v ta 'odkritje' zaletela ali da se bo on v njo - enkrat so jo samo zgrabile roke ob skorajšnji izgubi ravnotežja in dlani, ki so jo zadržle pred padcem je telo v trenutku prepoznalo in zahrepenelo po še več dotikih znanih moških rok, možgani pa istočasno nikakor niso hoteli dojeti pred kom se je znašla, do koga jo je njen šesti čut pripeljal - v čigav objem. glas pospremljen z njegovimi dotiki, je bil nekoliko drugačen, z drugačnim naglasom kot ga je bila vajena, a ko je dvignila pogled k njegovemu obrazu in je njej klobuk razkril obraz, je prepoznala osebo poleg sebe. zgroženo se je zastrmela v oči svojega menda pokojnega moža, ki je še kako živ stal pred njo in se kot on odmaknila korak nazaj, dokler za seboj ni začutila stene in ni imela nikamor iti. tih krik se ji je utrgal iz ustnic, ki ga je mogoče celo slišala le ona v svoji glavi in desnica ji je segla k srcu do dna duše presunjena. v srce ji je kar naenkrat vdrla panika, da se njen um poigrava z njo in je napoti v norost z videnjem duhov, a slišati spet ljubkovalna okrajšava njenega imena iz njegovih ust, jo je prepričala v resničnost osebe pred sabo. le james jo je klical vicky... le zanj. "james..." je dahnila s šibkim glasom, nesposobna odgovoriti mu na vprašanje, kaj šele mišljenja. ustnica ji je drhtela od zadrževanih solz, ki so se v njej nabirale od dneva njegovega izginotja in jih ob globoki žalosti ni mogla preliti ter iti dalje. "sledila sem tvojemu morilcu. le da sem očitno sledila tebi," je med jecljanjem komaj spravila iz sebe in zahlastala za zrakom, ko je kar naenkrat imela občutek, da ji nekaj težkega obležalo na prsih ter ji prekinja dovod zraka. ramena so se ji povesila, ko se je naslanjala na steno za seboj in začutila je mravljince v nogah. tisoče mravelj ji je napadlo noge in kolena. čutila je njihovo gomazenje, ki se je širilo proti trebuhu in navzgor z vse hujšo slabostjo. ob zmanjkanju ravnotežja se je zamajala ob težki omotici, ki si jo je hotela podrediti in potegniti globoko v temno črnino.

kako je lahko naletel tu ravno nanjo, na svojo nekdanjo ženo, katero je že davno poskušal pozabiti in spomin nanjo zakopati s spominom o njegovem prejšnjem življenju. včasih si je predstavljal kako bi bilo, če bi jo nekako vseeno kontaktiral ter ji razkril, da je še vedno živ in naj je ne skrbi zanj. pa ga je notranji glas vedno znova opominjal, da je to prenevarno in da v tem primeru ne bo v nevarnosti le njegovo življenje, ampak tudi njeno. in sedaj ga je njena prisotnost popolnoma presunila. za hip je njegovo telo skorajda prevzel tisti človeški del njegove osebnosti, njen mož, ki jo je brezpogojno ljubil bolj kot vse na svetu in bi jo najraje stisnil v svojem objem in je nikoli več izpustil iz njega. toda le za hip. že naslednji trenutek so na površje priplavala vsa tista navodila, katera so jih vohunom vcepljali v glavo vsa leta njihovih treningov. nikoli, ampak zares nikoli, ne smeš dati prednosti svojemu lastnemu življenju in čustvom pred dolžnostjo do države. »psst,« je tiho šepnil, ko se ji je spet približal in svojo dlan nežno položil čez njene ustnice. pogledal je za sabo in se tako prepričal, da nihče ni opazil njunega malega srečanja. njegov pogled se je za trenutek sumljivo ustavil na paru, ki se je zadrževal v bližini in šele, ko sta se oddaljila na dovolj varno razdaljo, se je phillip ponovno obrnil proti vixen. šele tedaj je opazil, da jo drži s telesom ujeto med njega in steno za njo. odmaknil je roko, jo z obema rokama prijel za njene nadlakti ter jo potegnil okoli roba stene. tako sta bila sicer izpostavljena močnemu vetru, a obenem popolnoma nevidna za ljudi, ki so se sprehajali na palubi, ne da bi vedeli kakšna drama se odvija le nekaj metrov stran od njih. šele ko sta bila tako skrita, jo je phillip počasi izpustil iz svojega prijema. še vedno se je tresla, a vsaj dovolj trdno je lahko stala na svojih lastnih nogah. »nobenega morilca ni bilo… kot lahko sklepaš sedaj, ko vidiš da sem še kako živ,« je zamrmral in se ji opravičujoče nasmehnil. »saj veš, da ti ne smem veliko povedati o mojih nalogah, ampak… če povzamem na kratko, ljude, za katerimi sem vohunil, so odkrili mojo pravo identiteto. nekaj dni sem poskušal bežati, ampak dokler nisi mrtev, ne ustavijo lova za tabo. zato sem uprizoril lastno smrt. in tako rešil sebe… in nenazadnje tudi tebe.« nikakor si ni mogel predstavljati kako bi bilo, če bi mafija prišla do victorie. tega nikakor ni mogel dopustiti in tako je bilo veliko lažje uprizoriti lastno smrt. nekaj trenutkov je brez besed strmel vanjo ter se potem rahlo nasmehnil. »ne veš kako lepo te je videti po vsem tem času,« je tiho zamrmral in se za nekaj trenutkov zamišljeno zazrl v njene oči. na spomin so privreli marsikateri spomini, česar pa ni mogel dovoliti. kratko je zmajal z glavo, v upanju, da se tako znebi prividov preteklosti, ter se zazrl vanjo. »zdaj sem phillip. phillip baxter. james macintosh je mrtev in bo tudi ostal mrtev…« je zamrmral in zavzdihnil. šele ko je bil sedaj od nje oddaljen le slab meter je ugotovil kako zelo jo je pogrešal. a preteklosti ni mogel spreminjati in tudi podoba ophelie mu ni dala miru. vedel je, da bi bilo najbolje, če bi naročil svetlolaski, naj se dela kot da ga ni nikoli videla in naj ga pozabi, a kaj ko je bilo to tako prekleto težko. le še nekaj zadnjih trenutkov je želel preživeti kot njen mož, james, preden se vrne k svojemu novemu življenju. njegove roke so počasi zajele njene dlani in jih za nekaj drobnih sekund stisnile, kot da bi se želel prepričati, če je ob njem res victoria, potem pa je pogled dvignil do njenega obraza in tiho zavzdihnil. v očeh mu je bilo takrat verjetno prav zlahka razbrati bolečino, ki jo je čutil v sebi v tem trenutku. »upal sem, da boš lahko sprejela, da me ni več in nadaljevala s svojim življenjem. nikakor si nisem želel, da bi najboljša leta svojega življenja preživela na poti za mojim morilcem. to je bilo zadnje, kar sem želel. zaslužiš si veliko več kot je bilo življenje z mano… ampak vseeno ne morem verjeti, da si me izsledila,« se je potem moral zasmejati ob tem odkritju, preden je počasi zmajal z glavo. »očitno se staram in nisem več sposoben spodobno zakrivati sledi za sabo,« je namuznjeno dodal.

niti v najlepših sanjah si ne bi zamislila konca, kjer bi se on izkazal živ - globoko v srcu je vsekakor upala, ob enem pa je odlično poznala svoje in njegovo življenje ter nevarnosti, ki so prišle v paketu z nalogami za državo, in katere so ti vsakodnevno stregle po življenju. obvestila o pogrešanosti, ki so jih dobili svojci, so ponavadi pomenili skoraj gotovo smrt. vedno je lahko šlo kaj narobe, si koga premalo podkupil in te je izdal ter s tem razkril tvojo pravo identiteto, ki je lahko ogrozila več ljudi kot le tebe. zato se ni predajala neskončnemu upanju, ki bi najbrž umrlo skupaj z njo - vseeno pa to ni pomenilo, da je lahko morilec odkorakal stran od trupla njenega moža nekaznovano, medtem ko je z njim naredil kdo ve kaj - nekateri vohuni niso bili nikoli najdeni. moral si se sprijazniti in živeti dalje, a vixen ni bila oseba, ki bi se vdala ob najmanjši oviri, predvsem pa je imela mnogo sredstev in vez, ki jih je lahko uporabila sebi v prid in ki jih običajni smrtniki pač niso mogli. bila bi neumna, če ne bi poiskala krivca. poiskala ga je res, le da je namesto njega tam našla prav jamesa, ki bi po vsej logiki moral biti mrtev in pokopan v kakšnem globoki jami, kjer ga ne bi nikoli našli. a lahko bi vedela, da pri njej logika pride samo v zadnjih stadijih, prej ne obstaja. ne glede na vsa leta urjenja in da je bila kot james med enimi izmed najboljših, ni mogla za hladno masko skriti vsega kar se je dogajalo v njej. pred njim ni bila vajena nikoli igrati, spletati trdnih laži - on je bil tisti del njenega življenja, ki je temeljil na resnici in samo resnici. ob njem ni igrala še ene vloge in prelevila v katerokoli osebo si je zamislila v glavi, kot bi igrala po scenariju kakor igralke na odrskih deskah. ob tem malem srečanju ni pazila na hrbet, sumničavo opazovala druge ljudi, ki bi se s svojimi pogledi prevečkrat obrnili k njima ali pa se delali, da sta nevidna. vse ji je ušlo iz glave - in ni ji bilo mar. brez upiranja in še vedno tresoča se, mu je dovolila odtegniti jo stran od stene in odvesti na bolj varen kraj, z več zasebnosti in manj dodatnimi pari oči ter ušesi. kot vedno je bil trezen in sposoben - ona pa se je izgubila s svojim čolničkom v divjem viharju na morju, ko se je borila z omedlevico in drugimi duhovi, ki so jo hoteli potegniti v temo. vsaj nekoliko se ji jo je uspelo otresti, da je občutek padca za nos izginil in se je ravnotežje okrepil. "sem opazila," je zamomljala skozi stisnjene ustnice in brez ideje kaj in kako sedaj. prisluhnila je njegovemu pojasnilu in vedela kako je, ko te razkrinkajo - a po glavi ji je šlo samo to, da jo je pustil za sabo in pustil v prepričanju, da je mrtev. "ne, kot pozabljeno prtljago si me pustil zadaj. če so odkrili tvojo pravo identiteto, kako si lahko vedel, da ne bodo zanalašč prišli do mene, ker tebe niso dobili? oba veva kakšno je podzemlje in da pravice ne poznajo," je bila namerno trmasta in ni hotela poslušati svoje glave, ki ji je vztrajno kričala naj odneha in se ne prepira z njim, ko ga je komaj dobila nazaj - pa ga je res? ni se odzvala na njegove besede, saj bi se sicer sesula. morala je držati skupaj še zadnje kančke samonadzora preden popusti. kako naj sprejme, da njenega moža ni več in ga je nadomestil nek phillip baxter, ko ga ona še vedno jemlje kot jamesa - osebo, ki jo je brezpogojno ljubila in se ob vsem tem počutila, kot da jo parajo na dvoje? kako naj sprejme, da nekje na ladji mogoče obstaja druga ženska, ki mu greje posteljo, če ga ona še vedno tretira kot svojega? kako naj v enem zamahu vse sprejme, kakor da ni nič in mirno živi dalje? njen poklic je res bil vohunstvo, gibala se je po najslabših možnih krajih in marsikoga je hote ali nehote že spravila s sveta - a njeno srce je skupaj z dušo vseeno bilo mehko. vseeno je bila romantična, imela rada lepe stvari in skrbela za majhne živalce potrebne oskrbe. nič drugačna ni bila od kogarkoli drugega, le še bolj je bilo njeno zasebno življenje zapleteno. zdrznila se je ob dotiku njegovih dlani na svojih in vrnila mu je stisk, ki pa ji ni prinesel zadoščenja, v njej je zazijala le še večja praznina. "kako naj bi ob nekem kratkem sporočilcu, da si pogrešan, sprejela da si pravzaprav mrtev? do obisti me poznaš in lahko bi vedel, da ne bom mirovala, dokler ne bo pravici zadoščeno. bi ti veselo živel dalje, če bi z obličja zemlje izginila jaz?" ga je skeptično vprašala, ko je vse bolj verjela, da bi se pravzaprav zares takoj sprijaznil in dalje živel svoje vohunsko življenje. zdelo se ji je, da svojega moža sploh ne pozna več in oči so se ji zgroženo razprle. "ne, sledi odlično zakrivaš. mislim, da si pozabil kako dobra sem v iskanju sledeh," je ustnice ukrivila v medel smehljaj, saj več ni zmogla. "šesti čut me je pripeljal sem, z logiko sem prišla samo v slepe ulice," mu je odtegnila dlani iz oprijema in se zamencala na mestu, ko ni več mogla zadrževati izbruha. "kaj vse poleg tvoje smrti je potem še laž, james ali phillip ali kdorkoli že si?" jo je zanimalo, ko je oči polne bolečine upirala naravnost vanj. "je bila najina poroka sploh prava? so tvoje besede, da me neizmerno ljubiš sploh bile kdaj resnične ali so bile samo še en del igre?" je izpod obleke potegnila dolgo tanko verižico, z zaročnim in poročnim prstanom na njej, ki jo je ves čas nosila okoli vratu. "je bilo sploh kaj res?!" mu je vrižico skupaj s prstanoma vrgla v glavo, dolgo zadrževane solze pa so se ji iz svetlih oči zlile preko lic. zgrbila se je skupaj, z ihtečim obrazom zakopanim v dlani in zdrsnila na tla v ihteči kupček nesreče, ob tem pa izgubila svoj klobuček in so se ji svetli lasje v mehkih kodrih usuli na ramena in navzdol po hrbtu.

srečati courtney po vsej farsi, ki jo je zagnala, je bilo zares doživetje. pravzaprav se je prvič od pričetka vožnje počutila res zadovoljno, da je sploh tukaj. navsezadnje je šlo za hude govorice, ki bi se lahko celo primerjale z njenimi, a kar je bilo na courtneyjini zgodbi tako sočnega, je bilo dejstvo, da je bilo bolj ali manj vse res. deklič je bil premlad za poroko, nepripravljen na zakonsko življenje, kljub večnemu življenju prestiža pa enostavno preveč svobodomiselna. in absolutno prave mere samosvoja, da bi se bila sposobna vdati moškemu. hecno je bilo namreč, da je morala biti ženska bodisi popolnoma odvisna od moškega, bodisi popolnoma neodvisna. courtney je hodila po neki sredini, ki se je navsezadnje izkazala z njenim pobegom; margaret je bila, med tem, popolnoma samosvoja. ravno zato sta z basilom tako dobro funkcionirala - sama je bila namreč na njegovem nivoju, kljub svojemu spolu. lahko je postavljala pravila, ravno tako kot jih je lahko postavljal on in vse od začetka njune precej dogovorjene zveze je bilo popolnoma jasno, da je maggie emancipiranka, ki ne bo prenašala nikakršne nadvlade. ravno zato ni bila nesrečna ne ona, ne on. res pa je bilo tudi, da nista bila niti pretirano srečna - a navsezadnje si je bilo potrebno srečo prislužiti. in courtney tega občutja vsekakor ni zaslužila, predvsem zato, ker je bila majhna, razvajena punčara, ki je po eni strani zahtevala popolno avtonomijo in je po drugi strani za to, da bi jo dosegla, bežala nazaj v rodno mesto, da bi se - kaj? - stisnila mamici v objem. naravnost patetično. in kljub temu ji je igralske sposobnosti morala priznati, kajti za trenutek je celo pomislila, da bo gospodična zbadljiva na njenem nivoju. a očitno je ta svetlolaska enostavno potrebovala umazano igro, da si je lajšala svoje težko, premožno življenje. tu in tam se ji je zasmilila zaradi lastne nevednosti, a rekla, kakopak, ni ničesar. v trenutku, ko je izrekla svojo prvo provokacijo, je margaret povzdignila obrvi in jo zares začudeno pogledala. igra, kakopak, lahko je pričakovala njeno draženje, a vendar je morala izgledati kot zaprepadena damica, ki je pravkar od nekoga na cesti slišala, da nova pričeska njenega pudeljčka ne izgleda dobro. »oprosti moji zaprepadenosti,« je mehko dejala čez nekaj trenutkov z navidez iskrenim in opravičujočim nasmehom; dobra igra, kakopak, samo zato, da so mimoidoči v njiju še vedno videli dve stari prijateljici. obe precej razvpiti, sicer. »zgolj - saj razumeš - presenetilo me je, da si tako..« za nekaj časa se je ustavila, samo tako, da bi zares našla prave besede, s katerimi bi poimenovala njeno početje. nazadnje se je dopolnila: »tako plehka in naivna.« namenila ji je opravičujoč nasmešek, kot bi želela reči, 'oprosti mi, enostavno morala sem ti povedati', ob tem pa je rahlo skomignila z rameni. ni še čutila posebne potrebe, da bi se pojasnjevala, pravzaprav je hotela, da njene besede, ki jih je tako zlahka izrekala s svojim elegantnim tonom, obvisijo v zraku in morda nekoliko prizadanejo neumnico, ki si je drznila na njena ramena naprtiti umor. naslonila se je na ograjo in se ozrla proti izginjajoči krogli rdečega sonca, ki je prečudovito obarvala morje. ah, zares je bilo pravzaprav - zelo prijetno tukaj. »veš, ljuba moja, sama namreč verjamem faktom, ne govoricam. in nič ne kaže na dejstvo, da si pobegnila od doma bolj, kot to, da ta trenutek stojiš tukaj,« se je objasnila in ob tem pokazala tudi, da ni tako naivna, kot njena sogovornica. oh, kako je bila zadovoljna nad to mislijo. znova se je, čisto na kratko, pojasnila tako okolici, kot tudi sebi. na njenem obrazu je počival mehak nasmeh, ki je bil odsev njenega zadovoljstva, njen pogled pa je še kar ostajal izgubljen v daljavi; courtney se ni imela namena posvečati z njim, ker je to malo razvajenko poznala. čim jo je človek gledal nekaj dlje kot zgolj minuto ali dve, je že verjela, da z očmi požira njeno lepoto. če je bilo temu sploh mogoče tako reči; margaret jo je namreč vse preveč prezirala, da bi si pri sebi upala priznati, da je morda na njeni sogovornici odsev seksapila. »povej torej,« se je pozanimala ter se končno s pogledom vrnila k njej. »bežiš v rodne kraje?« kratko se je zahahljala, nato pa precej sarkastično pripomnila: »vedno sem vedela, da ne boš zdržala.«