west side promenade

Bil je miren večer, ki je bil za rjavolasca ravno zaradi tega rahlo dolgočasen. Ni točno vedel, kaj ga je zmotilo na precej idiličnem preživljanju popoldneva v kabini, ampak nenadoma je dobil tisti zoprni občutek zadušljivosti, zaradi katerega je odvrgel knjigo, ki jo je prebiral, nato pa lenobno zakorakal skozi vrata in se odpravil na obhod po ladji, kot je to rad imenoval sam – ali pa sprehod, kot bi njegovo pohajkovanje naokrog označil kdo drug. Pa saj ni bilo bistvenega pomena, s tem se zares ni obremenjeval. Je pa vsekakor užival v počasnem korakanju po ladji, brez posebne naglice in z obilo časa, ki ga je ponavadi izkoristil za opazovanje ljudi. Včasih se je kratkočasil tako, da je skušal uganiti njihove življenjske zgodbe, spet drugič pa ga je kakšen človek pritegnil dovolj močno, da se je preprosto moral iti predstaviti. Sam sebe je vedno smatral za nenavadnega na tem področju – ogromno časa je preživel sam in ob tem ni čutil kakšnega posebnega obžalovanja; potem pa se je nenadoma znašel v središču pozornosti in v tem užival. Rad je imel samoto in rad je imel družbo – zares, kako nenavadna misel. Logično bi se mu zdelo, če bi se bolj nagibal proti eni skrajnosti, ne pa da je obe skrajnosti oboževal do skrajnih mer.
James se je nasmehnil sam pri sebi, medtem ko je s kotičkom očesa opazil postavo mlade ženske, ki ga je zaradi nečesa pritegnila. Ni mogel kar s prstom pokazati na tisto, kar je bilo na njej in zaradi česar ji je pozorno sledil s pogledom, zato je brez oklevanja zakorakal za njo. Mladenka mu je kazala hrbet, a ni bilo mogoče spregledati njenih svetlih las in čudovite postave, kar ga je v kombinaciji z njenim načinom hoje spomnilo na nekoga, ki ga je poznal. Popolnoma nepričakovano se je spomnil in s pogledom veliko bolj pozorno zdrsnil prek dekleta, ki se njegove prisotnosti niti ni zavedalo, saj je bil dovolj daleč stran, da ni mogla niti posumiti v to, da jo nekdo opazuje. Spominjala ga je na Courtney, kar je bilo presenetljivo. Nanjo ni pomislil že – kako dolgo je pravzaprav bilo odkar je kar čez noč izpuhtela? Nehal je brskati po spominu za nepotrebnimi podatki in se rahlo, komaj zaznavno nasmehnil. Courtie, kot jo je le včasih klical, je bila ljubko dekletce. Le da se mu je vedno zdela nekoliko naivna, a še vedno ravno dovolj zanimiva, da je užival v njeni družbi. Poleg vsega je bila tudi neverjetno privlačna in med njima je vedno obstajalo nekaj – ampak ona ni imela pojma, da je bila to zgolj prepričljiva ponudba enega izmed njegovih stricev, ki mu je za zaroko z dedinjo kdo-ve-kakšnega podjetja priskrbel masten kupček denarja. Saj ni bilo tako zapleteno, resnično. Svetlolaska ni potrebovala dolgo, da je nasedla skrbno pripravljeni maski očarljivega mladeniča iz dobre družine, ki jo je pozneje vzljubil z vsem srcem. Bilo je – kakšna je sploh bila beseda za kaj takšnega? Zanimivo, če ne drugega. In ostalo mu je nekaj lepih spominov, kar je bila na koncu najpomembnejša stvar.
Iztrgal se je iz spominov, nato pa opazil, da je svetlolaska obstala pri enemu izmed oken in pogled očitno uprla ven – da bi občudovala sončni zahod? Najbrž je bil razlog za to nekaj podobnega, saj je s pogledom še sam trčil ob čudovito mešanje barv na vodni gladini, ki ga je povzročilo sonce. Ampak za to ni imel časa – ne, pred seboj je imel privlačno dekle in zakaj bi to nadomestil s poceni tolažbo v obliki sončnega zahoda? S svojimi značilnimi tihimi, lenobnimi koraki se ji je približal in naposled obstal tik za njo. »Čudovito je, kajne?« je nenadoma brez opozorila spregovoril s tistim žametnim tonom glasu, ki ga je dobro obvladoval, potem pa se je obrnila in mu ponudila pogled na obraz, v katerem je nemudoma prepoznal osebo, ki je bila dobesedno zadnja oseba na planetu, ki bi jo pričakoval na tej ladji. »Oh, živijo, ljubica,« je dejal in rahlo nagnil svojo glavo in vanjo uprl svoj pogled, medtem ko je dobro prikril dejstvo, da ga situacija po svoje celo zabava. »Tebe pa res že dolgo nisem kje videl,« je uporabil nekoliko bolj oster ton glasu, ki je skoraj spominjal na obtožujočega, še vedno pa je ohranil svoj nasmešek na obrazu, ki je izbil večino ostrosti iz njegovih besed. Ljubka Courtney, kdo bi si mislil? Tole bo vsekakor še zanimivo.

Svet ga je včasih tako presneto zabaval z celotnim potekom dogajanja, ki je bilo vedno – to je moral priznati – občudovanja vredno. James je bil človek, ki so ga dolgočasne in pričakovane stvari tako dolgočasile, da bi lahko izgubil živce ali pa znorel ali nekaj podobnega, tako pa je na njegovo veliko srečo obstajal svet – ta čudoviti svet, poln nenavadnih stvari – ki ga ni nikoli razočaral ali pustil na cedilu. Ali pa je bilo to življenje? Karkoli že, všeč mu je bila dramatičnost dogajanja, ki ga je vedno znova in znova presenetilo ravno dovolj, da se ni nikoli naveličal. Drama, to je bilo krasno. In dejstvo, da je izmed vseh možnih ljudi naletel ravno na rjavolasko, ga je popolnoma navdušilo ravno zaradi tega, ker je domneval, da bo neprijetno – pa ne zanj, prav nasprotno. Že ko je opazil izraz na njenem obrazu, ni mogel zadržati polovičnega nasmeška na svojem, saj je bila tako zelo predvidljiva. Pobegla zaročenka, ki jo je končno našel obupani zaročenec, ki mu je srce še vedno bilo zanjo. Kako kliše. Kako žalostno, da to nista bila onadva; navsezadnje bi lahko bilo zanimivo. Čeprav je njej vloga pristajala in je bila najbrž prepričana, da je bil ravno ta scenarij tisti, ki se je dogajal. Medtem pa je on – popolnoma nasprotno od nje – poznal resnico in je zaradi tega vedel, da za njima ni bilo nobene velike ljubezenske zgodbe. Prav, morda je bil v vsem skupaj on sam baraba brez srca, ampak glede na to da ga je ona zapustila, sta si bila izenačena, kajne? Oh, ni pa smel pozabiti na majhen, ampak bistven detajl – njej se ni niti sanjalo o ničemer, kar je vedel sam. Pa saj je bila prijetna družba in užival je v tistem času z njo, le da ji nikoli ni dejansko pokazal, kdo je. Vsaj ne svoje celotne osebnosti, ker je bil precej prepričan, da tega ne bi prenesla. Bila je razvajena očetova punčka – že če je samo zadišalo po samostojnosti, je zbežala.
Iz mešanice takšnih in drugačnih misli ga je potegnil njen glas, ki ga je včasih tako dobro poznal. Izrekla je eno samo besedo in rahlo se je namrščil ob tem. »Courtney,« je po njenem zgledu izrekel njeno ime in se zazrl naravnost v njene oči, medtem ko je uprl pogled v njene oči. »Resno, po vsem skupaj je to vse, kar boš rekla? James?« je dejal in se naslonil nazaj, medtem ko je zmajal z glavo. »Mislim, da sem razočaran. Oh ja, vsekakor,« je naznanil in pomislil, kako zanimiva bitja so bili pravzaprav ljudje. Nikoli niso mogli normalno živeti in biti srečni, oh ne. Vedno je obstajalo nekaj, za kar se je bilo pač vredno boriti in to so tudi počeli, vsi po vrsti. Nihče ni imel čiste vesti, vedno je obstajala ena sama stvar, ki jih je preganjala in zato je bil James ob tem srečanju še vedno rahlo presenečen, ko je ugotovil, da je bil očitno ravno on tista stvar, ki je preganjala Courtney. »Mimogrede, nikoli se nisi zares poslovila. To sem ti kar zameril,« je nadaljeval in skušal obvladati svoj glas. V resnici je mogoče bil nekoliko razočaran, ko je nenadoma ni bilo več, ampak takšne stvari so se dogajali. Pobegi bodočih nevest? Klasika.
Nenadoma se je premaknil in ji stopil bližje, pogled pa ob tem skoraj trmasto upiral v njene oči, katerih odtenek je do zdaj že skoraj – pa ne povsem – pozabil. »Courtney,« je mehko spregovoril in z dlanjo zdrsnil po njenem licu, rahlo privzdignil njeno brado ter jo tako nežno prisilil, da je uprla pogled v njegove oči. »Zakaj?« se je pozanimal. Vprašanje, ki ga je zares zanimalo – navsezadnje, zaroka gor ali dol, še vedno ga je zapustila in vsaj to je imel pravico vedeti, kajne?