cabin 1101

for james !

obrnila se je na stran ter se počasi začela pretegovati, ko je zaznala sončno svetlobo. v njeni glavi pa je v naslednjem trenutku začelo razbijati kakor po bobnih ter v rahlem stoku se je obrnila nazaj proti steni. v bistvu se ji niti sanjalo ni, kaj prekleto se je dogajalo. roko si je položila na čelo ter naredila nekaj globokih vdihov, da bi bolečina v glavi minila. kaj za vraga je že bilo, kje je bil razlog, da se je tako počutila. bilo je kakor da je njen spomin le ena velika, ogromna, črna luknja, ki je za sabo pustil le neusmiljen glavobol. prevalila se je na hrbet, ne da bi oči odprla ter globoko vdihnila, zopet kakor prej, le da je to tokrat storila le enkrat. po mislih je brskala kaj prekleto se je zgodilo prejšnji večer ter od kot ta glavobol ter ostale zadeve. naenkrat se je zavedala, da v bistvu spi oblečena ter za trenutek se je zazrla po svoji opravi. prekleto, kakorkoli je že prišla sem, očitno ni imela moči niti za to, da se spravi v normalna oblačila. zazrla se je po sobi ter ugotovila, da je sama. le, nekaj je bilo drugače. stol, ki je bil nenavadno blizu njene postelje ter moška jakna na njem. saj… od sostanovalca ni bila, ni bilo težko prepoznati, da gre za mnogo dražjo, kar pa si njen sloj ni mogel privoščiti. in tako ji je v naslednjem trenutku kakor strela v glavo udaril spomin. »prekleto,« je zamrmrala ter tokrat se z obema rokama prijela za glavo. v naslednjem trenutku je že pozabila na glavobol ter v hipu je sedela na robu postelje. »prekleto, prekleto, prekleto« je nadaljevala s svojimi kletvicami, ko so se ji spomini počasi vračali. spomnila se je tistega možakarja v baru in njegovih besed, spomnila se je kako je pijačo nalivala kakor je hitro mogla vase eno za drugo ter na koncu, ko je šla ven iz bara, seveda upala, da ne bo zletela naravnost čez ograjo, vendar pa imela je pri tem drugo nesrečo- ni zletela ravno do ograje ali kaj podobnega, vendar se je zaletela vanj. on, on, on ji je odmevalo po glavi ter v bistvu ni več vedela kaj naj sama s sabo, ropotanje v glavi, proti tem preprosto ni bilo nič. globoko je vzdihnila skozi nos ter izdihnila skozi usta, kakor je to počela vsakič ko je bila tako prekleto živčna ter sedla na rob postelje, ne da bi zares vedela, kaj naj sama s seboj. roke je zakopala med svoje svetle lase ter se s komolci uprla na kolena, nato se pa zazrla naprej v sobo. zakaj prekleto, je bila tako naivna? stisnila je zobe skupaj ter zaprla oči, ob tem pa čutila, kako ji je po licu spolzela solza ob vseh teh spominih. zakaj se je moralo ravno to zgoditi? je bila res tako prekleto naivna? seveda, da je bila. bilo ji je logično. do njega je čutila nekaj posebnega, on sam je bil zanjo nekaj posebnega, preprosto je bila ona v njegovi bližini nekaj posebnega, le… očitno le zadeva ni bila takšna, kot je pričakovala. on ni bil takšen kot je ona sprva mislila ter tiste besede neznanca včeraj, so bile, kakor da bi jo zadele direktno v srce. pravzaprav ni pomnila, kdaj jo je katera stvar zopet tako razočarala ter v bistvu prizadela. pa saj, bil je le še en član prvega razreda, kaj je pa pričakovala? ja, najbrž je bila ravno to napaka. ker je ona v bistvu nekaj pričakovala. zopet je globoko vdihnila ter sklonila glavo in jo pri tem podprla z levo roko. naenkrat pa je zaslišala kako so se začela odpirati vrata ter za trenutek se je uprla na rob posteljo, še enkrat zazrla v njegovo jakno ter obrisala tiste sledi solz. prekleto, zakaj v mislih več ni izgovarjala njegovega imela, pač pa je bil vedno znova le on ? smešno, vendar naenkrat je hotela preprosto izbrisati vsak spomin nanj. stopila je na noge, ko je zaslišala da so se zaprla vrata ter za trenutek že hotela prekrižati roke na prsih ter igrati vsakdanjo tarin, če je slučajno prišel v sobo kateri on njenih cimrov, vendar ko se je notri znašel v bistvu tisti rjavolasec, o katerem je vso jutro razmišljala ter si belila glavo z vso to zadevo, je v hipu stisnila pesti. čeprav se ji je še včeraj smilil, zaradi načina, kako je govorila s tem, je bilo sedaj preprosto konec, sploh glede na to, kar je predvidevala, da se je zgodilo prejšnjo noč. »ti,« je dejala namesto pozdrava ter še preden bi se zavedala je stopila do njega ter mu prisolila nič kaj prijeten udarec na lice, da je še njo za trenutek zabolela roka, vendar kaj pa jo je brigalo. že tako je ignorirala razbijanje v glavi ter tudi to je bilo nekaj, s čimer je lahko storila enako, sploh glede na to, da je bila tista bolečina, ki jo je čutila na srcu mnogo hujša od vsega skupaj. »smešno, zopet sem nasedla, znova, pa ravno takrat, ko sem si jasno začrtala, da se ti ne približam več« je dejala ter ob tem odmaknila pogled od njega. zakaj je bila tako neumna? »in ti si mi pravzaprav obljubil, da me boš le pospremil, vendar seveda, nisi se mogel upreti, kajne?«