we'll stay forever this way
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloIščiRegistriraj sePrijava
Prijava
Uporabniško ime:
Geslo:
Avtomatična prijava ob vsakem obisku (priporočamo): 
:: Pozabil/a sem geslo
RMS Olympic

ob morebitnih težavah se lahko obrnete na osebje foruma. forever this way je role play game forum srednje težavnosti brez omejenega števila besed in brez cenzure.
The forum staff
CBOX
Latest topics
» jacqueline`s letter box
west side promenade EmptyČet Jun 14, 2012 9:09 am by nelson abbot

» fall, live, whack, stuck
west side promenade EmptyČet Jun 14, 2012 8:54 am by nelson abbot

» my playlist.
west side promenade EmptyČet Jun 14, 2012 8:51 am by eustace

» klepet.
west side promenade EmptyČet Jun 14, 2012 8:50 am by eustace

» never sorry, never wrong
west side promenade EmptyČet Maj 24, 2012 12:27 am by elexendria westwick

» turn the light off I wanna be with you
west side promenade EmptySre Maj 23, 2012 6:09 am by elisabeth bell

» The thing that is really hard and really amazing is giving up on being perfect and beginning the work of being yourself.
west side promenade EmptySre Maj 23, 2012 3:52 am by elisabeth bell

» you'll be on my mind. forever and always.
west side promenade EmptyTor Maj 22, 2012 7:38 am by elisabeth bell

» cabin claims
west side promenade EmptyPon Maj 21, 2012 8:34 pm by rosemary

Credits

 

 west side promenade

Go down 
AvtorSporočilo
rosemary
staff member
staff member
rosemary

Število prispevkov : 136
Join date : 09/04/2012
Age : 27

west side promenade Empty
ObjavljaNaslov sporočila: west side promenade   west side promenade EmptyPet Apr 13, 2012 8:02 am



west side promenade Westsidepromenade
Nazaj na vrh Go down
https://foreverthisway.slovenianforum.com
james harrison
first class member
first class member
james harrison

Število prispevkov : 31
Join date : 17/04/2012
Age : 26

west side promenade Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: west side promenade   west side promenade EmptyTor Apr 17, 2012 10:17 am

    this is for the lovely courtney. smitten

    Bil je miren večer, ki je bil za rjavolasca ravno zaradi tega rahlo dolgočasen. Ni točno vedel, kaj ga je zmotilo na precej idiličnem preživljanju popoldneva v kabini, ampak nenadoma je dobil tisti zoprni občutek zadušljivosti, zaradi katerega je odvrgel knjigo, ki jo je prebiral, nato pa lenobno zakorakal skozi vrata in se odpravil na obhod po ladji, kot je to rad imenoval sam – ali pa sprehod, kot bi njegovo pohajkovanje naokrog označil kdo drug. Pa saj ni bilo bistvenega pomena, s tem se zares ni obremenjeval. Je pa vsekakor užival v počasnem korakanju po ladji, brez posebne naglice in z obilo časa, ki ga je ponavadi izkoristil za opazovanje ljudi. Včasih se je kratkočasil tako, da je skušal uganiti njihove življenjske zgodbe, spet drugič pa ga je kakšen človek pritegnil dovolj močno, da se je preprosto moral iti predstaviti. Sam sebe je vedno smatral za nenavadnega na tem področju – ogromno časa je preživel sam in ob tem ni čutil kakšnega posebnega obžalovanja; potem pa se je nenadoma znašel v središču pozornosti in v tem užival. Rad je imel samoto in rad je imel družbo – zares, kako nenavadna misel. Logično bi se mu zdelo, če bi se bolj nagibal proti eni skrajnosti, ne pa da je obe skrajnosti oboževal do skrajnih mer.
    James se je nasmehnil sam pri sebi, medtem ko je s kotičkom očesa opazil postavo mlade ženske, ki ga je zaradi nečesa pritegnila. Ni mogel kar s prstom pokazati na tisto, kar je bilo na njej in zaradi česar ji je pozorno sledil s pogledom, zato je brez oklevanja zakorakal za njo. Mladenka mu je kazala hrbet, a ni bilo mogoče spregledati njenih svetlih las in čudovite postave, kar ga je v kombinaciji z njenim načinom hoje spomnilo na nekoga, ki ga je poznal. Popolnoma nepričakovano se je spomnil in s pogledom veliko bolj pozorno zdrsnil prek dekleta, ki se njegove prisotnosti niti ni zavedalo, saj je bil dovolj daleč stran, da ni mogla niti posumiti v to, da jo nekdo opazuje. Spominjala ga je na Courtney, kar je bilo presenetljivo. Nanjo ni pomislil že – kako dolgo je pravzaprav bilo odkar je kar čez noč izpuhtela? Nehal je brskati po spominu za nepotrebnimi podatki in se rahlo, komaj zaznavno nasmehnil. Courtie, kot jo je le včasih klical, je bila ljubko dekletce. Le da se mu je vedno zdela nekoliko naivna, a še vedno ravno dovolj zanimiva, da je užival v njeni družbi. Poleg vsega je bila tudi neverjetno privlačna in med njima je vedno obstajalo nekaj – ampak ona ni imela pojma, da je bila to zgolj prepričljiva ponudba enega izmed njegovih stricev, ki mu je za zaroko z dedinjo kdo-ve-kakšnega podjetja priskrbel masten kupček denarja. Saj ni bilo tako zapleteno, resnično. Svetlolaska ni potrebovala dolgo, da je nasedla skrbno pripravljeni maski očarljivega mladeniča iz dobre družine, ki jo je pozneje vzljubil z vsem srcem. Bilo je – kakšna je sploh bila beseda za kaj takšnega? Zanimivo, če ne drugega. In ostalo mu je nekaj lepih spominov, kar je bila na koncu najpomembnejša stvar.
    Iztrgal se je iz spominov, nato pa opazil, da je svetlolaska obstala pri enemu izmed oken in pogled očitno uprla ven – da bi občudovala sončni zahod? Najbrž je bil razlog za to nekaj podobnega, saj je s pogledom še sam trčil ob čudovito mešanje barv na vodni gladini, ki ga je povzročilo sonce. Ampak za to ni imel časa – ne, pred seboj je imel privlačno dekle in zakaj bi to nadomestil s poceni tolažbo v obliki sončnega zahoda? S svojimi značilnimi tihimi, lenobnimi koraki se ji je približal in naposled obstal tik za njo. »Čudovito je, kajne?« je nenadoma brez opozorila spregovoril s tistim žametnim tonom glasu, ki ga je dobro obvladoval, potem pa se je obrnila in mu ponudila pogled na obraz, v katerem je nemudoma prepoznal osebo, ki je bila dobesedno zadnja oseba na planetu, ki bi jo pričakoval na tej ladji. »Oh, živijo, ljubica,« je dejal in rahlo nagnil svojo glavo in vanjo uprl svoj pogled, medtem ko je dobro prikril dejstvo, da ga situacija po svoje celo zabava. »Tebe pa res že dolgo nisem kje videl,« je uporabil nekoliko bolj oster ton glasu, ki je skoraj spominjal na obtožujočega, še vedno pa je ohranil svoj nasmešek na obrazu, ki je izbil večino ostrosti iz njegovih besed. Ljubka Courtney, kdo bi si mislil? Tole bo vsekakor še zanimivo.
Nazaj na vrh Go down
heleri paulos
second class member
second class member
heleri paulos

Število prispevkov : 15
Join date : 13/04/2012

west side promenade Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: west side promenade   west side promenade EmptySre Apr 18, 2012 10:06 pm

for aleksander
sprehajala se je ter občudovala modro morje, toda bila je rahlo bolj slabe volje kot ponavadi. morda zato, ker je pogrešala svoja ljubljena otroka, mogoče zato, ker se je bala, da bo njen bivši mož prišel k njenim staršem domov in k sebi vzel malo heleri in rica, njena otroka in enojajčna dvojčka. to je bilo, na žalost, čisto možno. svoje bivše žene, štiriindvajsetletne heleri, se je namreč na nek način celo bal, potem, ko ga je nadrla in skorajda vsega 'obrala' na sodišču, toda njena starša je preziral, saj je mislil, da sta samo gubasta starca brez kakršnekoli moči, čeprav še približno ni bilo tako. njen oče je bil še toliko močen in pri sebi, da je lahko delal na plantaži in se povrhu še imel dobro, njena mama pa je še vedno pospravljala po hiši, se učila kuhati in podobno, čeprav je heleri morala priznati, da imata že oba več kot petinštirideset let. upala je, da se bo kmalu pokazal kakšen član osebja, da ga bo lahko poslala po kakšen papir, črnilo ter pero. bo pač poslala pismo ter počakala odgovor. želja se ji je kmalu uresničila, vsaj mislila je tako. nedaleč od nje se je namreč sprehajal moški v nekakšni 'uniformi', ki je pripadala članom osebja. stopila je do njega. "ste član osebja?" je vprašala malce preveč ostro, kot je nameravala. mogoče jo je res skrbelo za heleri in rica.
Nazaj na vrh Go down
courtney brown
first class member
first class member
courtney brown

Število prispevkov : 50
Join date : 13/04/2012
Kraj : new york, usa

west side promenade Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: west side promenade   west side promenade EmptyČet Apr 19, 2012 3:11 am

    Glasno je zaklela in se opotekla, medtem ko je, zaradi očitno prevelikih pet za lagodno sprehajanje po palubi, skoraj padla. Vedela je, da je s tem pritegnila kar nekaj pozornosti in čutila je lahko, kako je bilo od tistega trenutka dalje kar nekaj parov oči uprtih vanjo, k čemu sta le še dodatno prispevali nekaj centimetrov prekratka rdeča obleka in cigaret v njeni desnici. Vedela je, da se po ladji še vedno širijo govorice o njenem skrivnostnem pobegu od Jamesa - sicer pa, je morda kdo lahko predvideval da jo bo, po nekaj tednih, ko je izginila neznano kam, videl prav tukaj, na ladji? Odkar je zapustila zaročenca se ni hotela soočiti z nobeno osebo, najmanj s starši, saj je vedela, da je zamudila priložnost, ki ni dana vsakemu dekletu. Kljub šestindvajsetim letom je bila še vedno sama, za seboj je imela že dva snubca, ki ju je čisto mimogrede zavrnila, in skoraj moža, kateremu je pobegnila - zanimivo, kajne? Staršem njeno početje ni bilo v ponos in čeprav bi nekateri ljudje že zdavnaj obupali, sta onadva še vedno vztrajno trdila, da bosta našla nekoga, s katerim bo njuna razvajena edinka zadovoljna. Seveda pa bi bilo vse skupaj preveč preprosto, če ne bi Courtney na večerji z družino Smith (in predvsem njihovimi tremi sinovi), dala celotnemu omizju jasno vedeti, da zanjo ne bo nikoli noben moški dovolj dober. Še istega večera je potem spala z enim izmed sinov, ki mu je bilo ime... No, saj ni važno - videti je, da je v istem večeru celo pozabila njihova imena. Ampak takšna je pač bila, divja, neustavljiva, razvajena in samovšečna. Pri vsem skupaj pa je bilo najhujše to, da se je svojega početja še predobro zavedala, le rada je bila to, kar je pač bila.

    Namenila je grd pogled dekletu, najverjetneje potnici tretjega razreda, ter šele nato ugotovila, da se nahaja na promenadi, ki je namenjena vsem gostom. Tukaj je bila prvič in čeprav je bila ena izmed tistih, ki so do milega konca prezirali vse, ki so bili revnejši od njih, se je tukaj počutila čisto prijetno. Sicer pa je tako ali tako hotela vzbuditi vsesplošno pozornost in čeprav v to ni bila prepričani, so bili reveži najverjetneje povsem enaki opravljivci kot vse tiste bogate obilne ženske, ki so se zbirale na kavici in si izmišljevale razne zgodbice o bogataših, kakor da so one največje popolnice tega sveta. Courtney to ni motilo - ravno nasprotno, rada je imela, ko je bila le ona tista, ki je vedela resnico, čeprav so vsi ostali prav tako mislilo, da so vse tiste izmišljotine resnica. Nevede se je ustavila ob oknu in opazovala neskončno morje, za katerim je počasi zahajalo sonce.

    Potem pa se je zgodilo nekaj, za kar ni bila čisto prepričana, da se res dogaja. Nekaj, za kaj ni hotela, niti pričakovala, da se bo zgodilo. Zaslišala je glas, za katerega je mislila, da ga ne bo več nikdar slišala. Sranje, je v mislih uporabila eno izmed besed njenega čudovitega besednega zaklada ter nato hitro razmišljala, kaj naj stori. Lahko bi... Ne, ni imela druge možnosti, kakor da se sooči z Jamesom. Usmerila je pogled proti še predobro znanim čudovitim očem in čakala, da se njune oči srečajo. »James,« je dejala z mehkim tonom in resnim izrazom na obrazu. Je morala od vseh 2400-ih ljudi na tej ladji srečati ravno njega?! Ni vedela kaj naj še doda, zato je raje le čakala in razmišljala, da bi morda vseeno morala začeti verjeti v usodo - potem bi bilo vse skupaj lažje pojasniti.
Nazaj na vrh Go down
james harrison
first class member
first class member
james harrison

Število prispevkov : 31
Join date : 17/04/2012
Age : 26

west side promenade Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: west side promenade   west side promenade EmptyČet Apr 19, 2012 4:13 am

    Svet ga je včasih tako presneto zabaval z celotnim potekom dogajanja, ki je bilo vedno – to je moral priznati – občudovanja vredno. James je bil človek, ki so ga dolgočasne in pričakovane stvari tako dolgočasile, da bi lahko izgubil živce ali pa znorel ali nekaj podobnega, tako pa je na njegovo veliko srečo obstajal svet – ta čudoviti svet, poln nenavadnih stvari – ki ga ni nikoli razočaral ali pustil na cedilu. Ali pa je bilo to življenje? Karkoli že, všeč mu je bila dramatičnost dogajanja, ki ga je vedno znova in znova presenetilo ravno dovolj, da se ni nikoli naveličal. Drama, to je bilo krasno. In dejstvo, da je izmed vseh možnih ljudi naletel ravno na rjavolasko, ga je popolnoma navdušilo ravno zaradi tega, ker je domneval, da bo neprijetno – pa ne zanj, prav nasprotno. Že ko je opazil izraz na njenem obrazu, ni mogel zadržati polovičnega nasmeška na svojem, saj je bila tako zelo predvidljiva. Pobegla zaročenka, ki jo je končno našel obupani zaročenec, ki mu je srce še vedno bilo zanjo. Kako kliše. Kako žalostno, da to nista bila onadva; navsezadnje bi lahko bilo zanimivo. Čeprav je njej vloga pristajala in je bila najbrž prepričana, da je bil ravno ta scenarij tisti, ki se je dogajal. Medtem pa je on – popolnoma nasprotno od nje – poznal resnico in je zaradi tega vedel, da za njima ni bilo nobene velike ljubezenske zgodbe. Prav, morda je bil v vsem skupaj on sam baraba brez srca, ampak glede na to da ga je ona zapustila, sta si bila izenačena, kajne? Oh, ni pa smel pozabiti na majhen, ampak bistven detajl – njej se ni niti sanjalo o ničemer, kar je vedel sam. Pa saj je bila prijetna družba in užival je v tistem času z njo, le da ji nikoli ni dejansko pokazal, kdo je. Vsaj ne svoje celotne osebnosti, ker je bil precej prepričan, da tega ne bi prenesla. Bila je razvajena očetova punčka – že če je samo zadišalo po samostojnosti, je zbežala.
    Iz mešanice takšnih in drugačnih misli ga je potegnil njen glas, ki ga je včasih tako dobro poznal. Izrekla je eno samo besedo in rahlo se je namrščil ob tem. »Courtney,« je po njenem zgledu izrekel njeno ime in se zazrl naravnost v njene oči, medtem ko je uprl pogled v njene oči. »Resno, po vsem skupaj je to vse, kar boš rekla? James?« je dejal in se naslonil nazaj, medtem ko je zmajal z glavo. »Mislim, da sem razočaran. Oh ja, vsekakor,« je naznanil in pomislil, kako zanimiva bitja so bili pravzaprav ljudje. Nikoli niso mogli normalno živeti in biti srečni, oh ne. Vedno je obstajalo nekaj, za kar se je bilo pač vredno boriti in to so tudi počeli, vsi po vrsti. Nihče ni imel čiste vesti, vedno je obstajala ena sama stvar, ki jih je preganjala in zato je bil James ob tem srečanju še vedno rahlo presenečen, ko je ugotovil, da je bil očitno ravno on tista stvar, ki je preganjala Courtney. »Mimogrede, nikoli se nisi zares poslovila. To sem ti kar zameril,« je nadaljeval in skušal obvladati svoj glas. V resnici je mogoče bil nekoliko razočaran, ko je nenadoma ni bilo več, ampak takšne stvari so se dogajali. Pobegi bodočih nevest? Klasika.
    Nenadoma se je premaknil in ji stopil bližje, pogled pa ob tem skoraj trmasto upiral v njene oči, katerih odtenek je do zdaj že skoraj – pa ne povsem – pozabil. »Courtney,« je mehko spregovoril in z dlanjo zdrsnil po njenem licu, rahlo privzdignil njeno brado ter jo tako nežno prisilil, da je uprla pogled v njegove oči. »Zakaj?« se je pozanimal. Vprašanje, ki ga je zares zanimalo – navsezadnje, zaroka gor ali dol, še vedno ga je zapustila in vsaj to je imel pravico vedeti, kajne?
Nazaj na vrh Go down
aleksander zielinski
staff and crew
staff and crew
aleksander zielinski

Število prispevkov : 39
Join date : 10/04/2012
Kraj : gdansk, poland

west side promenade Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: west side promenade   west side promenade EmptyPon Apr 30, 2012 4:58 am

    for, heleri
    post scriptum, sorry you had to wait. "/

    počasi se je že navadil dela na ladji in z dnevi se niti v mislih ni več pritoževal nad neskončnimi kapricami potnikov iz vseh razredov. sprejel je dejstvo, da so ljudje neizmerno zahtevi in si bodo prav vedno želeli nečesa. njegova naloga je bila preprosta, moral jim je ustreči ali pa bi izgubil službo. glede na to, da se je seznam pritožb nad njim daljšal dnevno, je bilo potrebno storiti nekaj, da se bo ta rast kar se da mogoče hitro zaustavila. moral je potrpeti do konca, amerika nenazadnje ni mogla biti več tako zelo oddaljena in daleč stran. še vedno so bili nekje sredi atlantskega oceana in na vseh straneh jih je obdajalo zgolj temno modro morje, ki se je penilo ob straneh ladje. nikjer naokrog ni bilo nikogar, le več kot dva tisoč ljudi na ogromni čezoceanki. dva tisoč ljudi, ki sledijo svojim sanjam in so se bili pripravljeni podati na to dolgo in negotovo pot, da bi dosegli svoje cilje. vsi so verjeli, da jih na drugi strani čaka nekaj boljšega, da bodo tam dobili pravo priložnost za boljše življenje in se bo vse obrnilo naokrog. lahko bodo svobodno zadihali, si drznili nasmehniti in zaužili vse mogoče radosti. sam je zaenkrat poskušal ohranjati majhna pričakovanja, čeprav si je drznil trditi, da je bil glede vsega skupaj blazno optimističen in bi na drugi strani oceana res znal začeti z novim poglavjem, pozabiti na vse kar je pustil za sabo v rodni poljski, francoskem začasnem domu in zdaj angliji. njegova dnevna izmena se je končala pred desetimi minutami in tako se je odpravil gor na palubo, da bi ujel še kak sončni žarek preden bi se zatekel v prostore osebja in se spravil k stalnemu igranju pokra, ob katerem so si popestrili večere. ni še imel časa, da bi se preoblekel iz uniforme in vprašujoče se je ozrl proti ženskem glasu na drugi strani, ki mu je očitno postavljal vprašanje. ''mar ni očitno, da sem član osebja?'' se ni mogel upreti dodatni opazki, ki je služila kot odgovor in našel lastnico glasu. bil je nenazadnje oblečen še vedno v uniformo, kar je bil dovolj jasen znak, da je bil del ladijskega osebja. lahko je le upal, da si ne bo v glavo zapičila kakšne nemogoče muhe, ki jo bo moral izpolniti. res ni imel več energije za nadute bogataše. ''se opravičujem,'' je zavzdihnil z opravičujočim nasmeškom in ji stopil nasproti. ni si smel na glavo nakopati še kakšne dodatne pritožbe čezenj. ''kot vidite, po uniformi, sem član osebja. vam lahko kako pomagam, gospodična...?'' je na koncu pustil praznini, da pade med njiju, z namenom da dopolni stavek s svojim imenom.
Nazaj na vrh Go down
heleri paulos
second class member
second class member
heleri paulos

Število prispevkov : 15
Join date : 13/04/2012

west side promenade Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: west side promenade   west side promenade EmptyPon Apr 30, 2012 5:12 am

for aleksander
"heleri paulos," je odvrnila črnolaska. "želim, da mi prinesete pero in papir ter črnilo in pesek," na kratko ga je pogledala v oči. "saj veste, kaj se uporablja pri pisanju?" je vprašala. upala je, da ta član osebja ni takšen bedak, kot večina drugih zaposlenih na ladji, ki niso imeli pojma niti, kako se piše. ah, ampak kako bi si morala pomagati... knjige je pisala že več let in je bila že svetovno znana. upala je tudi, da ima ta zaposleni kaj pojma, kdo je. "no dajte, ne stojte tu kot zapoznela kura," je siknila, ko je opazila, da se zaposleni še vedno na zgane z mesta. "jaz bi bila že nazaj," je zagrozila, kar ji ni bilo rahlo podobno. razmišljala je, da bi tu, na tej ladji, napisala kakšno knjigo... to bi ji bilo čisto podobno. mogoče bi govorila o kakšni osamljeni deklici, ki se zaposli na veliki ladji in odpotuje novim dogodivščinam nasproti. mogoče bi bila lahko sirota... še enkrat je nejevoljno pogledala zaposlenega. "boste samo stali tu ali kaj?" je še enkrat glasno, s hladnim priokusom siknila.
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




west side promenade Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: west side promenade   west side promenade Empty

Nazaj na vrh Go down
 
west side promenade
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
we'll stay forever this way :: the outdoors :: the promenade-
Pojdi na: