we'll stay forever this way
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloIščiRegistriraj sePrijava
Prijava
Uporabniško ime:
Geslo:
Avtomatična prijava ob vsakem obisku (priporočamo): 
:: Pozabil/a sem geslo
RMS Olympic

ob morebitnih težavah se lahko obrnete na osebje foruma. forever this way je role play game forum srednje težavnosti brez omejenega števila besed in brez cenzure.
The forum staff
CBOX
Latest topics
» jacqueline`s letter box
cabin 1101 EmptyČet Jun 14, 2012 9:09 am by nelson abbot

» fall, live, whack, stuck
cabin 1101 EmptyČet Jun 14, 2012 8:54 am by nelson abbot

» my playlist.
cabin 1101 EmptyČet Jun 14, 2012 8:51 am by eustace

» klepet.
cabin 1101 EmptyČet Jun 14, 2012 8:50 am by eustace

» never sorry, never wrong
cabin 1101 EmptyČet Maj 24, 2012 12:27 am by elexendria westwick

» turn the light off I wanna be with you
cabin 1101 EmptySre Maj 23, 2012 6:09 am by elisabeth bell

» The thing that is really hard and really amazing is giving up on being perfect and beginning the work of being yourself.
cabin 1101 EmptySre Maj 23, 2012 3:52 am by elisabeth bell

» you'll be on my mind. forever and always.
cabin 1101 EmptyTor Maj 22, 2012 7:38 am by elisabeth bell

» cabin claims
cabin 1101 EmptyPon Maj 21, 2012 8:34 pm by rosemary

Credits

 

 cabin 1101

Go down 
AvtorSporočilo
rosemary
staff member
staff member
rosemary

Število prispevkov : 136
Join date : 09/04/2012
Age : 27

cabin 1101 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: cabin 1101   cabin 1101 EmptySob Apr 14, 2012 3:55 am



cabin 1101 3rdcabins
Nazaj na vrh Go down
https://foreverthisway.slovenianforum.com
james harrison
first class member
first class member
james harrison

Število prispevkov : 31
Join date : 17/04/2012
Age : 26

cabin 1101 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cabin 1101   cabin 1101 EmptyPet Apr 20, 2012 9:36 am

    this is for the lovely tarin. oh, and I hope you don't mind, but I kinda set this up for the morning after. :smitten3:

    Ni popolnoma pričakoval njenih besed, ne v takšnem smislu. Jo je pa lahko po svoje razumel, saj je vso govorjenje o preteklosti na dan prineslo cel kup spominov in iz vsega povedanega Tarin ni imela tistega sanjskega, čudovitega otroštva. Pa je navsezadnje sploh kdo imel priložnost doživeti kaj takšnega? Otroštvo je bilo še pri vseh zapletena tema za pogovor. Bogati otroci so bili osamljeni, revni otroci so morali poskrbeti zase, nihče ni bil zares srečen. Kljub temu pa mu je bilo žal svetlolaske, ki je morala prestati toliko vsega. Bila sta si tako presneto, nepredstavljivo drugačna. Ona je dala skozi toliko težkih stvari, on pa je živel svoje dokaj idilično življenje, ki ga je preprosto moral od časa do časa nekoliko spremeniti. In storil je toliko stvari, ki jih morda ne bi smel – ki jih niti ne bi mogel, če bi jo poznal. Ampak to je bilo takrat, to je bila njegova preteklost in ne glede na vse je bila ravno mešanica vsega skupaj tisto, zaradi česar je bil človek, kakršen je danes bil. Vse te misli so ga po svoje nekoliko zamorile, a še vedno ne dovolj, da bi ga ustavile pred upiranjem zaskrbljenega pogleda vanjo. Imela je prav, a se je tako zelo motila. Nenadoma je ugotovil, da obstaja toliko stvari, ki jih je želel povedati Tarin in ji popolnoma, brezkompromisno zaupati ter ji pokloniti svoje lastno srce – tisto eno stvar, za katero je bil zaradi vsega dogajanja in svojega početja celo skoraj prepričan, da niti ne obstaja oziroma ne pomeni veliko – in ji ga prepustiti. Tako preprosto in hkrati tako zelo zapleteno. Iznenada ga je zadelo, da je njegovo razmišljanje šlo močno proti smeri razmišljanja kakšnega trapastega junaka v kakšni izmed pocukranih dram, le da si James ni mogel pomagati. Je pa vsekakor z napetostjo pričakoval njen odgovor – njen odziv na besede, ki jih je izrekel, ali pa bolje rečeno – njen odziv na njegovo prošnjo.
    In vsekakor ni mogel trditi, da si ni oddahnil ob njeni odobritvi. Pravzaprav je skoraj zadrževal dih, medtem ko je z napetostjo čakal na besede, ki so mu zdaj nenadoma pomenile toliko – in tudi njena kretnja, s katero se ga je oprijela, mu je zarisala senco nasmeška na obraz. Senco, ker je bil še vedno preveč pod vtisom njenih prejšnjih besed, da bi se lahko dejansko sprostil. Imel je občutek, da je nad njim visel grozeč oblak in da je veter napovedoval nevihto, ki bi zrušila vse, kar je zgradil v svojih mislih – in to ga je, ne glede na to kako težko je bilo pravzaprav priznati kaj takšnega – skrbelo.
    Poskrbel je za to, da je prenašal večino njene teže in da je bila popolnoma varna, spotoma pa se še pozanimal za številko njene kabine. Celotno pot pravzaprav ni izrekel nobene besede, temveč jo je s tistim nepopustljivim izrazom popeljal naravnost do njene kabine in vstopil, jo posadil na posteljo in pokleknil na tla, medtem ko ji je iz nog spretno spravil čevlje. »Jaz sem v vaših prostorih,« je odvrnil na njene prejšnje besede in se sam pri sebi nasmehnil, ne da bi dvignil pogleda iz svojega početja. »In ugani kaj? Prav nič nimam proti,« se je vzravnal, ne da bi dejansko vstal. »In prav, morda se takrat res ni nihče oziral nate,« se je vrnil na prejšnjo temo, na besede, ki so ga preganjale. »Ampak zdaj je to drugače.« Vstal je in opazil izraz na njenem obrazu, ki je naznanjal, da je hotela nekaj reči, a jo je hitro ustavil z enim samim pogledom in jo nato nežno potisnil nazaj na posteljo. »Spati moraš, se spomniš?« Ni se obremenjeval s slačenjem svetlolaske, ker bi jo lahko zeblo in tega niti ni želel. Z neko nenavadno skrbnostjo jo je pokril in poskrbel za to, da je bila udobno nameščena, ves čas pa je čutil, kako so njene oči spremljale njegovo početje. »Zaspi,« je mehko šepnil in za trenutek okleval, nato pa tvegal nežen poljub na njeno čelo in se umaknil, stopil do vrat kabine in ugasnil luč. Soba se je v hipu zavila v mrak in potreboval je nekaj trenutkov, da so se njegove oči privadile na to. Ni vedel, kdaj točno je zaspala, je pa vsekakor vedel, da je ni hotel kar pustiti same. Vzel je stol, ga postavil ob posteljo in se nanj usedel ter s pogledom nežno zdrsnil po svetlolaski. Zakaj je vse to počel? Nič od tega mu ni bilo podobno. Varno jo je spravil v posteljo in bil zaskrbljen zaradi njenih besed. Ga je res tako močno prezirala? Šele na sredi noči so se tudi njegove oči dejansko zaprle, ko ga je premagal spanec.
Nazaj na vrh Go down
tarin o'connell
third class member
third class member
tarin o'connell

Število prispevkov : 38
Join date : 17/04/2012
Age : 26

cabin 1101 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cabin 1101   cabin 1101 EmptySob Apr 21, 2012 3:09 am

    for james ! smitten

obrnila se je na stran ter se počasi začela pretegovati, ko je zaznala sončno svetlobo. v njeni glavi pa je v naslednjem trenutku začelo razbijati kakor po bobnih ter v rahlem stoku se je obrnila nazaj proti steni. v bistvu se ji niti sanjalo ni, kaj prekleto se je dogajalo. roko si je položila na čelo ter naredila nekaj globokih vdihov, da bi bolečina v glavi minila. kaj za vraga je že bilo, kje je bil razlog, da se je tako počutila. bilo je kakor da je njen spomin le ena velika, ogromna, črna luknja, ki je za sabo pustil le neusmiljen glavobol. prevalila se je na hrbet, ne da bi oči odprla ter globoko vdihnila, zopet kakor prej, le da je to tokrat storila le enkrat. po mislih je brskala kaj prekleto se je zgodilo prejšnji večer ter od kot ta glavobol ter ostale zadeve. naenkrat se je zavedala, da v bistvu spi oblečena ter za trenutek se je zazrla po svoji opravi. prekleto, kakorkoli je že prišla sem, očitno ni imela moči niti za to, da se spravi v normalna oblačila. zazrla se je po sobi ter ugotovila, da je sama. le, nekaj je bilo drugače. stol, ki je bil nenavadno blizu njene postelje ter moška jakna na njem. saj… od sostanovalca ni bila, ni bilo težko prepoznati, da gre za mnogo dražjo, kar pa si njen sloj ni mogel privoščiti. in tako ji je v naslednjem trenutku kakor strela v glavo udaril spomin. »prekleto,« je zamrmrala ter tokrat se z obema rokama prijela za glavo. v naslednjem trenutku je že pozabila na glavobol ter v hipu je sedela na robu postelje. »prekleto, prekleto, prekleto« je nadaljevala s svojimi kletvicami, ko so se ji spomini počasi vračali. spomnila se je tistega možakarja v baru in njegovih besed, spomnila se je kako je pijačo nalivala kakor je hitro mogla vase eno za drugo ter na koncu, ko je šla ven iz bara, seveda upala, da ne bo zletela naravnost čez ograjo, vendar pa imela je pri tem drugo nesrečo- ni zletela ravno do ograje ali kaj podobnega, vendar se je zaletela vanj. on, on, on ji je odmevalo po glavi ter v bistvu ni več vedela kaj naj sama s sabo, ropotanje v glavi, proti tem preprosto ni bilo nič. globoko je vzdihnila skozi nos ter izdihnila skozi usta, kakor je to počela vsakič ko je bila tako prekleto živčna ter sedla na rob postelje, ne da bi zares vedela, kaj naj sama s seboj. roke je zakopala med svoje svetle lase ter se s komolci uprla na kolena, nato se pa zazrla naprej v sobo. zakaj prekleto, je bila tako naivna? stisnila je zobe skupaj ter zaprla oči, ob tem pa čutila, kako ji je po licu spolzela solza ob vseh teh spominih. zakaj se je moralo ravno to zgoditi? je bila res tako prekleto naivna? seveda, da je bila. bilo ji je logično. do njega je čutila nekaj posebnega, on sam je bil zanjo nekaj posebnega, preprosto je bila ona v njegovi bližini nekaj posebnega, le… očitno le zadeva ni bila takšna, kot je pričakovala. on ni bil takšen kot je ona sprva mislila ter tiste besede neznanca včeraj, so bile, kakor da bi jo zadele direktno v srce. pravzaprav ni pomnila, kdaj jo je katera stvar zopet tako razočarala ter v bistvu prizadela. pa saj, bil je le še en član prvega razreda, kaj je pa pričakovala? ja, najbrž je bila ravno to napaka. ker je ona v bistvu nekaj pričakovala. zopet je globoko vdihnila ter sklonila glavo in jo pri tem podprla z levo roko. naenkrat pa je zaslišala kako so se začela odpirati vrata ter za trenutek se je uprla na rob posteljo, še enkrat zazrla v njegovo jakno ter obrisala tiste sledi solz. prekleto, zakaj v mislih več ni izgovarjala njegovega imela, pač pa je bil vedno znova le on ? smešno, vendar naenkrat je hotela preprosto izbrisati vsak spomin nanj. stopila je na noge, ko je zaslišala da so se zaprla vrata ter za trenutek že hotela prekrižati roke na prsih ter igrati vsakdanjo tarin, če je slučajno prišel v sobo kateri on njenih cimrov, vendar ko se je notri znašel v bistvu tisti rjavolasec, o katerem je vso jutro razmišljala ter si belila glavo z vso to zadevo, je v hipu stisnila pesti. čeprav se ji je še včeraj smilil, zaradi načina, kako je govorila s tem, je bilo sedaj preprosto konec, sploh glede na to, kar je predvidevala, da se je zgodilo prejšnjo noč. »ti,« je dejala namesto pozdrava ter še preden bi se zavedala je stopila do njega ter mu prisolila nič kaj prijeten udarec na lice, da je še njo za trenutek zabolela roka, vendar kaj pa jo je brigalo. že tako je ignorirala razbijanje v glavi ter tudi to je bilo nekaj, s čimer je lahko storila enako, sploh glede na to, da je bila tista bolečina, ki jo je čutila na srcu mnogo hujša od vsega skupaj. »smešno, zopet sem nasedla, znova, pa ravno takrat, ko sem si jasno začrtala, da se ti ne približam več« je dejala ter ob tem odmaknila pogled od njega. zakaj je bila tako neumna? »in ti si mi pravzaprav obljubil, da me boš le pospremil, vendar seveda, nisi se mogel upreti, kajne?«
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




cabin 1101 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cabin 1101   cabin 1101 Empty

Nazaj na vrh Go down
 
cabin 1101
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
we'll stay forever this way :: third class accomodations :: third class bedrooms-
Pojdi na: