boiler room

for aleks moram priznati, da ni nič posebnega, se ti že zdaj opravičujem za slab začetek

dorothée si je prvič odkar je prišla na ladjo vzela čas zase. vedno je imela kakšen opravek, ki si ga ni želela in v glavi je ves čas slišala mamin prodoren glas: vedi se kot prava dama. ne žveči z odprtimi usti. noge prekrižaj elegantno. ne vpij. globoko je zavzdihnila, ko se je sprehajala po sončni palubi. "ja nicole," je glasno rekla in se zdrznila. sama sebe je zalotila, da je od prihoda sem naprej razmišljala o mami. bila je na ladji, ki ji je ponujala več kot dovolj, a vseeno je zadnje dni zapravila za razmišljanje o čarovnici, ki ji je grenila enaindvajset let njenega kratkega življenja. odločila je, da bo temu naredila konec. v tistem trenutku. razgledala se je naokoli in opazila le nekaj bogatašev, ki so bili še preveč podobni nicole st. pierre. vsak njihov gib jo je preprosto spominjal nanjo in odločila se je, da se spusti nadstropje nižje, ga malo razišče in si poišče nekoga, ki ji bo odvrnil misli na dom. v spodnjem nadstropju se ji je zdelo, da končno lahko zadiha. ni se več počutila izpostavljena, vsekakor pa se ni počutila kot dama iz visoke družbe. bila je le enaindvajsetletnica, ki ni vzbujala posebne pozornosti, ko je razpela belo bluzo in malo razmršila lase. vsekakor se je počutila kot ena izmed mnogih potnikov. sedaj se je končno razgledala na okoli in ugotovila, da je potrebovala ravno to - spremembo okolja. njena zmedena osebnost je zopet dobila priložnost, da pride na plan in postane še bolj edinstvena, kot je bila sicer. ozirala se je okoli in si ogledovala lepo pobarvana bela vrata. sicer ni bila čisto prepričana ali naj katera koli odpre in pokuka v zanimivo notranjost. hladen vetrič ji je razmršil lase in v svoje raziskovanje ni bila več prepričana. kljub njeni radovednosti in neukrotljivemu dolgčasu, bi se lahko za belimi vrati skrivala prečudovita kabina gosta in neprijeten prizor, katerega si sploh ni želela videti. sprehajala se je naprej in si grizla ustnico, kot je počela vedno, ko je zasanjano razmišljala o stvareh, ki si jih želi in čaka na njih. vsekakor je čakala na prikupnega moškega z belim nasmehom. prav gotovo mora biti samozavesten. ampak ne samovšečen. zasanjano se je primajala do vrat, ki so izstopala. za razliko od ostalih - belih, je rjavolaska stala pred rjavimi vrati in bila je popolnoma prepričana, da to ni kabina, pač pa soba, ki jo je vredno raziskati. kot največja kriminalka je pogledala okoli sebe, hitro prijela za kljuko, odprla vrata in se izmuznila noter. srce ji je bilo neverjetno hitro, dihala je še hitreje. postalo ji je vroče, ampak tokrat ne zaradi strahu. pogledala je okoli in zagledala ogromno kotlov. vročina je bila neznosna, a ni je motilo. pristala sem v kurilnici, je pomislila in si slekla bluzo. ni je motilo, da se je po sobi sprehajala samo v korzetu. prepričana je bila, da tukaj ne bo videla nikogar. sprehajala se je sem in tja, vsak trenutek se ji je zdel čaroben. nikoli ni sama preživela toliko časa. naslanjala se je na steno in razmišljala o stvareh, ki jih je vedno skrivala pred drugimi. tista žalost. zaprla je oči in kljub ropotu kotoljev, čez nekaj kratkih minut zaslišala zvok, ki za ta kraj ni bil normalen. bil je preveč... človeški. kar poskočila je od strahu in se zazrla v visoko postavo pred sabo.

for aleks

roke je zmedeno prekrižala na prsih, ni točno vedela kaj naj stori. znana je bila po tem, da se je v neprijetnih situacijah hitro znašla, a teritorij je bil zanjo nov, moški pred njo pa tako zanimiv, da se ni upala premakniti. prepričana je bila, da se ta dogodek ne bo predobro končal. stala je pred njim in si grizla ustnico. v takem položaju še ni bila, bilo ji je neprijetno, ni pa je motilo, da bo končno spoznala nekoga novega, ki pa je za povrhu vsega še pripadnik moškega spola. pomaknila se je bližje in v roke vzela belo bluzo, ki je bila resnično umazana. ni se bala posledic, ker se nahaja v tej sobi, ampak mnenja sogovornika, ki bi jo lahko narobe ocenil. preden je spregovorila se je malo odkašljala in si popravila lase "se opravičujem. res je, malo sem zašla, ko sem raziskovala ladjo in..." je zmedeno govorila in si grizla ustnico. dobila je občutek, da se mu vse to zdi preveč zabavno. bila je v čudnem položaju in vedela je, da bi ji mama pošteno napela. že to, da se je sprehajala po prepovedanem kraju je bilo grozno, ampak da je bila za povrhu vsega le v korzetu?! kakšno ogorčenje. je pomislila in se sama pri sebi nasmehnila. "resnično mi je žal in se iskreno opravičujem," se je še zadnjič opravičila in pogledala v tla. ponavadi se ni nikoli opravičevala, ko pa se je ni mislila resno. ampak tokrat je bilo drugače. resnično se ni želela zameriti očarljivemu moškemu, ki se ji je prijazno smehljal. nekaj trenutkov ga je mirno poslušala, vse skupaj je postalo že smešno. da bo nekega neznanca skrbelo, kako oblečena bo zapustila kotlarno? nezaslišano! kako nevzgojen je ta fant! je v glavi slišala mamin glas in komaj zadržala smeh. dorothée je bila znana po tem, da je ni skrbelo, kaj si drugi mislijo o njej in tudi ta trenutek je to skrb želela pregnati iz misli. "kdo pa si ti, da mi boš govoril o pravilih oblačenja? nikogar ne bo motilo, če se bom v svojo kabino zatekla v korzetu." malo se je nasmehnila in hitro poiskala besede za nadaljevanje monologa. "poleg tega pa, gospod ..." ker ni vedela, kako mu je ime ali se piše je nanj le pomignila in čeprav je bilo to izredno nevljudno je nadaljevala. "predlagam ti, da če te moje oblačenje res tako zelo moti, glej stran, razen če se pogledu seveda ne moreš upreti." vse skupaj se ji je zdelo tako smešno in prepričana je, da se bosta čez leta na ta dogodek spominjala ob topli skodelici čaja - vsa nasmejana. ni točno vedela kateremu razredu pripada, prepričana pa je bila, da prvemu ne. nihče iz prvega razreda ne bi pristopil do nekoga in ga tikal ne da bi se prej vljudno predstavila. to ji je bilo všeč, končno normalna oseba za pogovor. mogoče se bo iz tega še kaj izcimilo, je navdušeno pomislila in lepotcu podala roko: "dorothée st. pierre, me veseli."