reading room

ko je stopila skozi vrata, je zagledala prijetno bralno sobo, veliko z veličastnimi okni, ki so zrla na odprto morje, s svetlimi stenami in prikupnimi mizami z obloženimi stoli, ki so kar vabili, da bi heleri naslonila svoje telo nanje ter medtem v roke vzela kakšno knjigo. vendar pa jo je krilo, ki ga je nosila, pošteno oviralo. zato ga je(kakor počnejo dame v teh časih) prijela ter malce dvignila, da je lahko vsaj normalno stopala. namenila se je proti mizi bolj v kotu, zraven velikih oken. seveda se je takoj, ko je želela odriniti stol, da bi sedla, pojavil kakšen član osebja ter delo opravil namesto nje. heleri se je prisliljeno nasmehnila, nato pa sedla. "lahko madame kako ustrežem?" je vprašal. seveda je heleri opazila, da se ji želi samo prilizniti, kot večina osebja. "da, lahko," je vseeno odgovorila. "prinesite mi kakšno knjigo, prosim, branila pa se ne bi tudi skodelice kave," je dodala in z očmi spremljala moškega, ki se ji je priklonil, zamrmral nekaj podobnega kot "kakor rečete, madame," in odkorakal ven. medtem ko je čakala na knjigo in kavo z zravnano hrbtenico in prepletenimi rokami, je heleri zaslišala odpiranje vrat in čez le-ta je stopila ženska s svetlimi lasmi.

for courtney !

sedela je na klopci, s skicirko v roki ter risala očeta s hčerko v naročju. opazovala ju je s tistimi radovednimi očmi, medtem ko se ji je na obrazu tu in tam zarisal nasmešek, včasih celo smeh, če je otrok naredil kakšno čudno grimaso ali pa sočuten ali celo žalosten obraz, ko deklica nad čem ni bila navdušena. ni bila kot drugi slikarji, ki so le slikali, brez posebnih čustev. ne, ona je prvo opazovala ljudi, razbrala iz njih gibe, čustva, nato pa jih spravila na list papirja. bili so kot odprta knjiga, znala je brati ljudi, včasih je celo znala razbrati njihove misli- na primer v tem primeru, je bilo več kot očitno, da deklica ni bila več navdušena nad dejstvom, da jo ima očka v naročju ter je hotela tekati gor in dol po palubi, vendar vsaki zdravi pameti, je bilo več kot jasno, da tu ni bilo najbolj varno. nenazadnje, vedela je, kako razmišljajo otroci- ograja je znala biti tako prekleto zanimiva, kot tudi morje, v katerem si upal, da boš videl ribice ali podobne zadeve, mogoče celo delfine, tako da nagibanje čez njo je bilo preprosto neizogibno. sicer res, da je bilo to seveda zabavno in prav, vendar ko bi se preveč nagnila čez, definitivno zadeva več ne bi bila tako zanimiva. odrinila je misli na vse možne scenarije ter se naslonila nazaj na klopco ter nadaljevala z risanjem. ni vedela, koliko minut je minilo, ko je v bistvu končala ter se zadovoljno zazrla v svoje delo, ob tem pa se ji je na obrazu narisal zadovoljen nasmešek. bila je zadovoljna, da je lahko to počela, da ji je uspevalo ter je bila na koncu zadovoljna s svojim izdelkom. za trenutek so ji misli odplavale v preteklost, v čas ko je namesto slikanja se ukvarjala s klavirjem ter v bistvu so jo melodije čudežnega dečka, pripeljale do sem. še vedno se je spomnila starega moža, ki je hodil v gostilno ter prisedel k njej, naj ga nauči te pesmi. in tako, v zahvalo je dobila karto za sem. zakaj? da si preprosto v tistem parizu ne zmeša življenja tako kot si ga je on. pa saj niti ni vedela, kaj naj počne na tej ladji, kaj bo z njo, vendar vedela je, da bo življenje mnogo boljše, ko pride v ameriko, ko bo prispela v new york. preprosto je upala, da bo lažje. moralo je biti lažje. stopila je na noge, saj ji sedenje tu na palubi ni več tako dišalo kot malo prej ter s tihimi koraki se je odpravila naprej po palubi. ni vedela koliko dolgo je hodila, ko je naenkrat se ustavila pred bralno sobo ter brez posebnega obotavljanja zavila vanjo. skicirko, ki je prej nosila v naročju jo je odložila na mizo ter že hotela sesti za mizo. ni uporabljala tega prostora za branje, kto so ga vsi drugi. ne veliko raje je listala po svoji skicirki ter celo dodala kako risbo, kakor da bi v bistvu kaj brala. saj ne da ne bi znala, toliko neuka, kljub temu, da je živela na ulici, pa kljub vsemu ni bila. le volje ni imela do tega, to je bilo vse. nobena posebno zakomplicirana reč. njen načrt pa je propadel, ko je zagledala postavo na drugi strani sobe ter se z nasmeškom na obrazu vstala nazaj. skicirko je zaradi lastne varnosti zanjo, pustila na mizi, nenazadnje je bilo prav mogoče, da bi svetlolaska, h kateri se je odpravljala tako ali drugače jo uničila- vedela je, kaj je bila sposobna in z zadevami, ki so ji bile ljube, se ji definitivno ni bilo pametno približevati. oddrsela je do njene mize, kjer je sedela sama ter brez opozorila počila na stol zraven nje ter jo pri tem zmotila pri branju neke revije. s komolci se je naslonila na mizo ter pogledala v njeno vsebino. »žal dragica, ampak res dvomim, da bojo te dragulji kdaj tvoji« je dejala s tonom, kakor da res žaluje z njo, na njenem obrazu pa se je igral zadovoljen nasmešek. »poleg tega, zaročenca si zapustila in dvomim, da bi tvoji ljubimci ti kupili tole- saj veš, dosti denarja porabijo za žene ter ostale ljudi tvoje vrste« je kar najprej še nadaljevala ter zadovoljno zrla od njene revije do svetlolaske same. bog, kako je ni prenesla, le zbadati jo je bilo blazno zabavno.