the roof promenade

Dnevi na ladji so znali biti precej dolgočasni, sploh če človek ni vedel, kam bi se dal. Na svojo velikansko srečo pa je James vedno vedel, kaj bi počel. Če ne kaj drugega, se je odpravil po ladji in mimogrede spoznaval nove znance, pozdravljal stare ali pa preprosto hodil naokrog brez pravega cilja, dokler ni opazil nečesa ali pa v kakšnih primerih tudi nekoga, ki bi pritegnil njegovo pozornost. Ladja je bila navsezadnje velika in to je pomenilo, da je vsak dan odkril kaj novega. Saj si ni mogel pomagati, je bil pač človek, ki je rad raziskoval stvari in odkrival vse spletke in majhne skrivnosti, ki so jih ljudje imeli, čeprav bi najbrž kdo rekel, da to ni bila njegova stvar. Pa še vedno, znalo je biti zanimivo in tako ali tako mu je bilo vseeno, kaj so si ljudje o njem mislili. Čeprav se njegova družina ni strinjala z njim, to je moral priznati. Tudi to je bil eden izmed razlogov, da se je odpravil na križarjenje – tako bo vsaj dobil nekaj miru in bo lahko popolnoma svobodno počel vse, kar bo želel, ne da bi neprestano dobival pisma o tem, kako zelo je njegovo vedenje neprimerno. Pisma? Zgolj zaradi tega, ker ga njegovi dragi straši ali katerikoli drug član družine nikoli ni mogel najti. Bil je tu, bil je tam, in kadar se ni ukvarjal s katerim izmed svojih primerov, je bil pač vsepovsod. Dokler je užival, niti ni bilo pomembno.
Sam pri sebi se je nasmehnil in se napol obrnil, zaradi nenadnega prebliska odšel nazaj in se povzpel po stopnicah na promenado, ki se je nahajala na strehi in zaradi tega ni bila ravno najbolj obljuden kraj na ladji, sploh ne ob takšnem času, ko se je večina ljudi v svojih kabinah pripravljala na večerne zabave ali pa večerjala ali počela kaj podobno nesmiselnega po njegovih kriterijih. S pogledom je zdrsnil po okolici in nenadoma opazil osebo, zaradi katere so se njene ustnice popolnoma samodejno ukrivile v nasmešek. Ob robu je opazil svetlolasko, ki se je naslanjala na ograjo in se zdela popolnoma zatopljena v lastne misli. Zasanjana, če je pravilno ocenil, kar pa ni bilo nujno, sploh glede na to, da je bil od nje še kar oddaljen. Ampak hej, navsezadnje ga je znala vedno spraviti v dobro voljo, James ni videl nobenega razloga v tem, da bi se ljubke svetlolaske izognil ali karkoli podobnega. Oh ne, v njegovih mislih je bilo nekaj popolnoma drugega.
S tihimi, še vedno pa zanj tako značilno lenobnimi koraki se ji je približal in jo brez opozorila objel od zadaj, medtem ko jo je z eno roko potegnil bližje in z drugo umaknil njene dolge, svetle lase, da ji je lahko z ustnicami zdrsnil po svileni koži na vratu – nekaj, kar je pravzaprav rad počel, čeprav je točno vedel, kakšno mnenje je o tem imela sama. Le da si ni mogel pomagati, ne zares. »Tarin,« je zamrmral v njeno uho, potem pa se sam pri sebi nasmehnil. »Živijo,« je nadaljeval. Celotna situacija je bila dokaj zabavna predvsem zaradi tega, ker je bil James skoraj popolnoma prepričan, da ga svetlolaska zares ni marala, vsaj ne kaj preveč. Pripravljen je bil celo trditi, da je ena izmed njej najmanj ljubih oseb na ladji. Umaknil se je, še preden bi ga lahko odrinila ali pa se izvila iz njegovega objema, tako kot je to ponavadi storila, nato pa se še sam s hrbtom naslonil na ograjo in uprl pogled svojih oči naravnost v njene oči, ki jim nikoli ni mogel natančno določiti odtenka. Bila je ljubko, nenavadno dekle in to mu je bilo pri njej všeč, obenem pa ga je privlačila ravno zaradi tega, ker je vztrajno zavračala vsak njegov poskus za – hm, praktično karkoli. »Kako si kaj danes, ljubica?« se je pozanimal in ji namenil tisti očarljivi polovični nasmešek, ne da bi umaknil svojega pogleda in jo s tem na nek način prisilil, da je tudi ona zrla naravnost v njegove oči.

Kaj za vraga je bilo na njej? James je rahlo nagnil svojo glavo in s pogledom zdrsnil po njej, medtem ko je skušal – najbrž že stotič – natanko določiti tisto stvar, ki jo je delala nekaj posebnega. Pa je bilo res tako lahko? Saj morda je obstajalo tisoč takšnih stvari, zaradi katerih je lahko mirne duše zatrdil, da je bila drugačna. In drugačna je bil pridevnik, ki ga James ni imel velikokrat uporabiti, predvsem zaradi tega, ker so bile dandanes vse ženske bolj kot ne – hja, iste. Vsaj tiste, s katerimi je preživel največ časa. Razvajene očetove hčerkice z vednostjo, da imajo ogromno denarja, ki ga je pridelala vrsta njihovih prednikov in zaradi katerega so si lahko privoščile vse, vsaj dokler je bilo v mejah tako imenovanega pravilnega vedenja. Tu pa je bila Tarin – glasna in vihrava Francozinja z nečem neverjetno ljubkim na sebi, ki se je na vsa pravila požvižgala in si je prizadevala za tisto, kar je nekaj pomenilo njej in ne komu drugemu. Že zaradi tega jo je na skrivaj občudoval, ampak skoraj prepričan je bil, da bi mu prisolila klofuto, če bi ji to tudi povedal. Bila je nepredvidljiva in ja, očitno naveličana njegove prisotnosti. Samo nasmehnil se je ob hladnem in nezainteresiranem tonu njenega glasu s komaj zaznavnim naglasom, ki je izdajal njeno domovino, nato pa je svoj pogled trmasto uprla nekam stran in moral se je ponovno nasmehniti. Se mu je samo zdelo ali je bilo nekaj posebnega na načinu, s katerim je vztrajno opazovala naključno točko, ki izrecno ni bila on ali kakršnakoli stvar v njegovi bližini? Kdo bi vedel. Pri njej je bilo zanimivo tudi dejstvo, da ni nikoli vedel, kaj si je mislila ali kaj se je pletlo v tisti svetlolasi glavi. Tudi to je bilo redko – ni bila zaigrana, medtem ko je bil James precej navajen deklet, ki so se močno trudile, da bi ugajale tistemu, za kar so menile, da bi mu bilo všeč. To je bilo preprosto dolgočasno in Tarin je bila daleč od tega. »Če se počutiš kaj bolje, saj me nisi dejansko srečala. V bistvu sem te jaz opazil in se potem nisem mogel upreti želji po tem, da bi te objel,« je skomignil z rameni in ji namenil kar najbolj nedolžen nasmešek ki ga je v tistem trenutku premogel. Z zanimanjem jo je poslušal in potem ob njenih odločnih besedah zadržal nasmešek. »Ne ljubica? Bi bilo chérie bolj primerno?« se je pozanimal in potem sam pri sebi prikimal, na videz popolnoma zadovoljen z nadomestnim vzdevkom za svetlolasko, čeprav še vedno ni prezrl tistega drobnega zadovoljstva, ki ga je dobila s tem, da je uporabila bolj oster ton glasu in to ji je rade volje tudi pustil – še vedno pa ni vedel, zakaj. V kakšni drugi situaciji bi morda že zdavnaj izgubil živce, navsezadnje ni dovoljeval ljudem, da bi tako ravnali z njim, ampak tole – vse skupaj – je bilo preprosto drugače. In zanimivo. Zaradi vsega skupaj ne bi nikoli kar odkorakal stran od nje, preveč se je zabaval z vsem skupaj.
Zgolj rahlo je privzdignil svojo obrv ob njenih besedah o pametnejšem delu. Pametnejše delo od kramljanja z njim? Ojej, morda bi to lahko vzel osebno… Ampak ni. Navsezadnje je bila ena izmed redkih ljudi, ki si mu je sploh upala reči kaj takšnega in to je bila ogromna plus točka zanjo, vsaj v njegovih očeh. Potem pa je znova storila eno izmed tistih stvari, ki ga je popolnoma presenetila in s katero ga je ujela nepripravljenega, ko je začutil njen dotik na svoji ustnici, že v naslednjem trenutku pa se je umikala, kot da bi želela oditi. Njegova dlan je šinila naprej in zadržala njeno roko, potem pa jo je potegnil nazaj – morda nekoliko bolj grobo kot bi bilo potrebno, ravno dovolj, da je obstala veliko bližje njemu kot prej in da je bila zgolj za kakšen centimeter oddaljena od njega – tako blizu, da je lahko začutil njen dih na svoji koži. »Ne hodi,« je mehko zamrmral in nato sprostil svoj prijem okrog njene dlani, je pa z njo zdrsnil čez njeno kožo po roki navzgor, do ramena in preko ključnice vse do njenega obraza, ki ga je nežno zaobjel z dlanjo, medtem ko je s palcem zdrsnil prek njenih polnih ustnic. »Čudovita si, veš?« se preprosto ni dal zmotiti pri svojem početju, čeprav je to mislil popolnoma resno. Poleg tega niti ni videl smisla v zadrževanju nečesa zase, če pa je bilo res – James je bil vedno iskren človek.

Pravzaprav ga je begala, če nadaljeval v duhu predhodne iskrenosti, pa četudi zgolj v svojih mislih oziroma s samim seboj. In to je bilo nekaj novega, vsaj zanj, ki je ponavadi v prvih nekaj trenutkih razvozlal ljudi in tiste stvari, zaradi katerih so ravnali tako, kot so pač ravnali, in se še bolj hitro naučil to uporabiti v svojo korist – tudi proti njim, če je bilo potrebno, navsezadnje je bil svet krut in človek se je preprosto moral znajti. Ampak še vedno, tu je bila Tarin, ki je ni mogel kar pustiti pri miru. In dejstvo, da je bila neverjetno privlačna, sploh ni imelo toliko opraviti s tem. Saj ne da bi imel kaj proti, ampak enkrat za spremembo se ni vse vrtelo zgolj okrog izgleda in to je bilo osvežujoče. Bila je intelektualni izziv zanj – dekle, ki ga preprosto ni mogel popolnoma razvozlati in ki mu je zaradi tega predstavljala nekaj popolnoma novega, morda pa je bil na njej samo tisti koncept upornice, ki ga je privlačil. Karkoli je že bilo, tega pač ni mogel spregledati in to je bilo dejstvo. »S teboj pa je pravzaprav prav prijetno klepetati. Osvežilno,« se ni dal tako hitro odgnati. »In mi vsekakor ne kvari razpoloženja,« je še dodal. Pravzaprav ga je spravljala v dobro voljo, v neko čudno razpoloženje, v katerem je bil osupel zaradi njenega vedenja in ga v istem trenutku popolnoma podpiral, ter seveda tudi očaran nad vsem, kar je predstavljala. Nikoli se ni poglabljal v detajle, ampak dekle pred njim je bilo zaradi nečesa posebno in to je bila uganka, ki jo je moral razrešiti. V tistem trenutku je svetlolaska izgledala tako nezadovoljna zaradi vzdevkov, da ni mogel zadržati nasmeška, medtem ko je skomignil z rameni ob njenih besedah, saj mu v resnici ni bilo zares mar. »Dokler boš ti srečna,« se je strinjal z njenimi besedami samo zaradi tega, ker je vedel, da je bilo to ravno nasprotno od tistega, kar je želela. In navsezadnje je bil Anglež, kaj drugega pa je sploh pričakovala od njega? Uporabljal je ljubkovalne besede, tako je pač bilo.
Ko jo je znova imel v objemu, je ugotovil, da v vsem skupaj dejansko uživa, čeprav so bile njene besede še vedno tako ostre kot prej. Se pa vsaj ni na silo umaknila in to je štel kot napredek, čeprav ni točno vedel, pri čem. Pa je bilo sploh pomembno? »Resno mislim,« je polglasno odvrnil na njene besede in se komaj opazno nasmehnil. To ni bil prvi iskreni nasmešek, ki ga je izvabila iz njega – že ko jo je prvič zagledal, kako se je prerekala z nekim cepcem, ki jo je skušal spraviti v posteljo, ga je pripravila do tega, ne da bi se sploh zavedala. Njegov nasmešek je ostal tudi ob njenih naslednjih besedah, ko je samo rahlo sklonil glavo v znak strinjanja s tem. Navsezadnje tega niti ni bilo preveč težko razumeti, bila je lepotica na svoj poseben način. In ne glede na to kaj je mislila, to ni bila zgolj njegova osvajalska taktika. Morda, delno, ampak nikoli ne na tak način. Še preden bi lahko karkoli pripomnil, pa je bila nenadoma tako blizu, da ga je njena bližina popolnoma očarala in si ni mogel pomagati, da se ne bi ponovno nasmehnil, čeprav se je nemudoma znova umaknila. Bila je tako nepredvidljiva, čudovita, vsekakor nekaj posebnega.
Njene besede so bile ostre in naslonil se je na ograjo, medtem ko je s pogledom pozorno preučeval njene oči. »Hej,« je rekel, medtem ko je z roko segel v svoje lase, ne popolnoma prepričan v to, kaj se je pletlo po njeni glavi, ampak je pa dojel eno stvar. »Zakaj je pomembno, iz katerega razreda sem? Prav, tri četrt pripadnikov prvega razreda je popolnih idiotov, ki bi bili pripravljeni storiti vse za ugled in denar, ampak ne moreš vseh soditi po trapasti večini.« Je to res vzel bolj osebno, kot bi moral? Sam se ni štel med pripadnike prvega razreda, sam na to niti ni veliko dal. Ampak še vedno ga je skoraj prizadelo, ko ga je takole označila. »Poleg tega pa imaš tako ali tako prav. Ženske v visoki družbi znajo biti cipe, kar skrbno skrijejo za masko dobrega imena in uglajenega obnašanja,« je skomignil z rameni in vrnil svoj pogled naravnost na njene oči. »Niso vse finte, veš?« Spravila ga je v zares čudno razpoloženje, v katerem je bil delno zgrožen zaradi misli na to, da ga je očitno imela zgolj za še enega predstavnika visoke družbe in nad tem, da ni padala nanj. Ampak kljub temu je uprl pogled v njene oči in se nasmehnil. »Še vedno mislim, da si čudovita,« je zamrmral, nato pa si ni mogel pomagati, da ne bi stegnil svoje roke in ji izpred obraza umaknil pramen las, čeprav ji je takoj zatem namenil opravičujoč nasmešek.

»Najbrž,« se je strinjal z njenimi besedami o tem, zakaj je bila njena družba tako osvežilna, potem pa je nadaljeval. »In ker si bistra. Ostra. Predvsem nepredvidljiva, to je zanimivo,« je priznal in se sam pri sebi nasmehnil. Kaj pa je počel? Tako ali tako je zase dobro vedela, kakšna je, ampak še vedno je bil tu on, ki je preprosto moral dodati še nekaj najbolj značilnih stvari. Smešno, tudi to mu ni bilo preveč podobno, manjkalo se mu je samo še tega, da bi ji napisal seznam njenih dobrih in malo manj dobrih, ampak še vedno krasnih lastnosti in ji ga podaril. Zakaj? Kot neke vrste opozorilo 'hej, jaz sem opazil'? Pa saj je bilo smešno. Oziroma, če se je popravil, on sam je bil smešen in tok njegovih misli je bil usmerjen v popolnoma drugo smer kot običajno. Nekaj se je dogajalo in dejansko ga je vznemirjalo to, da ni točno vedel, kaj je to bilo. Ni znal dati imena tej stvari, ki ga je begala in to je bilo zanj, ki je vedno bil tako spreten pri držanju stvari pod nadzorom, nekaj popolnoma novega. »In spet si to storila,« jo je opozoril in se rahlo namrščil. »Ne moreš uporabljati množine zgolj zato, ker sem se rodil v takšnem okolju,« je dejal, ker to res ni bilo nekaj, nad čimer bi imel nadzor. On sam ali kdorkoli drug – družina je imela pomemben vpliv pri tem, kakšen človek si postal in tega se je James prav dobro tudi zavedal. Vsakdo je bil glede tega nemočen.
Nato pa je opazil neko spremembo v njenih očeh, ki ji je hitro sledil tudi izbruh besed, ki so ga za trenutek popolnoma osupnile in potem je začutil, da ji mora pustiti dokončati začeto, čeprav je nemudoma razvozlal pomen tega, kar je govorila. Je bila to skrivnost, ki jo je prinesla s seboj in ki jo je mučila? Dejstvo, da je imela težko življenje in je stradala na ulicah velikanskega mesta brez kogarkoli, ki bi ji nudil oporo? In še vedno je bila tukaj, močna in odločena, da jim ne bo pustila, da bi hodili po njej – zaradi tega jo je preprosto moral občudovati, čeprav svojih misli ni pokazal s kakšnim obraznim izrazom, čeprav ni bil prepričan, kako dobro mu je uspelo prikriti čustva v očeh – pa je bilo sploh pomembno, ko se je tako ali tako zdela preveč skrušena zaradi dejstva, da je izrekla nekaj tako osebnega? »Tarin,« je rekel in v eni besedi izrazil vse, česar ni znal drugače izreči – česa ni mogel drugače izreči, ker niti ni vedel, kako bi reagirala, če bi namesto besede, napolnjene s čustvi, izrekel kaj drugega. Tako pa se je v njegovem glasu mešalo na novo odkrito spoštovanje do nje in dejstvo, da mu je bilo žal, ker je morala vse to prestati; ker se je morala soočiti s tako neumnimi ljudmi, ki jih je bolj skrbel materialen svet kot pa dejanski ljudje. Zaznal je skoraj obtožujoč ton v njenem glasu, zaradi katerega mu je otežila odgovor na vprašanje, ko je uprl pogled vanjo. »Človek sem, Tarin. Ne pa še eden izmed skrbno vzgojenih ljubljenčkov družine iz visoke družbe; kaj misliš da bi storil?« jo je vprašal. Saj ni bil brez srca, včasih je na kakšnem izmed svojih sprehodov ves denar pustil pri revežih, le da tega ni nameraval omeniti že zgolj zaradi tega, ker ni bilo bistveno to, kaj je storil – ker je vedel, da kakršnokoli mnenje je že imela o njem, ga nekaj takšnega ne bo spremenilo. V tem bi lahko videla samo poceni zgodbico in navsezadnje je bilo to nekaj, kar je vedno držal zase. Ob njeni pripombi, navezani na ženske iz visoke družbe, jo je zgolj ošinil s pogledom, čeprav se je deloma strinjal s svetlolasko. Še vedno pa ni mogel kar enačiti vseh na podlagi tistih, ki jih je poznal.
Ponovno je pridobil njeno pozornost in s pogledom je zavrtal v njene oči, čeprav so bile njene besede ponovno nepričakovane. »Res,« je dejal in se nasmehnil. »Presneto, komu pa ne bi bila všeč? Poglej se, vsa ljubka s temi ogromnimi očmi in svetlimi kodri in obenem pravi izziv vsakemu, ki se skuša pogovarjati s teboj,« se je nasmehnil in s pogledom zdrsnil po njenem obrazu do oči, nato pa nekoliko nižje. V tistem trenutku so ga njene ustnice pritegnile, da se niti ni hotel ustaviti, ko se ji je nenadoma približal in z dlanema zaobjel njen obraz in jo poljubil z dobršno mero nežnosti in hkrati z neko strastjo, čeprav je bil poljub v osnovi še vedno previden. Njune ustnice so se ločile, a James se ni umaknil. Svoje čelo je naslonil na njeno in se rahlo nasmehnil. »Všeč si mi,« se je strinjal z njenimi prejšnjimi besedami in za nekaj trenutkov obmiroval, potem pa so njegove dlani zdrsnile nižje, ko jo je potegnil v svoj objem, čeprav ni bil prepričan, kako bo to sprejela ona.

Celotna situacija je bila zapletena, če že ne kaj drugega. James se je morda prej ves čas spraševal, kaj je bilo na svetlolaski, zdaj pa je brez dvoma vedel, da to ni bila zgolj ena malenkost, zaradi katere je Tarin tako izstopala – prej nasprotno, bil je vsak detajl, ki jo je delal osebo, kakršna je bila. In ko jo je s pogledom ošinil, se mu je zazdela skoraj nenaravno lepa v večerni svetlobi, ko se je počasi spuščal mrak, a še vedno ni popolnoma zajel ladje. Odkimal je ob njenih besedah, medtem ko se je samodejno nasmehnil. »Prosim, ne kliči me več tako. Ali pa bom moral jaz tebe začeti klicati s kakšnim posebej začinjenim plemiškim nazivom,« jo je posvaril. Sam se ni smatral za gospoda – navsezadnje je pod tem pojmom vedno videl uglajene stare moške, ki so v čitalnicah zvesto listali po zaprašenih knjigah in kadili cigare, nič od tega pa ni ravno zvenelo kot nekaj, v čemer bi James užival. »In to ni bila pohvala,« je dodal in pogled uprl naravnost v njene oči. »Dejstvo, draga moja. Bilo je dejstvo,« je pojasnil dovolj pozno, da jo je za nekaj trenutkov pustil v negotovosti, ampak še vedno dovolj hitro, da je ni pustil predolgo čakati in dvomiti. Mislil je resno – popolnoma resno, navsezadnje je bil James velik občudovalec lepote in kadar jo je opazil, ni nikoli skušal zanikati njenega obstoja ali pa storiti nekaj, kar bi bilo v popolnem nasprotju z njegovimi prepričanji. In Tarin je bila lepotica, o tem ni bilo dvoma. Morda ne ravno klasična lepotica, ampak posedovala je lepoto, ki očesu ni ušla in ki je pritegnila pogled človeka vedno znova in znova.
Po začetnem presenečenju mu je vrnila poljub in mu s tem povedala več, kot bi mu lahko z marsikaterimi besedami. Bilo je – no ja, James se je rad vzdržal popolnih skrajnosti, ampak je pa vsekakor mejilo na popolnost, ko jo je po vsem tem času končno lahko držal v svojem objemu in združil njune ustnice. Nenadoma se je pri teh mislih zalotil in ugotovil, da so bile odveč – da so bile pravzaprav odveč kakršnekoli misli, saj je bil trenutek preveč dober, da bi se ga splačalo uničiti zaradi neke nepomembne malenkosti, zato je misli odrinil nekam daleč stran in preprosto užival, dokler ni ponovno zrl v njene oči, ki so ga opazovale nekoliko drugače. Ali pa se mu je samo zdelo? »Čemu potem vprašanje?« je rekel zaradi njenih besed, čeprav je imela prav in najbrž res ni bilo težko opaziti, da mu je bila všeč. Je pa po eni strani razumel njen dvom, čeprav je pri tem potem znova šlo za karakterno označevanje bogatašev in ni hotel tja, vsaj ne še. In tako ali tako je tok njegovih misli ponovno preusmerila svetlolaska, ki ga je že z enim samim dotikom pripravila do tega, da je vse svoje misli skoncentriral nanjo in ji vrnil poljub. Ko se je čez nekaj trenutkov umaknila, se je moral sam pri sebi nasmehniti, čeprav je ta nasmešek zbledel ob pogledu na njo, saj si nenadoma niti ni bila več podobna. Stopila je korak stran od njega in sledil ji je s pogledom, znova zbegan zaradi njene nepričakovane skrbi, ki se v njegovi glavi ni niti pojavila. »Ne razumem te, Tarin,« je rekel in pogled usmeril v njene oči, ki so se zdele tako prestrašene, da ga je imelo, da bi jo preprosto objel in obvaroval pred vsem, kar se ji je pletlo po glavi. »Neusmiljeno govoriš o prvem razredu, zmerjaš vse povprek in si zatem zaskrbljena, če naju je kdo videl?« Ton njegovega glasu je bil mehak. Premagal je razdaljo med njima in se ustavil pred njo, ne da bi niti za trenutek umaknil pogleda iz njenih oči. »Hej,« je s pomirjujočim glasom šepnil in se dotaknil njenega ramena, saj mu je napol obračala hrbet zaradi slonenja na ograji, še vedno pa ji je moral s tem dotikom zagotoviti, da bo še vse v redu. »Ne skrbi glede tega,« je rekel. Nenavadno, ampak začutil je potrebo po tem, da bi ji zagotovil, da zaradi vsega skupaj ne bo utrpela posledic, da bo še vse v najlepšem redu in da ne rabi skrbeti; da jo bo on sam obvaroval pred vsemi slabimi stvarmi. »Si v redu?« jo je vprašal, nezmožen tega, da bi se popolnoma znebil te na novo odkrite zaskrbljenosti, ki bi ga begala, če bi ji posvetil več miselnega prostora – pa si tega ni mogel privoščiti, skrbelo ga je za svetlolasko in potrpežljivo je stal ob njej ter čakal na odgovor.

»Tarin,« je dejal, ne popolnoma prepričan v to, če je bilo to zaradi tega da bi pritegnil njeno pozornost ali preprosto zato, ker je neznansko užival v zvenu njenega imena. Bila je nekaj posebnega, to je bilo nedvomno in James nikakor ni hotel, da bi zdaj karkoli šlo narobe. Kaj pa je sploh lahko šlo prav? To je bilo dobro vprašanje in obenem vprašanje, o katerem v točno tem trenutku ni želel premišljevati zaradi podzavestnega strahu, da bi vse skupaj preprosto pokvaril. V tem je bil dober – ampak z njo ob svoji strani ni hotel pokvariti ničesar. »Prav, ne bom zganjal cirkusa s pomembnimi nazivi,« se je vdal v usodo in se nasmehnil. »Gospa, tole pa ne vem če bi šlo. Razen če si poročena in mi to prikrivaš,« se je namuznil, ker je bil precej prepričan, da je bila brez moža. O tem je dovolj zgovorno pričal že njen prst brez kakršnegakoli prstana – ja, preveril je – prav tako pa ni vedel, če ji je bil sploh kdorkoli kos. Bila je močna in nenavadna ženska, to je bilo vse. »Všeč si mi, všeč si mi, všeč si mi,« je naznanil in se zasmejal – kar je bilo prvič, da je storil kaj takšnega pred njo ali že nasploh. Ni se velikokrat smejal, za to ponavadi ni imel nobenega razloga, ker ga ljudje preprosto niso spravljali v smeh temveč prej v obup s svojo neumnostjo, ampak tokrat je bilo drugače. Smešno, kolikokrat je že ta misel zdrsnila skozi njegovo glavo? Bilo je drugače. Smešno? Resnično dejstvo.
»Ne skrbi zaradi mene,« se je nasmehnil in upal, da jo bo to vsaj nekoliko pomirilo. »In tudi ne glede česa drugega. Nikoli te ne bi mogli spraviti na njihov nivo, ženske v višjem sloju so veliko preveč zaljubljene same vase in pripravljene storiti dobesedno vse za to, da bi se še bolj povzpele po trapasti družbeni lestvici,« ji je zagotovil. Večina žensk v višjem sloju je predstavljalo trapaste, puhloglave in razvajene očkove punčke, ki so avtomatsko pričakovale, da bodo dobile vse, kar bodo želele – in če niso, so postale nevarne. In včasih, ko so se počutile ogroženo, so znale početi iracionalne stvari – ampak nič od tega ni bilo bitno, kajne? Zbral se je in svoje misli ponovno usmeril k tisti glavni temi, ki je nenadoma prevladala v notranjosti njegove glave in je slišala na ime Tarin. Bila je popolnoma drugačna oseba od vseh, kar jih je kadarkoli spoznal in James je dobro vedel, da je imel širok krog znancev. Obstajalo je nekaj, kar je Tarin postavljalo pred večino žensk, ki jih je kadarkoli spoznal in James ne bi bil James, če ne bi skušal priti stvari do dna in ugotoviti, kaj natančno je bilo tisto. Pa saj je imel še čas, kajne? S pogledom je ošinil svetlolasko in se nasmehnil sam pri sebi. Čas je bil vse, kar je imel. V tistem trenutku se je Tarin zganila in se obrnila, da je uprla pogled vanj. Ko so se njune oči srečale, se je popolnoma samodejno ponovno nasmehnil in prikimal ob njenih besedah. »Tako zelo srečen,« je dejal in jo potegnil bližje. »Pridi sem, ti,« je dejal, jo ponovno poljubil in tokrat z roko zdrsnil po njenem vratu in prste zakopal v mehko kožo na zadnjem delu njenega vratu. Bila je omamna in tega ni samo mislili. »Iskreno mislim da si čudovita,« je šepnil v njeno uho in uprl prepričani pogled v njene oči, nato pa ji namenil enega izmed svojih bolj očarljivih nasmeškov. »Še se bova videla.« Moral je iti, ampak ni je nameraval kar zapustiti na sredi promenade brez vsega. Znova jo je poljubil in potem potisnil pramen svetlih las za njeno uho. »Kmalu,« je zamrmral. To je bila obljuba, ki jo je nameraval držati. Še zadnjič jo je ošinil s pogledom, nato pa odkorakal stran.

preoblečena in pripravljena se je posedla za svoje ogledalo ter se z nasmeškom na obrazu zazrla v svojo podobo in jo nekaj časa tiho preučevala. ni bilo videti, da bi bila videti vdova sploh črnine ni nosila in je niti ni imela namena četudi so ji mnogi pravili da bo s tem le sprožila govorice. ženske so morale živeti v nekem spoštovanem okolju toda sama je dvomila da si je luke sploh prislužil to z njene strani in da si je sploh prislužil kakšno spoštovanje v vsem svojem življenju, kolikor pač je trajalo. zato je raje poudarila svoje prednosti z prelepimi barvnimi oblačili, na ustnice namazala rdečo šminko in si lase spela v elegantno romantično figo, ko ji je nekaj las ob strani valovito padalo na oči. počasi se je dvignila s stola ter na roke povzela rokavice s postelje potem pa odkorakala iz svoje sobe v kateri se je počutila bolj kot ne ujeto in potrebovala je svobodo. celotno življenje jo je iskala in luke je bil njena svoboda sedaj pa je ostala še brez nje in predvidevala je niti da je sveži zrak ne bo osvobodil, dvomila je tudi da jo bo amerika osvobodila tako kot je trdil on s pripisom ob karti katero je prijela. ves ta čas pa se je spraševala, ali je imel to v planu od svoje smrti dalje ali pa je le preprosto predvideval da se bo tista neznana črnolaska pojavila v obračunu in mu vzela življenje. pravzaprav o možu ni vedela veliko skoraj da ni vedela kako mu je sploh lahko trapa zaupala ampak ljubil jo je kot jo nihče več ne bo mogel in tudi ona ga je ljubila tako kot nikogar več ne bo zmogla. to je bila ljubezen, ki se je zgodila lahko le enkrat in za zdaj je do konca življenja svoje srce zaprla pred vsemi. pred svetom in njegovo bolečino. s sklonjenim pogledom je s temi mislimi stopala po velikem stopnišču vse dokler ni prišla na zgornjo palubo in se je že znašla med ljudmi, med družinami in med osamljenimi kot je bila ona. dejansko ni bila prepričana, če počne prav da je sploh tu. navsezadnje so mnogi imeli cilje katere so hoteli uresničiti v ameriki sama pa se je ponovno zaletela v nerazsodno odločitev potem pa ugotovila kako zelo v zmoti je bila, karto bi lahko prodala ali pa kako drugače unovčila in dobila vsaj nekaj denarja od moža, ampak ne. ponovno je poslušala le njega in svojo nespametno zaletavost in sedaj je bila tu na ogromni ladji in ni vedela kaj bo s sabo v tako velikem mestu. mar je mislil, da bo res samo hodila po brodwayu in živela elegantno samsko življenje ? oh bog v koga se je to zaljubila. ona je videla samo svoj lasten propad in iskanje načina, da se vrne nazaj v anglijo. ampak spet mogoče pa je vse predvidel prav in bo tam zaslovela v svojem sijaju ali pa dobila tisto kar si je zaslužila in ji je bilo začrtano v prihodnosti. kaj pa je lahko namreč ona vedela. mislila je da bo sedaj še vedno z njim, mogoče v visokem pričakovanju njunega odnosa ampak namesto tega je njen prst na katerem bi se moral svetiti njun prstan sameval in tudi njeno srce je bilo bolj kot ne osamljeno in ni vedelo kam bi s seboj. zavzdihnila je in stopala po palubi ter opazovala vse različne ljudi, ki so stopali mimo nje in se pogovarjali ali pa le uživali v tišini. sama pa je hodila le naprej dokler ni prišla do ograje in se je oprijela, da je začutila hladen dotik in ob tem je rahlo spustila glavo potem pa jo vseeno počasi dvignila pogled proti morju pred njo in soncu, ki ga je obsijal z vsem svojim sijajem. ni bilo razloga da je stala tam a vseeno se je počutila bolje kot kadarkoli. sama je bila prepuščena s svojimi mislimi in anglija se je samo bolj in bolj oddaljevala od nje in poti nazaj več ni bilo, samo pot naprej. njeno pozornost pa je za trenutek pritegnil otrok, ki je z glasnim krikom stekel mimo nje in ga je uboga mama lovila po celotni palubi. ni si mogla kaj da se niso kotički ustec ukrivile v rahel nasmešek, pogled pa je obrnila nazaj proti mirnemu morju, dokler ni na svoji strani začutila nove ženske postave. počasi jo je pogledala potem pa obrnila pogled nazaj. » prelepo je, kajne ? « je iz neznanega razloga dejala in namignila proti razgledu pred njima.

stopila je ven iz obedovalnice in preko hodnika na zunanjo palubo. dan je bil lep in s soncem obsijan, da so se ji kotički ustnic na sicer zadržanem obrazu privzdignili navzgor. na koži je čutila nežno sapico kot lahno božanje ljubimca, a dlje se v sfere razmerij ni želela poglabljati v tem trenutku, kajti njeno srce je bilo prepolno hrepenenja po eni sami in edini osebi, v kateri je našla drugo stran kovanca, dušo dvojčico - james... niti najmanjšega žarka upanja si skorajda ni dovolila o slučajni napačni notici z njegovo pogrešanostjo in gotovo smrtjo. prehudo bi bilo še enkrat iti skozi vse, ko bi pred sabo dobila njegovo truplo in možnosti za drugačen razplet nikakor ne bi več bile uresničljive. ni hujšega kot ugotoviti, da je bilo upanje že od samega začetka in ves gnev pomešan z nepredstavljivo bolečino se vrne vate v dvojni, če ne trojni meri in te razžre od znotraj navzven, dokler od tebe ne ostane ničesar več, ničesar. ostane le ena sama prazna lupina, dokler še tista ne izgine skupaj s tabo, kot da sploh nikoli ne bi obstajal. zaenkrat jo je pokonci držalo vsaj maščevanje, ki jo je gnalo iz dneva v dan, iz ure v uro, minute v minuto - da se ni prepustila globokemu breznu obupa, katero jo je včasih ponoči vabilo vase z mamljivimi ponudbami po nočnih morah ali ob nespečnosti. vedno težje se je upirala in bila srečna, da je bilo potovanje v ameriko zadnje. na ladji je bilo nekaj, kar ji je obljubljalo odgovore na vsa njena vprašanja. imela je neke nenavadne občutke, da se bo na plovbi vse zjasnilo in ponavadi se njen šesti čut ni motil, kajti ravno slednji jo je velikokrat rešil iz krempljev nevarnosti brez ene same praskice. seveda včasih ni šlo brez zapletov, a bistvena je bila preciznost in dobri možgani, ki so te rešili včasih tudi samo za mišjo dlako - pomembno je bilo, da so te. njeno življenje bi bilo neukemu na smrt razburljivo - kdo pa si ob prebiranju kriminalnih zgodb ne bi želel biti del vohunske ekipe, ki s svojimi mrežami pronica v vse sfere družbe - od politične, bogate, revne, mafijske in še kam. bilo je razburljivo in na smrt nevarno, a zasebno življenje je bilo oteženo ali pa ga sploh nisi imel, dokler si nisi nabral tekom službovanja dovolj denarja za udobno življenje do smrti. knjige niso bile relevatne za objektivno oceno življenja pravega vohuna, navsezadnje so v usnje vezane kriminalke bile samo fikcija in ne resničnost. včasih se je ob pogovorih, ki so se navezovale na tovrstno literaturo, komaj uspela zadržati, da ne bi zinila kako prekleto se motijo in da njihovi pogovori o teoriji nimajo nobene veze s prakso. a seveda je bila dovolj pametna, da se niti ni udeleževala književnih srečanj, kajti tako ni v nekem trenutkem čutila, da bi vsem po vrsti nalila čistega vina - s čimer pa bi povzročila le nenavadne poglede v očeh družbe, ki bi jim kot požar sledile govorice, da se je victori macintosh od žalosti najbrž zmešalo. vendar se v tem lepem sončnem opoldnevu res ni nameravala posvečati težkim mislim, ki so ji že dovolj zapolnjevale misli, srce in dušo. hotela je na sprehod in uživati v dnevu, saj so s soncem začasno odšle njene skrbi v ozadje glavo in ji je v zadnjem času gretje sončnih žarkov njene svetle kože bilo bolj ali manj edino veselje, ki je še prehitro začelo iz nje pronicati v tla, kot potoček po dolgem sušnem obdobju. nasmehnila se je ob vragolijah otrok, ki so se brezkrskrbno podili po promenadi in v očeh ji je sijala namuznjenost ob pogledu na nekoliko osramočene njihove matere, ker niso znale krotiti svojih razvajencev. majhni otroci so ji bili všeč - v njih ni bilo ene same laži, le neobrzdana iskrenost in večna želja po igri. s tistimi iz nižjih družbenih slojev so se razlikovali samo v svojem statusu in čistih obražčkih - nagajive iskrice v očeh, želja po igri in uganjanje norčij pa so bila pri vseh enaka, dokler eni niso razumeli kaj pomeni bogastvo in drugi revščina. smehljaje se je umaknila s poti lovečima bratcema in s pogledom ujela osamljeno postavo ob ograji, ki jo je poznala in ob čemer je njen nasmešek zamrl. pravzaprav je ravno z namenom poiskati jo prišla sem, ko se je prej pozanimala kje bi jo lahko našla. jacqueline morrison... o njej je vedela iz ust njenega zaljubljenega moža skoraj vse, saj ni pomnila da ne bi kdaj utihnil o svoji predragi jackie. žal ga je vpletenost v mafijo stala življenja in vixen, ki je takrat pod krinko delovala v njej, je v navzkrižnem ognju, žal vanj ponesreči poslala kroglo, ko se jim je na vsak način moral pridružiti in biti del strelskega obračuna, ki ga je pokopalo. ni bila hladnokrvna morilka, ki bi v vsakega pošiljala strelske krogle zaradi neke sadistične zabave nad jemanjem življenja drugim zaradi premoči - ne, bil je le splet nesrečnih okoliščin, ki so se še nesrečnejše končale. žal ji je bilo njegove mlade žene, saj je na lastni koži občutila izgubo najdražje osebe. na kratko je vdihnila nekaj zraka, da bi si dala poguma in pristopila k njej z navidezno umirjenostjo ter ji dala čas, da jo opazi. nasmehnila se je ob temnolaskinih besedah, ko se je njena taktika obrestovala in prikimala ji je. "da, res je čudovito," se je strinjala z njo in iskreno besede tudi mislila, ker so ponavadi bile le spletke in laži. "sreča za vse nas, da nam je vreme naklonjeno in nismo padli v kakšno neurje. mislim, da bi takrat tudi mene znala mučiti morska bolezen," se je rahlo zasmejala na račun sebe, ob tem pa sta obe vedeli, da je mnogo potnikov obležalo zaradi nemarne slabosti, ki ti je uničevala vsakdan. "ste prvič na ladji ali daljši plovbi gospodična...?" je namerno naredila predah, četudi je o njej vedela stvari do podrobnosti. navsezadnje se je o njej morala pozanimati in tudi vixen je uredila, da je po smrti luka dobila vozovnico za prekooceanko. "victoria macintosh," se ji je nato sama predstavila in ji v pozdrav ponudila svojo orokavičeno dlan. postopati je morala predvidno in z natančnostjo, saj ni želela da ji takoj pobegne in tudi ugotoviti je morala koliko se je spomnila iz tiste noči, ko jo je zagledala - četudi v preobleki črnolaske in razcapanke ter ne svetlolase mladenke iz visoke družbe.